Leta 1995 je izšla moja knjiga z naslovom »Telo in oblast«. Tri desetletja kasneje ji dodajam tole aktualno poglavje.
Najstnica mi pove, da ima že nekaj časa občutek, da je »debela kot slon», potem pa doda, da njena mama prav tako že nekaj časa misli, da bi se morala »vzeti v roke«. Želi si, da bi jo mama razumela, mama pa si želi, da bi bilo s hčerko »vse v redu«. Kar je med hčerko in mamo, nam veliko pove zlasti o ženski identiteti in družinskem življenju v današnjem neoliberalnem svetu. Vprašanje, na katerega bi morala odgovoriti mama, je zahtevno, kajti kako naj ve, kdaj je s hčerko »vse v redu«. Na srečo obstaja dovolj digitalnih naprav, ki ji pomagajo z matematično natančnostjo odgovoriti na zastavljeno vprašanje. In tudi hčerka s pomočjo istih naprav zlahka ugotovi, kdaj ni več »debela kot slon«. Poglejmo, ali ima tako preverjanje in nadzorovanje sploh kak smisel in kakšni so lahko učinki nenehnega preverjanja, ki je možno le, če obstajajo natančno določeni standardi, merila in kriteriji.
Medtem ko naj bi družinsko življenje v neoliberalnem svetu predstavljajo edini še zares varen kraj, kjer so družinski člani čustveno sprejeti, potrjeni, spodbujeni in se lahko med seboj dobro pogovarjajo, mora taista družina poskrbeti za razvoj osebnosti z vnaprej določenimi značilnostmi, zmožnostmi in sposobnostmi, kot to določajo standardi. Širši trend takega vzgajanja otrok ima skupno ime »kvantificirani jaz«.
Tudi družinsko okolje se lahko hitro spremeni v kraj nenehnega preverjanja, kdo je kdo, kdo je že dosegel kak standard in kdo ga še ni, kdo ustreza kakemu kriteriju in kdo še ne. Kvantificiranje jaza se lahko hitro spremeni v nočno moro.
Psihična instanca, ki obstaja v vsakem človeku, torej tudi v otroku, v katerem se šele razvija, imenuje se »jaz«, naj bi tako skrbela za refleksivno spremljanje sebe, kar preprosto pomeni nenehni nadzor nad seboj, sledenje sebi in ugotavljanje, koliko je njegova samopodoba potrjena in sprejeta, prepoznana in nagrajena. Otroci se tako kar nekaj let učijo zbirati informacije o sebi in svoji zunanji podobi, ki jo nenehno delijo na digitalnih platformah s sotrpini, čakajoč na povratne informacije v obliki všečkov. Ves čas so vpeti v procese njihovega osmišljanja, kar zopet pomeni neskončno preverjanje, kaj si drugi mislijo o njih. Negotovost je velika, kajti kvantificiranje jaza povsem zgreši bistvo njegovega sicer za duševno zdravje potrebnega potrjevanja. Ne more izraziti vrednosti človeškega bitja, lahko pa se zgodi, da ljudje zmotno verjamejo, da je to kljub vsemu mogoče.
V strokovni literaturi naletimo poleg izraza »kvantificiranje jaza« še na izraz »neoliberalna senzibilnost«. Kaj je to?
Na kratko rečeno, je to občutljivost človeških bitij na vse, kar vpliva na oblikovanje sebe kot kapitala in na kvantificiranje jaza. Ko je oseba enkrat prepoznana kot človeški kapital, mora namreč zanj nenehno skrbeti in ga prilagajati zunanjim zahtevam oziroma pričakovanjem. Denimo, za žensko, ki ne sme biti »debela kot slon«, to pomeni nenehno nadzorovanje telesne teže in zunanje lepote ter neprekinjeno skrb za optimalno preobrazbo, ki temelji na potrošnji dobrin, narejenih za tako preoblikovanje.
Obstajajo lepotni in drugi standardi, kakšen naj bi človek bil na pogled, kako naj bi se vedel in kaj vse naj bi imel, da bi zadostil kriterijem, po katerih se kvantitativno preverja kot človeški kapital.
A preverjanje kapitala dandanes sploh ni težko ali zahtevno opravilo, kot rečeno. Pravzaprav je zelo enostavno in preprosto.
Večina pametnih telefonov tako že standardno vključuje aplikacije, ki uporabnikom omogočajo nenehno spremljanje različnih vidikov ali dimenzij svojih življenj: koliko korakov na dan, kako se spreminja telesna teža, koliko kalorij, kako kvaliteten spanec … Uporabnik pametne naprave lahko spremlja 24/7, kako zdrav je, preverja in razlaga povratne informacije o srčnem utripu, ravni sladkorja v krvi, krvnem pritisku etc., preverja, kdaj je pod stresom in koliko ga je, preverja cel kup drugih parametrov, ki dopolnjujejo »kvantificiranje jaza«.
Vse bolj je občutljiv ali senzibilen, zaznava najmanjša odstopanja od predvidenih standardov in ciljev, ki naj bi jih dosegal, odstopanja ga spravljajo v stres in povzročajo tesnobna pričakovanja, kar pomeni, da se lahko nenehno trudi, da odstopanj sploh ne bi bilo. Temu pravimo optimiziranje kvantificiranega jaza.
Posledice so jasne. Nastajajo paradoksne situacije, v katerih si ista oseba za zmanjševanje stresa in tesnobnih pričakovanj omisli – nove aplikacije. To so »psihotehnološke aplikacije«, ki naj bi pomagale pri obvladovanju stresa ter učenju tehnik globoke sprostitve in meditacije.
V resnici pa nobena oblika takega nadzora ni brez negativnih posledic. Res je, da omogoča nenehno spremljanje biometričnih funkcij, res pa je tudi, da je tak nadzor del širših družbenih praks ustvarjanja ne le novih teles, temveč tudi novih kvantificiranih jazov, ki nadalje nadzorujejo lastna telesa.
Spodbujanje razvijanja kvantificiranih jazov in nadzorovanih teles, zaradi česar zlasti najstnice ne smejo biti »debele kot slon«, z njimi pa mora biti tudi »vse v redu«, krepi kaznovalno samonadzorovanje, ki se organsko prepleta z intenzivnim metričnim preverjanjem samega sebe. Je uničevalno, čeprav se zdi, da ga ljudje spontano in »svobodno« izbirajo.
Da bi razumeli, kaj se dogaja s sodobnimi telesi in človekovim jazom, je dobro analizirati tehnološki nadzor nad človeškimi telesi in razložiti njihovo na videz paradoksno preoblikovanje, za katerega so številni ljudje pripravljeni skoraj priseči, da je koristno, prijetno in celo zabavno.
Stari dobri Michel Foucault je zopet »uporaben«. Čeprav so številni že zdavnaj pozabili nanj, so njegovi koncepti biooblasti še bolj uporabni kot nekoč.
V neoliberalnem svetu je ves čas na delu to, kar imenujemo »normativno konstruiranje teles« in preoblikovanje posameznikov v podjetniške akterje, ki delujejo v vseh, tudi najbolj intimnih sferah življenja. V kulturi zmagovalcev so ljudje tako interpelirani kot aktivni, dinamični, avtonomni subjekti, ki nenehno izumljajo sami sebe, se kreirajo, preoblikujejo ter živijo svobodna življenja, pri čemer je svoboda razumljena kot zmožnost individualnih izbir in neomejenega delovanja.
Logično je, da so v takem svetu interpelirani subjekti bodisi prebivalke »modno-lepotnih kompleksov«, večno nezadovoljne in nesrečne zaradi svojih teles in videza, bodisi prebivalci režimov nenehnega ustvarjanja najboljših različic sebe, samoaktualiziranja, samouresničevanja in samoizpopolnjevanja.
Samotni posamezniki v družbi, ki ne obstaja, kot je bilo rečeno že zdavnaj, tako delujejo in živijo kot k optimalnim oblikam nenehno gnani subjekti, ki razumejo lastno prizadevanje kot podjetniško delo na sebi kot kapitalu, ki je osredotočeno na registre zunanje telesne lepote in podrejeno potrošniškim režimom lepote, ki ne more delovati brez psihičnega dela, s katerim se priganjajo, ker ne smejo živeti v coni udobja.
Nadzorni pogled, s katerim ljudje kontrolirajo lastna telesa in svoj h kvantificiranju pogojeni jaz, postaja vse bolj intenziven. Seveda postaja, saj so na voljo vse bolj sofisticirane naprave, s katerimi je mogoče meriti vse. Nadzor dobiva forenzične značilnosti, ki jih imajo sicer povečevalno steklo, mikroskop in druge merilne naprave. Stalni nadzor nad telesi in kvantificiranim jazom tako zagotavlja, da bo »vse v redu«, da nobena najstnica ne bo »debela kot slon« in da bodo ljudje na splošno vse bolj samouresničeni – na predvidene načine.
Samouresničeni bodo tako, kot bi živeli v steklenem labirintu, v katerem so povsod vgrajeni zasloni in merilne naprave, ki prikazujejo različne telesne metrike – število korakov, kalorije, srčni utrip, indeks telesne mase, odstotek maščobe, »produktivnost«, »učinkovitost«, celo številčno oceno sreče in samozavesti.
Oseba v labirintu je ujeta med svojimi številnimi odsevanimi podobami, ki se množijo v steklenih stenah. Vsaka od teh odsevanih podob je rahlo spremenjena – »optimizirana« glede na različne ideale, ki jih prikazujejo številke. Nekatere podobe so vitkejše, druge bolj mišičaste, tretje izgledajo »produktivnejše«. Oseba ima na zapestju pametno uro, v rokah telefon, okoli nje pa lebdijo drobni droni-kamere, ki jo nadzorujejo, medtem ko nadzoruje preko naprav sama sebe.
Čeprav so v labirintu številne druge silhuete ljudi, vsaka gleda le v svoje naprave in odseve – vsi so »samotni posamezniki v družbi, ki ne obstaja«. Vsak človek je sam z napravami in odsevi najboljših različic sebe, ki jih mora šele doseči.
Ni komentarjev:
Objavite komentar