V zadnjem tednu sem se srečal s tremi najstniki, ki so razmišljali o samomoru ali pa ga poskušali narediti. Nobena statistika jih ni zajela, zanje vem pravzaprav samo jaz, saj ne želijo, da bi za njihove misli in dejanja izvedel še kdo. In ko se tako pogovarjamo o samomoru in zamisli, da bi odšli s tega sveta, ko razglabljamo, zakaj bi mlad človek odšel, kje tičijo glavni razlogi za to, se odpira idejno polje, v katerem nam je skozi pogovor vse bolj jasno, da je hendikep nekaj drugega kot motnja, defekt ali bolezen, saj je predvsem ovira v svetu, ki ceni zlasti optimizem, večno dobro razpoloženje, močno voljo in telesno lepoto.
Sodobna pop psihologija, ki na veliko promovira tak optimizem, je dobro prilagojena kapitalističnemu svetu. Tako se sorazmerno zlahka dokopljemo do vpogleda ne le v njeno strukturo – poenostavljena psihološka načela, prirejena za množično potrošnjo –, temveč tudi v njeno uporabnost, saj praviloma uporablja jezik, ki odgovornost za srečo, dobro počutje in uspeh polaga izključno na posameznikova ramena, kar je kajpak voda na kapitalistični mlin, obenem pa zainteresirano zanemarja strukturne dejavnike, ki oblikujejo naše življenjske možnosti, kar dodatno krepi prepričanje, da je posameznik sveto središče kapitalističnega vesolja, od katerega je odvisno tako rekoč vse – čeprav ni.
Na delu mora biti tudi zanikanje resničnosti – vsaj tistih njenih razsežnosti, ki ne smejo postati predmet refleksije in resnega poglobljenega premisleka o tem, kar imamo ljudje med seboj in nad seboj. Medtem ko kapitalizem sistematično ustvarja neenakosti, mu pop psihologija pomaga promovirati idejo, da je uspeh zgolj rezultat osebne odločnosti in pravih miselnih vzorcev.
»Miselnost obilja« in magično mišljenje sta koordinati sodobnega vsakdanjega življenja, ki neposredno določata naivna psihološka prepričanja številnih ljudi, da bo to, kar je pozitivnega, kar samo od sebe prešlo v naša življenja, če bomo le dovolj pozitivno razmišljali ter verjeli, da to, kar človek zasnuje v mislih, zlahka doseže v resničnosti. Zakon privlačnosti, v katerega verjamejo z osupljivo vztrajnostjo, pravi, da privlačiš tisto, na kar se osredotočaš, zlasti pa poudarja, da če lahko o nečem sanjaš, lahko to tudi uresničiš.
Naštete fraze so čarobno privlačne, ker temeljijo na psevdoznanstveni ideji, da lahko zgolj z mislimi manipuliramo ne le sebe, temveč tudi objektivno resničnost, vplivamo nanjo in jo preoblikujemo. V kapitalističnem kontekstu ta pristop preusmerja pozornost od strukturnih ovir in kolektivnih rešitev k individualni odgovornosti za lastne okoliščine, to pa domnevno krepi samozavest vseh, ki lahko ob koncu dneva naštejejo svoje uspehe ali pa ugotovijo, koliko več premoženja imajo od tega, ki so ga imeli še zjutraj. A če kljub vsemu nisi uspešen, je problem v tem, da nisi dovolj pozitivno razmišljal ali verjel v svoj uspeh. Premalo si se trudil, s tvojo voljo je nekaj narobe, kar bržčas pomeni, da si len ali pa vsaj nagnjen k lenobnosti.
Glorifikacija produktivnosti, učinkovitosti in optimizacije dopolnjuje magičnost razmišljanja in optimizem obilja. Obsedenost s produktivnostjo tako vrže številne ljudi pokonci že ob petih zjutraj, ker je to prava ura za maksimalno dnevno produktivnost. Garati je namreč treba še bolj, a modrost obenem svetuje, da delamo pametno, ne pa trdo. Kdor optimizira svojo jutranjo rutino za uspeh, je že na dobri poti, na kateri mu nihče ne bo ničesar očital, kar pa je tudi zelo dobro.
Ta retorika postopoma preoblikuje številne posameznike v neke vrste človeški kapital, ki ga je treba nenehno izboljševati in optimizirati, kot se sicer izboljšuje in optimizira stroje in naprave. Meritokratski mit seveda skrbno skriva dejstvo, da je produktivnost v kapitalizmu cenjena predvsem zaradi dobičkonosnosti, ne pa zaradi osebne izpolnitve ali družbene koristi.
Obstaja tudi nadaljevanje. Človek je sam sebi največja ovira, treba je izstopati iz cone udobja. Ni izgovorov, so samo rezultati, če zares hočeš, lahko. Spremeni svoje misli, spremeni svoje življenje. Edina meja je tvoj um. Vse je mogoče, če verjameš. Uspeh je 10 % talenta in 90 % miselnosti.
Osupljivo je, da se tako malo ljudi zamisli nad temi klišeji, ki glorificirajo individualno trpljenje kot pot do uspeha. Povsem zanemarjajo empirično dejstvo, da vsi ne začnemo z istega izhodišča, da to sploh ni mogoče. Podobno priljubljeni koncept »cone udobja« pogosto zanemarja dejstvo, da ima vsak od nas drugačne začetne pozicije in drugačne vire podpore. Kar je za nekoga manjši korak zunaj cone udobja, je za drugega lahko boleča in nepremostljiva ovira.
Pop psihologija tako pogosto promovira idejo, da naša psihologija v celoti določa našo realnost. Povsem zanemarja genetiko, materialne okoliščine, sistemsko diskriminacijo, strukturne neenakosti in druge objektivne dejavnike, ki oblikujejo naše možnosti.
Morda je kapitalizem prav zato zgolj v nekaj desetletjih mojstrsko spremenil v tržno blago celo duhovne prakse in razširil meditacijo za povečanje produktivnosti, jogo za boljšo učinkovitost v službi, čuječnost za poslovni uspeh in pravljičnih sedem navad duhovno prebujenih milijonarjev, da bi bili ljudje čim manj pozorni na družbene krivice, izkoriščanje delavcev in bogatenje elite.
Duhovne prakse, ki izvirajo iz zgodovinskih tradicij, ki so pogosto kritične do materializma, so preoblikovane v orodja za povečanje produktivnosti in učinkovitosti, pospešeno osebno rast in instantno duhovno zorenje. »Wellness« tako mimogrede postane še en statusni simbol in način, kako signalizirati svoj kulturni kapital v svetu, kjer je tudi zdravje postalo individualna odgovornost in ni več družbena dobrina.
Kapitalistični diskurz pogosto zanika našo temeljno medsebojno odvisnost. Samo ti si odgovoren za svojo srečo. Ne zanašaj se na nikogar drugega kot nase. Tvoj uspeh je odvisen samo od tebe. Nič te ne more ustaviti, če se ne ustaviš sam.
Ti klišeji ignorirajo dejstvo, da smo ljudje družbena bitja, odvisna od kompleksnih mrež medsebojne podpore in odnosov. Nihče namreč ne uspe popolnoma sam in ne more uspeti sam – potrebuje skupnost, infrastrukturo, podporne sisteme in kolektivno znanje, ki se je oblikovalo skozi generacije.
V neoliberalnem diskurzu je podjetnik kljub vsemu povzdignjen v nekakšen ideal samoaktualizacije. Bodi sam svoj šef. Vsak je lahko podjetnik. Spremeni svojo strast v dobiček. Če delaš, kar ljubiš, nikoli v življenju ne boš delal niti en dan.
Ti klišeji glorificirajo podjetništvo kot ultimativno obliko samorealizacije, pri čemer zanemarjajo dejstvo, da podjetniški uspeh pogosto temelji na dedovanju in privilegijih, dostopnih le nekaterim. Raziskave kažejo, da je eden glavnih predpogojev za uspešno podjetniško tveganje finančna varnost, ne pa osebnostne lastnosti.
Odpornost (resilientnost) je postala ena ključnih modnih besed pop psihologije. Kar te ne ubije, te okrepi. Padci so le priložnosti za rast. Pravi junaki se dvignejo, ko padejo. Težave so samo izzivi v preobleki.
Čeprav je odpornost pomembna, saj o tem ni nobenega dvoma, ta diskurz pogosto romantizira trpljenje, stisko in težave. Strukturne ovire in travme namreč še zdaleč niso le »priložnosti za rast« – so zelo konkretne realne ovire, ki nesorazmerno vplivajo zlasti na marginalizirane skupine in trajno poškodujejo številne ljudi. Taki klišeji težave rokohitrsko preoblikujejo v priložnosti, kar posameznikom nalaga odgovornost, da iz vsake negativne izkušnje »potegnejo nekaj pozitivnega«.
Pop psihologija tako ponuja enostavne rešitve za globoko zakoreninjene probleme. Tako ponuja ljudem čarobne formule, zaradi katerih se zdi, da je do popolne sreče res le pet korakov, da je treba sprejeti 21-dnevni izziv za spremembo življenja, ki je zagotovljena, da obstajajo tri skrivnosti uspešnih ljudi, ki jih je dobro poznati, in da obstajajo še druge preproste formule za osebno preobrazbo.
Te poenostavitve ne priznavajo niti kompleksnosti človeške psihologije niti kompleksnosti družbenih okoliščin. Obljubljajo hitre rezultate v svetu, kjer šele vztrajne, sistemske spremembe omogočajo resnično transformacijo.
Morda je najbolj subtilen, a najbolj razširjen kliše sam koncept sreče kot nekaj, kar je treba »doseči«. Sreča je izbira. Odloči se biti srečen. Nihče drug ni odgovoren za tvojo srečo. Sreča prihaja od znotraj.
V resnici pa so čustveno zdravje, zadovoljstvo in sreča globoko odvisni od genetskih, socialnih in družbenih determinant, kot so ekonomska varnost, vključenost v skupnost, zdravstvena oskrba in odsotnost diskriminacije. Sreča niti slučajno ni zgolj individualna odločitev – je fenomen, ki je globoko družbeno pogojen.
A zakaj vsi našteti klišeji kljub temu krožijo in včasih celo delujejo? Zakaj je pop psihologija tako privlačna in dobičkonosna?
Odgovor je nadvse preprost in razorožujoč: ker vsebujejo zrnca resnice. Pozitivna miselnost, odgovornost, vztrajnost in samorazvoj so dejansko zelo koristne vrednote. Postanejo pa škodljive v trenutku, ko so predstavljene kot popolne, hitre rešitve za strukturne probleme in ko se uporabljajo za individualizacijo odgovornosti za sistemske neenakosti. Resnična samoaktualizacija tako ne terja le osebne rasti, temveč tudi razumevanje in problematiziranje družbenih struktur, ki oblikujejo naše možnosti in ustvarjajo omejitve.
Zakaj pa je tako spraševanje potrebno?
Ker temelji neoliberalni kapitalizem, ki se je uveljavil pred skoraj pol stoletja, na zmanjšanju vloge države, deregulaciji trgov, privatizaciji javnih storitev in globalizaciji gospodarstva. Čeprav je ta ekonomski model prinesel določene oblike napredka, je ustvaril tudi številne družbene probleme, ki jih moramo nujno nasloviti. Naj jih zgolj naštejem.
Dohodkovna neenakost, premoženjska neenakost, neenakost priložnosti in dostopa do kapitala.
Zakaj je to problem? Ker neenakost spodkopava socialno kohezijo, zmanjšuje gospodarsko rast zaradi premajhne potrošnje srednjega in nižjega razreda, povečuje zdravstvene in socialne probleme ter ogroža samo demokracijo, saj omogoča premožnim, denimo, milijarderjem, da nesorazmerno vplivajo na politične procese.
Naj za konec tega dnevniškega zapisa zgolj omenim: krizo stanovanjske politike, ki ne pomeni le pomanjkanja strehe nad glavo, temveč predvsem spodkopava občutke varnosti, stabilnosti in pripadnosti skupnosti, ki so bistveni za zdravo družbo; okoljsko degradacijo in podnebno krizo; demokratični deficit in koncentracijo korporativne moči; komercializacijo vseh vidikov življenja, ki vključuje privatizacijo javnih storitev, kot so zdravstvo, izobraževanje, zapori in celo varnost; komercializacijo kulture, ki pomeni, da kulturna proizvodnja vse bolj temelji na dobičkonosnosti in ne na umetniški ali družbeni vrednosti; komodifikacijo osebnih podatkov, ki je ustvarila nov poslovni model, kjer so uporabniki spletnih storitev sami postali proizvod, njihovi podatki pa vir dobička; tržno miselnost, ki se je razširila celo na najbolj intimne vidike življenja, od iskanja partnerjev prek aplikacij do osebne rasti, ki je rekonceptualizirana kot »vlaganje v človeški kapital«; krizo skrbi za druge in reproduktivnega dela, ki razkriva, kako kapitalistični sistem sistematično podcenjuje in izkorišča delo, ki je bistveno za družbeno reprodukcijo in dobrobit, vendar ne ustvarja neposrednega dobička; globalno neenakost in izkoriščanje, ki dokazuje, da neoliberalni kapitalizem ne deluje le v nacionalnem, temveč predvsem v globalnem kontekstu, kjer ustvarja nove oblike izkoriščanja in neenakosti; krizo duševnega zdravja, ki vključuje epidemijo tesnobe, anksioznosti in depresije, »izgorelost«, ki je postala tako razširjena, da jo je Svetovna zdravstvena organizacija prepoznala kot poklicni fenomen; atomizacijo družbe in erozijo skupnosti, ki ju spodbuja individualistična logika konkurence, ki prispeva k osamljenosti in družbeni izolaciji; kulturo potrošništva, ki ustvarja nenehne pritiske za doseganje določenega življenjskega standarda in videza, kar povzroča stres in nezadovoljstvo; erozijo javnega diskurza in medijske krajine (koncentracija lastništva medijev v rokah manjšega števila korporacij ogroža neodvisnost in raznolikost medijskega prostora, komercializacija medijev vodi v prevlado vsebine, ki pritegne največ pozornosti (in s tem oglasnega denarja), ne glede na njeno družbeno vrednost, algoritmizacija javnega diskurza prek družbenih omrežij vodi v polarizacijo in razdrobljenost javne sfere, saj algoritmi optimizirajo za angažiranost, ne za informiranost, erozija zaupanja v institucije je delno posledica teh procesov, kar spodkopava možnost skupnega demokratičnega odločanja).
Ni komentarjev:
Objavite komentar