Razvijajo in krepijo se nenavadne nove povezave med politiko in srečo, ki terjajo natančne analize političnega delovanja in duševnih stanj ljudi, ki vključujejo zlasti depresijo, anksioznost in občutenje ne-sreče. Če bi imel predavanja o tem, bi se moj predmet imenoval »Psihologija političnega izkoriščanja ljudi«. Predaval bi o politični sreči kot orodju za ohranjanje oblastnih razmerij ali razmerij moči. Začel bi s Freudom.
Slavni psihoanalitik je razložil nenavadno zmožnost človeških bitij, da najdejo načine za uničenje lastne sreče, ko se ji približujejo. Spodbujajo jih, da jo »izberejo«, a se vedno znova sabotirajo. Ne vedo, zakaj to delajo in so razočarani nad seboj. Danes živimo v svetu, ki je prav tako nenavaden. Zdi se, da želijo biti ljudje srečni, rezilientni, optimistični, da želijo živeti v blagostanju, dobro življenje. In številni so, brez dvoma, vse to. Obstaja pa tudi hrbtna, konservativna, temnejša stran istega življenja.
Stara lekcija pravi, da so ljudje najbolje in najbolj nadzorovani, če se imajo za svobodne in avtonomne. Politično izkoriščanje sreče ljudi za ohranjanje oblastnih družbenih razmerij ni nikoli enostavnejše kot v takih primerih. Kako poteka?
Obstaja preprost vzorec vedenja ljudi, ki nam pomaga odgovoriti na zapisano vprašanje. Hitra hrana je vselej že pripravljena, zapakirana in oddaljena le telefonski klic. Taki obroki na zahtevo odpravljajo skrbi glede večerje in ljudem dajejo več prostega časa za – telefone. To so zmogljive naprave, ki predstavljajo današnje »cirkuse«, kar pomeni, da skrbijo za zabavo. Od vnaprej pripravljene hrane do zabave tako ni prav daleč.
V političnem kontekstu pridobivanje javnega odobravanja ni toliko povezano z odličnostjo v javni službi ali javni politiki, temveč z odvračanjem pozornosti, motenjem pozornosti ali z zadovoljevanjem najbolj neposrednih ali osnovnih potreb prebivalstva, s ponujanjem paliativne rešitve: na primer hrane (kruha) ali zabave (cirkusov).
Ena najpomembnejših nedavnih ugotovitev, ki jo postavljam ob bok zapisanemu, izhaja iz »Poročila o svetovni sreči za leto 2025«. Avtorji poročila ugotavljajo, da je pomemben del porasta aktualne politične polarizacije in podpore protisistemskim strankam tako v Evropi kot v ZDA mogoče pripisati upadu tradicionalne sreče, občutenja smisla in zaupanja.
Kaj se dogaja, saj smo navajeni verjeti, da blaginja ljudi v neoliberalnem svetu nenehno po malem narašča in da so ljudje vse srečnejši?
Saj tudi so – a ne vsi.
Za razmišljanje o zapisanem vprašanju so na voljo zanimivi izsledki raziskav, ki dokazujejo obstoj vsaj dveh načinov »dobrega življenja«. Naj poudarim: ne obstaja ena sama definicija takega življenja.
Raziskave kažejo, da je tradicionalno pojmovanje sreče povezano s konservativnostjo, medtem ko je »psihološko bogastvo« (iskanje raznolikih, kompleksnih življenjskih izkušenj) povezano z bolj liberalno, k spremembam usmerjeno politiko.
Najnovejše raziskave tako razkrivajo dve bistveno različni usmeritvi k »dobremu življenju«, ki ustrezata različnim političnim pogledom na svet in ustvarjata povsem različna odnosa do oblasti in sprememb: konservativni in liberalni.
Konservativni pogled na svet povezuje srečo z močnimi pozitivnimi občutki in »dobrimi dnevi«. Smisel izhaja iz občutka, da ste nekaj spremenili, naredili majhen korak naprej in prispevali k svoji skupnosti. Konservativni posamezniki imajo po navadi pozitiven pogled na svet, verjamejo, da je svet pravičen, cenijo stabilnost in varnost v življenju. Ta občutek stabilnosti in varnosti je posledično povezan z višjo stopnjo sreče in zadovoljstva z življenjem.
Konservativci tako ne poročajo le o višji ravni sreče, temveč tudi o višji ravni smisla v svojem življenju. Zdi se tudi, da se učinki konservativizma okrepijo, ko so konservativci obkroženi z ljudmi, ki so jim podobni.
Liberalni pristop vključuje nekaj drugega in precej drugačnega: psihološko bogastvo, pogojeno z novimi izkušnjami in učenjem.
Psihološko bogato življenje je polno kompleksnih miselnih angažiranosti, širokega spektra intenzivnih in globokih čustev ter raznolikih, novih, presenetljivih in zanimivih izkušenj.
Najmočnejši in najpomembnejši korelat psihološkega bogastva je odprtost za izkušnje, o kateri sem že veliko pisal. Morda ni povsem presenetljiva ugotovitev, da je taka odprtost negativno povezana s političnim konservativizmom. Nedavne raziskave so, denimo, pokazale, da so odprti ljudje bolj nagnjeni k študiju v tujini kot manj odprti ljudje, nenavadne izkušnje, kot je študij v tujini, pa krepijo psihološko bogastvo. Sorodne raziskave so prav tako pokazale, da so večkulturne izkušnje, izkušnje z zelo različnimi ljudi torej, povezane z manj konservativnimi pogledi na svet.
Psihološko bogata življenja se ne zdijo le drugačna od srečnih življenj, napolnjenih s smislom, kajti za razliko od sreče in smisla v življenju je odprtost za izkušnje najmočnejši osebnostni napovedovalec psihološko bogatega življenja – ne pa stremenje k sreči.
Medtem ko so srečna življenja, ki so polna smisla, povezana s konservativnimi pogledi na svet, psihološko bogata življenja niso. Taka življenja so znana po atribucijski kompleksnosti, holističnem svetovnem nazoru in nenavadnih izkušnjah, ki spreminjajo perspektive.
Orisana načina dobrega življenja in gledanja na svet sta zelo pomembna, ker konservativna pot skozi življenje podpira oblastna razmerja, saj pristop sreče-in-smisla podpira in krepi psihološke naložbe v status quo. Ko si ljudje zagotovijo stabilnost, varnost in smisel v obstoječih sistemih, postanejo namreč deležniki pri njihovem ohranjanju, zato jih spremembe ne zanimajo (več) – zanima pa jih več istega. Konservativci pogosto sprejemajo protestantsko delovno etiko – prepričanje v vrednost trdega dela kot poti do uspeha – in jo povezujejo z močnim občutkom življenjskega smisla.
Pristop, ki povečuje psihološko bogastvo, krepi psihološke naložbe v spremembe in kompleksnost. Ker je povezano z odprtostjo in nepričakovanostjo, novostjo, s kompleksnostjo in spremembo perspektive, ga lahko nekatere nenavadne in neobičajne izkušnje dodatno okrepijo oziroma povečajo.
Ključna ugotovitev je ta. Ko so srečo in smisel življenja vključili v modele večkratne regresije, se je narava povezave spremenila: psihološko bogastvo je bilo dosledno obratno sorazmerno povezano z zagovarjanjem sistema in v povprečju z manj političnega konservativizma, kar kaže na to, da sta bila sreča in smisel življenja zaviralni spremenljivki. Zares vredno razmisleka.
Raziskave dokazujejo, da so danes splošne ravni tradicionalne sreče na zgodovinsko nizkih ravneh. To ustvarja družbeno nestabilnost, kar pa je voda na mlin konservativnih avtoritarnih voditeljev.
Ko ljudje ne morejo doseči tradicionalne sreče in varnosti, se sicer lahko obrnejo k psihološkemu bogastvu kot alternativni poti do dobrega življenja – mnogi ljudje dejansko želijo takšno življenje –, vendar ga ne živijo, kar je dodatno zanimivo.
Ko konservativna pot do blaginje (stabilna sreča skozi potrjevanje sistema) ni več na voljo, ljudje ne postanejo nujno bolj poslušni in podredljivi državljani – lahko se obrnejo k liberalnemu povečevanju psihološkega bogastva skozi spremembe in kompleksnost.
Ljudje hočejo spremembe. Vprašanje je, kakšne oziroma katere.
Tradicionalni model »kruha in iger« je predpostavljal, da bo zagotavljanje osnovnega zadovoljstva z življenjem ohranjalo politično stabilnost in konformizem ljudi. Vendar pa v resnici obstajata dva konkurenčna modela dobrega življenja z nasprotnimi političnimi implikacijami, kar zadevo zelo zaplete.
Konservativni model si prizadeva za blaginjo skozi stabilnost, smisel in upravičevanje sistema ter podpira oblastna razmerja. Liberalni model si prizadeva za blaginjo skozi kompleksnost, novost in spremembo perspektive, zato izziva oblastna razmerja.
Psihološko bogastvo ljudi je po naravi usmerjeno v spremembe in ne v ohranjanje obstoječih struktur moči oziroma oblastnih razmerij.
A zakaj je potem danes videti, da vzpon desnega populizma in avtoritarnih voditeljev obljublja spremembe, če pa smo ravnokar rekli, da so konservativci bolj usmerjeni v status quo?
Navidezno protislovje ali paradoks razrešimo tako, da odgovorimo na vprašanje, kakšne spremembe obljubljajo in zlasti – komu.
Populistična gibanja lahko obljubljajo dve popolnoma različni vrsti »sprememb«. Eno so transformativne spremembe: »Ustvarimo nekaj povsem novega, kar še ni obstajalo.« Drugo so paradoksne obnovitvene spremembe: »Vrnimo se k temu, kako so bile stvari nekoč, ko so bile boljše.« Desničarski populizem skoraj vedno obljublja drugo vrsto. Ko Trump reče »Naredimo Ameriko spet veliko« ali ko so zagovorniki Brexita obljubili, da bodo »prevzeli nazaj nadzor«, ne predlagajo psihološkega bogastva ali novih izkušenj – obljubljajo obnovitev tradicionalnih virov sreče in pomena, ki se zdijo ogroženi ali izgubljeni.
Tu postanejo zadeve resnično zanimive. Raziskave politične psihologije kažejo, da so konservativci bolj občutljivi na različne potencialno nevarne dražljaje kot liberalci in da lahko večja pomembnost grožnje okrepi posameznikovo afiniteto do konservativne ideologije.
Ko konservativci zaznajo grožnje svojim tradicionalnim virom blaginje, dobrega življenja in sreče, ne opustijo svoje želje po stabilnosti – postanejo bolj motivirani, da jih obnovijo z dramatičnimi ukrepi. Raziskave razkrivajo, kako zlahka se ljudje začnejo v kratkem času oklepati predsodkov – in da so lahko neprepoznani predsodki dodatni vir zaznane grožnje.
Tu se vse skupaj prelomi: ko sedanji sistem ne zagotavlja tradicionalnih konservativnih virov sreče in smisla (stabilnih služb, jasnih družbenih hierarhij, tradicionalnih družinskih struktur), ga zagovarjanje sistema ne podpira – podpira pa vrnitev k prejšnjemu sistemu, ki je te stvari domnevno zagotavljal.
Zdaj lahko razložimo povezanost (tradicionalne) sreče in psihološkega bogastva. Iskanje blaginje skozi stabilne institucije, jasne hierarhije, predvidljive družbene vloge je lahko ovirano, zato se počutijo tradicionalne konservativne institucije napadene in/ali ne uspejo zagotoviti sreče in smisla. Pri roki je populistična rešitev v obliki dramatičnih ukrepov za obnovitev ogroženih tradicionalnih virov blaginje in dobrega življenja. Populistična gibanja, ki gradijo na priljubljenosti »močnih« voditeljev, izkoriščajo frustracije volivcev z elitami – in prepričanje, da etablirane stranke in voditelji nimajo stika z navadnimi državljani.
To ne pomeni iskanja psihološkega bogastva skozi kompleksne nove izkušnje. Nikakor ne, gre za odstranjevanje ovir za tradicionalno srečo in smisel.
»Elita« je v populistični retoriki prikazana kot nekdo, ki navadnim ljudem preprečuje dostop do tradicionalnih virov blaginje, sreče in smisla življenja: varnih služb, varnih skupnosti, kulturne kontinuitete, tradicionalnih družinskih struktur.
Primer, ki dokazuje zapisano: konservativno nasprotovanje priseljevanju ni nujno iskanje sprememb zaradi njih samih, temveč pomeni ohranjanje pogojev, ki omogočajo razcvet tradicionalnih konservativnih virov sreče in smisla.
»Močni«, avtoritarni voditelji skladno z zapisanim ljudem obljubljajo, da bodo z močnim nadzorom obnovili »red« in tradicionalne hierarhije. S tem nagovarjajo konservativno psihološko potrebo po stabilnosti in predvidljivosti – ponujajo ustvarjanje stabilnih pogojev, v katerih je mogoče ponovno doseči tradicionalno srečo in smisel.
Ugotovili smo že, da upadanje tradicionalne sreče spodkopava družbene strukture moči. Desničarski populizem je pravzaprav konservativni odziv na to krizo. Ko obstoječi sistem preneha zagotavljati tradicionalne vire sreče in smisla, se konservativci ne obrnejo k psihološkemu bogastvu – obrnejo se k populističnim obljubam o obnovi tradicionalne blaginje z dramatičnimi dejanji. »Sprememba«, ki jo obljubljajo desničarski populisti, se bistveno razlikuje od liberalnega iskanja sprememb. Liberalci si prizadevajo za odprtost kot pogoj psihološkega bogastva z novimi izkušnjami in perspektivami, medtem ko si desničarski populisti prizadevajo za obnovo znanih virov sreče in smisla, zato populistična »sprememba« pogosto sloni na besedah, kot so »ponovno«, »nazaj«, »obnoviti«, in ne na besedah odprtosti (»preoblikovati«, »ponovno si zamisliti«, »napredek«). Ne išče psihološkega bogastva novih izkušenj – išče poustvarjanje psihološke stabilnosti starih.
Ni komentarjev:
Objavite komentar