Singularnost kot problem

Mediji nas pogosto pozivajo k ustvarjalnosti, h kreativnemu delovanju zunaj okvirov. Zaradi tega smo morda negotovi in zmedeni, saj ne vemo čisto natančno, kaj naj bi tako pozivanje pomenilo. Dolga leta nas namreč šolajo v duhu pozitivističnega pomnjenja informacij, dejstev in podatkov, sledenja učitelju, za katerega se predpostavlja, da ve, vzgajajo nas v »pridnosti« in discipliniranosti, avtoritete nam nenehno dopovedujejo, da jih moramo spoštovati in se obnašati čim bolj konformistično. Potem pa se nenadoma znajdemo pred zahtevo po samouresničevanju, kritičnem razmišljanju in kreativnosti. Kaj to pomeni, kaj se dogaja in zakaj?

Nobenega dvoma ni, da je človek po naravi edinstven tudi v svoji ontološki ustvarjalni zmožnosti. To ni le sposobnost umetniškega delovanja ali reševanja problemov. Obstaja namreč temeljna ustvarjalnost človeških bitij, ki je organsko prepletena s singularnostjo, o kateri sem razmišljal včeraj.

Vključena je v ustvarjanje pomena in smisla, brez katerega ljudje sploh ne moremo obstajati. Zmožni smo razlaganja dvoumnih situacij, lahko si predstavljamo možnosti, ki še ne obstajajo, vse to pa tudi nujno potrebujemo za preživetje. K temu nas ni treba pozivati, to je temeljna, bistvena zmožnost vsakega človeka, ki uporablja jezik in se zaveda lastne eksistence.

Ko obstajamo, ne obdelujemo le čutnih podatkov in informacij – ustvarjamo smiseln svet, prepoznavamo predmete, sklepamo o namenih drugih ljudi. To je že ustvarjalno delovanje. Navadno je tako samodejno, da ga niti ne prepoznamo, predstavlja pa edinstvenost našega odnosa do sveta, ki ne more biti nevtralen ali »objektiven«.

Imenujmo ta temeljni, spontani odnos do sveta »izkustvena singularnost«. Noben drug človek ne doživlja, zaznava in razlaga sveta natanko na tak način kot mi. Tu so tudi nastavki za razumevanje psihoanalitičnega procesa. Ko nekdo v analizi odkrije »resnico o svojem trpljenju«, ne odkriva le objektivnih dejstev o svoji psihologiji. Dogaja se nekaj pomembnejšega: sooča se s singularnostjo lastne izkušnje – z edinstvenim načinom, kako so njegova posebna zgodovina, odnosi in procesi ustvarjanja pomena ustvarili njegovo značilno obliko trpljenja.

Znotraj take singularnosti obstajajo univerzalni vzorci, ki jih lahko prepoznamo in opišemo. Delujejo v vsakem človeku, le da se v vsaki singularni zavesti manifestirajo drugače in ustvarjajo vzorce, ki so hkrati univerzalni in nereduktibilno partikularni.

Ko razmišljam o singularnosti človeških izkušenj, odkrivam napetost med univerzalnimi vidiki človeške narave, edinstvenostjo lastne zavesti in korporativnim medijskim pozivanjem k ustvarjalnosti. Tu mi nekaj radikalno ni všeč. Torej mi ni všeč pri samih koreninah. Na kaj mislim?

Sprašujem se, kaj pomeni izkustvena singularnost za etiko in odnose, za to, kar je med nami in bi lahko bilo. Kako prepoznavanje singularnosti izkušenj drugih spreminja naš pogled na razumevanje, empatijo, sočutje in komunikacijo? Kaj dela človeško življenje edinstveno?

Singularnost človeške izkušnje kaže na nekaj globokega in – skromnega. Slednje je še zlasti zanimivo v kapitalizmu. Vsako zavestno življenje predstavlja edinstven, nenadomestljiv pogled na sam obstoj. To ni »objektivni« znanstveni pogled. Razumevanje singularnosti nas spominja, da se univerzalni vzorci vedno manifestirajo skozi nerazločljivo posebna življenja, od katerih vsako predstavlja nekaj, kar še nikoli ni obstajalo in nikoli več ne bo obstajalo.

Sodobno pozivanje k delovanju zunaj okvirov bi bilo sicer lahko etično, vendar je navadno zavezano partikularnosti, tj. dobičkonosnosti, tekmovalnosti in ohranjanju hierarhičnih razmerij, kajti če je vsak človek nekaj edinstvenega, je veliko razumneje – univerzalno – praznovati to edinstvenost ali singularnost, saj je vselej-že kreativna.

Dejstvo je, da izobraževalni in družbeni sistemi sistematično spodkopavajo singularnost že od zgodnjega otroštva, potem pa kasneje, ko postane ekonomsko koristna, nenadoma pričakujejo njene sadove.

Samo pomislite, kaj se navadno dogaja z otrokovo naravno radovednostjo in ustvarjalnim spraševanjem v njegovih najbolj občutljivih in formativnih letih. Petletnik ne vpraša »Zakaj je nebo modro?«, ker bi si želel zapomniti pravilni odgovor, temveč zato, ker ga svet resnično bega in ga želi razumeti, čeprav obenem še ne razume, zakaj ga želi razumeti in kaj ga sploh žene k razumevanju. Uveljavlja natanko tisto edinstvenost izkušnje, o kateri razpravljam – svojo edinstveno perspektivo, ki se srečuje z univerzalno skrivnostnostjo in zagonetnostjo obstoja in samega vesolja.

Kako pa se starši in izobraževalni sistem običajno odzovejo na otrokovo prirojeno radovednost? Se lotijo skupaj z njim raziskovanja zastavljenega vprašanja? Ne, običajno pohitijo s poenostavljenim odgovorom, ki si ga mora otrok zapomniti, nato pa se skupaj premaknejo na naslednjo temo v skladu z učnim načrtom. Otrok se počasi nauči, da je njegova pristna radovednost manj pomembna kot pričakovani – pravilni – odgovor, saj je razumno in učljivo bitje. Nauči se, da znanje prihaja od avtoritet, ki že poznajo odgovore, ne pa iz lastnega aktivnega ukvarjanja z vprašanji.

Dolga leta takšnega pogojevanja imajo posledice. Naravni duh spraševanja se postopoma ukloni in umakne, otrok se nauči molčati in iskati odgovore na vprašanja zunaj sebe, namesto da bi zaupal lastnim izkušnjam in se učil učiti se iz njih. Nauči se, da biti »pameten« pomeni hitro prepoznati, kaj želi slišati avtoriteta, namesto da bi zasledoval svoja pristna vprašanja in jih raziskoval. Razvije to, kar imenujemo »izposojena zavest« – ne razmišlja iz lastne perspektive, temveč iz ponotranjenih pričakovanj o tem, kaj si drugi želijo, da bi mislil.

Izobraževalni sistem ustvarja še posebej togo različico tega, kar je imenoval Lacan »subjekt, za katerega se predpostavlja, da ve«. Učitelj je od začetka postavljen kot tisti, ki ima znanje, naloga učenca pa je, da to znanje natančno prejme in reproducira, kar ustvarja in krepi temeljno pasivnost v učnem procesu. Ta dinamika dejansko ne ustvarja niti pristnega učenja niti razumevanja. Ustvarja »performativno znanje« – sposobnost dokazovanja na preizkusu, testu ali izpitu, kako dobro je absorbiral zahtevane informacije. Učenec se nauči potlačiti lastna vprašanja, svoj način razumevanja snovi, svoje povezave in vpoglede v korist reprodukcije tega, kar pričakuje avtoriteta.

Zakaj je vse to zelo pomembno? Ker močno škodi razvoju pristnega razmišljanja, saj otroke uči, da ne zaupajo v lastno sposobnost razumevanja. Ko se soočijo z novo situacijo ali s kompleksnim problemom, je njihov prvi impulz »Kaj pravi o tem avtoriteta?«, ne pa »Kako lahko sam razmislim o tem?«.

Toliko o singularnosti in kreativnosti v otroštvu in mladih letih.

Po več kot desetih letih vsakodnevnega opisanega »usposabljanja« učencev, dijakov in študentov za pasivne prejemnike že obstoječega znanja se izobraževalni in gospodarski sistemi nenadoma prelevijo in slavno izjavijo, da so zdaj potrebni ustvarjalnost, inovativnost, kritično mišljenje in podjetniški duh.

A kako lahko nekdo, ki je bil sistematično »usposobljen« za zatiranje lastnega razmišljanja, nenadoma postane inovativni ustvarjalec? Kako lahko nekdo, ki se je naučil iskati vse smiselno znanje pri avtoritetah, nenadoma postane kritični spraševalec o obstoječih predpostavkah?

Zahtevane sposobnosti – pristna ustvarjalnost, pristno kritično mišljenje, izvirno reševanje problemov – terjajo natanko tiste vrste neodvisnega razmišljanja in zaupanja v lastno perspektivo, ki jih tradicionalno izobraževanje sistematično spodkopava.

Kakšna »ustvarjalnost« se torej dejansko zahteva v večini sodobnih neoliberalnih kontekstov? Je to vrsta ustvarjalnosti, ki izhaja iz globoke angažiranosti s smiselnimi vprašanji? Ali pa je to ustvarjalnost v službi vnaprej določenih ciljev – običajno ekonomskih?

Res je, da delavce spodbujajo k »razmišljanju zunaj okvirov« – vendar le znotraj zelo specifičnih koordinat. Biti morajo inovativni, a le, če to povečuje učinkovitost, zmanjšuje stroške, krepi privabljanje strank ali reševanje tehničnih težav. Geslo je: naj bodo inovativni, a naj se ne sprašujejo, ali so temeljni cilji organizacije vredni truda in ali so težave, ki jih rešujejo, res najpomembnejše, najbolj etične in razumne. »Da« kreativnosti, a le, če je ustrezno »kanalizirana«. To je ustvarjalnost, ki je udomačena in usmerjena k specifičnim ciljem, postavljenim od zunaj, ne pa ustvarjalnost kot pristni izraz človeškega spraševanja in ustvarjanja pomena. Gre za ustvarjalnost brez preizpraševanja temeljnih predpostavk, kar pa je zahteva pristnega kritičnega razmišljanja.

Paradoks konformistične inovativnosti je v tem, da sistem ustvarja ljudi, ki so v svojih vzorcih razmišljanja v osnovi konformistični – usposobljeni so, da se za vodstvo in potrditev samodejno svobodno obračajo na avtoritete –, nato pa od njih zahteva, da so inovativni oziroma ustvarjalni. Ustvarjalnost tako postane še ena oblika konformizma. Ljudje se naučijo ustvarjati novo na pričakovane načine, pri čemer sledijo predlogam in metodologijam, ki se jih priučijo na delavnicah za »kreativno razmišljanje«. To niso poskusi kultiviranja pristnega kritičnega mišljenja, temveč so poskusi sistematiziranja in nadzorovanja ustvarjalnega procesa, da bi učinkovito služil organizacijskim ciljem. Ljudje se sicer naučijo predvidene in zahtevane ustvarjalnosti, ne pa avtentičnega razmišljanja.

Vprašajmo se zato z Marxom še enkrat, kakšen delavec najučinkoviteje služi interesom kapitalizma. To zagotovo ni človek, ki je resnično neodvisen in kritično razmišljujoč – takšni ljudje bi hitro podvomili o temeljnih predpostavkah svojega dela ali organizacij, ki jim služijo. Resnično, idealni delavec je nekdo, ki je v osnovi konformističen in odvisen od avtoritete, hkrati pa lahko ustvari nove rešitve za probleme, ki jih opredelijo drugi. Biti mora dovolj ustvarjalen, da rešuje tehnične izzive in se prilagaja spreminjajočim se razmeram, vendar ne tako neodvisen, da bi podvomil o širših sistemih, ki jim služi in znotraj katerih živi. Zmožen je za »upravljano ustvarjalnost« – inovacije znotraj skrbno nadzorovanih parametrov, ki so usmerjene k vnaprej določenim ciljem in jih ocenjujejo zunanje avtoritete.

Kaj se v tem procesu izgubi?

Vsak otrok začne življenje z edinstvenim pogledom na svet, s svojim načinom razumevanja stvari, svojimi vprašanji in fascinacijami. Vse to so temeljne surovine pristnega človeškega razvoja. Izobraževalni sistem to edinstvenost običajno obravnava kot problem, ki ga je treba rešiti, in ne kot vir, ki ga je treba kultivirati. Otrokom ne pomaga razvijati njihove singularnosti, temveč jih poskuša vse oblikovati po standardiziranih vzorcih. Cilj postane ustvarjanje posameznikov, ki lahko opravljajo zahtevane funkcije, namesto da bi podpiral edinstvenost človeških bitij.

Psihološke posledice niso majhne. Ljudje, ki so bili leta vzgajani, da zatirajo lastno razmišljanje, se pogosto spopadajo z občutki praznine in nesmiselnosti, pomanjkanja smeri in s tem, kar bi lahko imenovali »izposojena identiteta« – občutek jaza, ki je v celoti zgrajen iz zunanjih pričakovanj in potrditev. Ko takim ljudem nenadoma rečejo, naj bodo ustvarjalni in samostojni, to pogosto doživljajo kot nemogočo zahtevo. Lahko postanejo celo tesnobni glede lastnega odločanja, doživijo sindrom prevaranta v ustvarjalnih vlogah ali občutek, da pod vsemi nastopi, ki so se jih naučili, v resnici ne vedo, kdo so.

Krepijo se širši vzorci psihološkega trpljenja v sodobni družbi – občutek, da se kljub materialni blaginji in tehnološkemu napredku mnogi ljudje počutijo odklopljene od kakršnegakoli občutka pristnega namena ali smisla. Vzgojeni so bili, da iščejo potrditev skozi zunanje dosežke, in ne skozi pristno ukvarjanje z vprašanji, ki so zanje pomembna.

Alternativa ni nemogoča. Namesto trenutnega protislovja med zgodnjim treningom konformizma in kasnejšimi zahtevami po ustvarjalnosti bi lahko ponudili osredotočenost na pomoč otrokom pri razvijanju njihove sposobnosti za pristno spraševanje, namesto da jih silijo k pomnjenju vnaprej določenih odgovorov na vedno enaka ali podobna vprašanja. Znanja ne bi obravnavali kot nekaj, kar se prenaša od avtoritet, temveč kot nekaj, kar izhaja iz aktivnega sodelovanja pri raziskovanju smiselnih problemov in izzivov. Vsako osebo bi lahko podprli pri odkrivanju lastnih interesov in razvoju lastnega načina razmišljanja, namesto da jih poskušajo vse oblikovati po isti predlogi.

Vendar pa je tukaj ključno tole vprašanje: »Ali bi bil tak pristop združljiv s trenutnimi gospodarskimi in družbenimi strukturami?« Ali pa protislovje, ki sem ga orisal, nujno obstaja zato, ker sistem dejansko zahteva ljudi, ki so v osnovi konformistični, a površinsko ustvarjalni?