Včeraj sem se srečal z drugim in od mene drugačnim človekom – Mihom Šaleharjem. Potekalo je v obliki skoraj dvournega pogovarjanja, v katerem sem neizmerno užival. Užival sem, ker je bil sogovorec zbran, spoštljiv in pozoren. Bil je izvrsten poslušalec in sogovorec. V njem ni bilo trohice egocentričnosti ali katerekoli potrebe po nekakšnem dokazovanju, prepričevanju, zagovarjanju svojih mnenj. Bil je popolnoma odprt, zato sem imel občutek, da naju pogovor nosi, da nisva midva v vlogi usmerjevalca ali nadzornika pogovora.
Globoko sem prepričan, da je lastnost, ki sem jo v pogovoru najprej opazil – popolna odsotnost sogovorčeve egocentričnosti –, pravzaprav eden najpomembnejših pogojev za pristno srečanje. Ko se nekdo loti pogovora, ne da bi moral karkoli dokazovati, koga prepričevati ali kaj braniti, ustvarja tisto, čemur bi lahko rekli »odprti prostor« za pristno srečanje.
Pomislite, kako poteka večina pogovorov. Vsak človek ima običajno določeno mnenje, prepričanje ali agendo, četudi nezavedno: narediti dober vtis, dokazati svojo inteligenco ali znanje, doseči soglasje ali ohraniti samopodobo. Že na začetku je zato s pogovorom tako rekoč konec: te agende namreč delujejo kot nevidne ovire, ki preprečujejo resnični stik med ljudmi, zato o srečanju niti ne moremo govoriti. Odsotnost teh obrambnih ali promocijskih impulzov pri mojem sogovorniku je te ovire v celoti odstranila. Prostor za najino srečanje je bil povsem odprt.
Ni treba biti filozof, da v takem prostoru nastane to, kar filozofi imenujejo »prisotnost« – sposobnost, da si popolnoma na voljo temu, kar se dejansko dogaja v danem trenutku, namesto da bi upravljal s tem, kako se zdiš drugemu, kaj si ta misli o tebi ali kaj bi lahko pridobil zase in svoj ego. Ko oba človeka ustvarita tako prisotnost, lahko nastane nekaj izjemnega.
Morda je eden najglobljih vidikov pristnega srečanja občutek, da te »pogovor nosi«. Ne nosiš ti njega. Zgodi se tole.
Ko se z egom gnane vsakdanje agende razblinijo, sam pogovor postane nekakšno živo bitje s svojo inteligenco in smerjo, ki jo imenujem rizomatična. To se zgodi. Zgodi se, ker postaneta udeleženca resnično radovedna glede tega, kaj se bo v srečanju rodilo, kaj bo nastalo, namesto da bi poskušala pogovor in odnos usmeriti k vnaprej določenim izidom in ciljem. Pogovor razvije lastni zagon, sledi nitim zanimanja in pomena, ki jih nobena oseba ni mogla načrtovati ali predvideti. Na tako srečanje se zato ni treba »pripraviti«.
Mislim, da se ne motim, če rečem, da v takih trenutkih pogovor postane umetniško delo – nova konfiguracija možnosti, ki izhaja iz ustvarjalnega srečanja različnih načinov bivanja. Pogovor dobesedno postane inteligentnejši od tega, kar bi zmogel vsak udeleženec posebej, ker črpa iz edinstvenih perspektiv in spoznanj, ki se pojavijo le skozi njihovo specifično povezovanje in prepletanje.
Zbrano, spoštljivo in pozorno poslušanje sogovorca ustvarja to, kar bi lahko imenovali »medsebojna uglašenost«. To daleč presega vljudno poslušanje ali celo tehnike aktivnega poslušanja. Gre za nekakšno resonanco, kjer vsaka oseba postane resnično radovedna glede načina doživljanja in razumevanja drugega. Ko nekdo posluša na ta način, ne čaka le na svoj čas, da spregovori, in ne ocenjuje slišanega glede na lastna mnenja in prepričanja. Pravzaprav si dovoli, da nanj vpliva perspektiva druge osebe, ki ji dopusti, da spremeni način, kako sam vidi in razmišlja o stvareh. Takšno poslušanje je samo po sebi ustvarjalno dejanje, saj omogoča pojav novih možnosti za razumevanje. Uglasitev sogovorcev ustvarja »intersubjektivni tok« – stanje, v katerem postaneta osebi del večjega ustvarjalnega procesa, s katerim ne moreta upravljati in ga ne moreta nadzorovati. V njem se pogosto zdi, kot da čas izgine, ker se oba udeleženca popolnoma prepustita odkrivanju novih spoznanj in povezav.
Globoko zadovoljstvo, ki sem ga občutil v najinem pogovoru, me znova strezni, ker vem, kako redka so postala takšna srečanja v naši kulturi. Večina družabnih izmenjav namreč deluje v skladu s tem, kar je sociolog Erving Goffman imenoval »upravljanje vtisa« – preproste predstave, namenjene ohranjanju družbenega položaja ali doseganju medosebnih ciljev. Tudi dobronamerni pogovori pogosto nosijo subtilne prizvoke tekmovanja, kritiziranja drugega, ocenjevanja ali pozicioniranja. Ljudje delijo izkušnje, da bi pokazali ali dokazali svoje znanje, pripovedujejo zgodbe, da bi izboljšali svojo podobo in naredili vtis na druge, ali postavljajo vprašanja, da bi pogovore usmerili k temam, ki kažejo na njihovo strokovno znanje. Čeprav ti vzorci niso nujno zavestni ali zlonamerni, preprečujejo takšno odprto, ustvarjalno srečanje, kot sem ga doživel včeraj.
V najinem pogovoru je bila izkušnja drugačna, ker je preprosto potekal po povsem drugačnih načelih. Namesto upravljanja vtisov ga je vodila pristna radovednost. Namesto pozicioniranja ali tekmovanja je vključeval skupno raziskovanje. Namesto branjenja fiksnih identitet nama je ponudil možnost odkrivanja novih vidikov sebe.
Pogovor, v katerem sem sodeloval, je ustvarjalno dejanje. Ustvarja spoznanja, ki ne pripadajo nobeni osebi posebej, saj nastajajo iz njunega srečanja. To so spoznanja, ki pogosto presenetijo oba udeleženca – predstavljajo resnično novo razumevanje, ki se pojavi skozi samo srečanje. Oba človeka izkušnja takega srečanja subtilno preobrazi. Iz pogovora odideta nekoliko drugačna, kot sta vanj vstopila, saj sta bila pod vplivom izpostavljenosti drugemu načinu bivanja v svetu. Na to je mislil Deleuze, ko je razmišljal o »postajanju« – ustvarjalni človekovi preobrazbi, ki se zgodi skozi pristno srečanje.
V našem vse bolj gnanem, optimiziranem in avtomatiziranem družbenem okolju tovrstna pristna srečanja postajajo dejanja upora proti krčenju človeških odnosov na zgolj izmenjavanje informacij ali strateško mreženje. Spominjajo nas na našo sposobnost pristnega srečevanja in ustvarjalnega sodelovanja. Služijo tudi kot udejanjanje sicer sprejete ideje, da smo polnopravni ljudje v svetu, ki pa nas pogosto nagrajuje le za izvajanje samoaktualiziranih in optimiziranih različic sebe. Vsako pristno srečanje krepi našo sposobnost prisotnosti, radovednosti in odprtosti – lastnosti, ki postajajo vse bolj dragocene, ko naš družbeni svet postaja vse bolj posredovan, nadzorovan in upravljan.
Resnično, obstaja močna potreba po bistveno drugačnem razumevanju in pristopu k odnosom in družbenemu življenju. Nimajo je vsi ljudje, kakopak, saj so številni nenavadno zadovoljni z danimi stanji, za katera je vsak dan obljubljeno, da se bodo še obnovila, okrepila in razširila. Ti ljudje se bodo zato še naprej dnevno spraševali, kako lahko optimizirajo svoje odnose, sebe in svet v celoti, kako naj se tekmovalno pozicionirajo in kako lahko prehitijo druge, da bi »uspeli«. Ne bodo se spraševali, kako se lahko povezujejo z drugimi ljudmi avtentično, da bi ustvarjali prostore za pristna srečevanja. Ta jih pravzaprav ne zanimajo, za srečevanja jim je bržčas popolnoma vseeno.
Srečevati se z drugimi ljudmi pomeni, da se jim približujemo z ljubeznijo do tega, kar je – vključno z ljubeznijo do lastnih nepopolnosti in nepopolnosti drugih.
Zakaj torej ljudje potrebujemo pristna srečevanja? Zakaj se ne bi zadovoljili z odtujenimi stiki, s tekmovalnim individualizmom, skrbjo zase? Zakaj nas zanimajo drugi in drugačni ljudje, zakaj se želimo srečevati z njimi?
Srečevanja imajo globok eksistencialni pomen in smisel. To vemo iz izkušnje. Ko se srečujemo, vedno znova doživimo smiselnost srečanja in njegov globok pomen, ki nas umiri in napolni z energijo. Očitno je, da dobimo vse v paketu: srečanje, smisel, pomen. A od kod vse to?
Pristno srečanje ustvari poseben simbolni, duhovni prostor. Mislim, da ni pretiravanje, če rečem, da tako ustvarjalno postajanje, ustvarjanje prostorov pomeni, da v njih vesolje eksperimentira z novimi načini bivanja. Različni ljudje se srečujejo in eksperimentirajo, raziskujejo kraje oziroma prostore, skozi katere se premikajo kot nomadi.
Tako premikanje in eksperimentiranje v svetu, v katerem živimo, to je svet, ki je vse bolj usmerjen k instrumentalnemu napovedovanju in racionalnemu pragmatičnemu nadzorovanju, predstavlja čisto ustvarjalnost.
Čista ustvarjalnost je način človekovega bivanja oziroma življenja, ki presega vse poskuse, da bi ga ujeli, pojasnili ali optimizirali. Rojeva se šele onkraj vsega tega.
Razumevanje, kaj je najin pogovor naredilo tako poseben, nam lahko pomaga prepoznati, kateri pogoji podpirajo pristno srečanje. Naj jih za konec na kratko izrišem.
Odsotnost časovnega pritiska je omogočila, da je pogovor razvil svoj naravni ritem, namesto da bi bil vsiljen učinkovitosti ali »produktivnim« zaključkom. Številna smiselna srečanja zahtevajo takšno prostornost, da se v celoti razvijejo. Medsebojno spoštovanje in pristno zanimanje, ki sva ga prinašala v pogovor, sta ustvarila varnost za ranljivost in pristnost.
V tem je morda samo jedro srečevanj. Ljudje imamo namreč temeljno potrebo, ki ni samo potreba po hrani in vodi, temveč je tudi potreba, da se počutimo resnično videne, spoštovane in cenjene. Čudež je, da natanko takrat postanemo bolj odprti in prisotni. Tudi bolj ranljivi, vendar smo voljni tvegati in se »izpostaviti«. Obstaja posrečen izraz, ki mi pride na tem mestu na misel: »začetniški um« – pristna radovednost o tem, kaj bi se lahko pojavilo, kaj bi se lahko zgodilo. Šele ta odprtost ustvarja prostore za resnična presenečenja in odkritja.
V tem je nekaj absolutno ključnega – nekaj, kar bi lahko imenovali temeljna arhitektura človeške povezanosti.
Kaj pravzaprav pomeni »biti viden«?
Biti resnično viden pomeni, da druga oseba prepozna in sprejme ne le naše uglajene, všečne, predstavljive vidike, temveč našo celotno človečnost – vključno z našimi negotovostmi, strahovi, protislovji, boji in našim pristnim navdušenjem. Ko nas nekdo resnično vidi, zazna tako našo trenutno realnost kot naš potencial za rast in spremembe. Vidi nas takšne, kot smo, hkrati pa odpira prostor za to, kar bi lahko postali.
Tovrstna potrditev deluje na veliko globlji ravni kot družbeno priznanje, nagrada ali ocena. Gre za to, da smo priča naši temeljni človečnosti, ki vključuje sposobnost čudenja, poskuse iskanja smisla, prizadevanje, da se nekako znajdemo sredi oceana, ki ga imenujemo obstoj. Ko se resnično počutimo videne na ta način, se v nas nekje zelo globoko nekaj pomembno spremeni.
Tu trčimo na izjemen paradoks: ko se počutimo resnično videne in cenjene, postanemo bolj ranljivi in smo pripravljeni tvegati. To se sprva zdi nelogično. Zdi se nam, da bolj potrebujemo občutek varnosti in se bojimo tveganj.
Ključ za razumevanje paradoksa je v spoznanju, kaj psihološka varnost dejansko ustvarja. Ko vemo, da smo resnično sprejeti, nam ni več treba porabljati energije za zaščito pred obsojanjem, kritiziranjem ali zavrnitvijo. To sprosti ogromne količine psiholoških virov, ki jih lahko nato uporabimo za raziskovanje, ustvarjalnost in pristno izražanje.
Predstavljajte si, da se učite plavati. Če vas skrbi, da se boste utopili, porabite vso energijo za to, da se izognete nevarnosti. Če pa veste, da vas opazuje izkušen reševalec iz vode in je pripravljen pomagati, se lahko dovolj sprostite, da dejansko eksperimentirate z različnimi zamahi in gibi. Varnost vas ne naredi pasivnih. Nasprotno – omogoča drzno eksperimentiranje.
Natanko isto načelo deluje tudi pri pristnih srečanjih. Ko se počutimo resnično cenjene in sprejete, si lahko privoščimo razkriti dele sebe, ki jih običajno skrivamo. Lahko delimo napol oblikovane misli, priznamo negotovosti, izrazimo nepriljubljena mnenja ali raziščemo ideje, zaradi katerih bi se lahko zdeli neumni. Varnost ustvarja prostor za kognitivno in čustveno pustolovščino.
»Začetniški um« se zato dotika enega najpomembnejših elementov pristnega srečanja. Večino časa vstopamo v odnose z drugimi z vidika, ki bi ga lahko imenovali »strokovni um«. Mislimo, da vemo, kdo je druga oseba, na podlagi naših preteklih izkušenj z njo ali ljudmi, ki so ji podobni. Mislimo, da vemo, o čem bo pogovor in kam bi lahko vodil. Pogosto mislimo, da vemo, kaj želimo sporočiti in kaj želimo dobiti od srečanja.
Začetniški um vse te predpostavke obrne na glavo. Vsakega srečanja se loti, kot da bi to osebo srečali prvič, četudi jo poznamo že leta. Predvideva, da v resnici ne vemo, kaj bi se lahko iz tega pogovora izcimilo ali kaj bi lahko skupaj odkrili – stari dobri Sokrat! Dopušča možnost, da je vse, kar mislimo, da vemo o drugi osebi, o sebi ali o obravnavani temi, nepopolno ali pripravljeno za revizijo. To ni naivno ali nevedno – pravzaprav gre za prefinjeno obliko inteligentnosti. Začetniški um prepoznava, da je resničnost veliko bogatejša in kompleksnejša, kot jo lahko zajamejo naši miselni modeli. Razume, da vsaka oseba vsebuje množice in da se skozi različne okoliščine in odnose nenehno pojavljajo novi vidiki njenega bitja.
Ko se nekomu približamo z začetniškim načinom razmišljanja, naravno izkazujemo spoštovanje in radovednost, ne pa obsojanja, kritiziranja ali predpostavk. To spoštovanje pomaga drugi osebi, da se počuti resnično videno in cenjeno. Ko se tako počuti, postane bolj odprta in prisotna. Večja prisotnost drugega nas vabi, da smo tudi sami bolj prisotni. Naša skupna prisotnost ustvarja prostor za pristno ranljivost in odkrivanje.
Hvala, Miha za to izjemno srečanje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar