Psihoanaliza kot znanost o singularnem

Psihoanaliza pogosto še vedno velja za šarlatanstvo, podobno čaranju, zato zanjo v glavnem ne slišite. Nič hudega. Kdor je ne pozna in ne razume, kaj drugega o njej niti ne more povedati. Zanj bo še naprej arbitrarno početje, ujeto v subjektivna prepričanja vsakega psihoanalitika. Le da je psihoanaliza čisto nekaj drugega.

Kakšno znanje naj bi psihoanaliza ponudila človeku, ki se je loti resno, odprto in brez predsodkov?

Najprej naj poudarim, da psihoanalitično znanje deluje na drugem področju kot empirična znanost. To še ne pomeni, da manj veljavno – gre za povsem drugačno vrsto znanja. To je znanje o singularnosti. Kaj to pomeni?

Ko govorimo o singularnosti človeških izkušene, mislimo na posebnost tega, kako je biti človeško bitje, ki sploh ima izkušnje in si jih razlaga, kaj pomeni biti človeško bitje.

Predstavljajte si, da poskušate zelo dovršenemu računalniškemu programu razložiti, kako je okusiti čokolado, se počutiti nerodno ali nenadoma razumeti šalo. Tudi če bi ta program lahko obdelal vse nevrokemične podatke o teh izkušnjah, bi nekaj bistvenega še vedno manjkalo – kako je doživeti to izkušnjo od znotraj. Ta posebnost »kakšna je izkušnja nečesa od znotraj« je del tega, kar imenujemo singularnost človeške izkušnje. Edinstvena ni zato, ker bi bila redka, temveč zato, ker predstavlja temeljni način našega bivanja.

Ko berete te besede, se ne dogaja le to, da obdelujete informacije – nanje imate poseben pogled, ki je povezan z vašo specifično zgodovino, razpoloženjem in s semantičnim kontekstom, ki določa, kako te ideje razumete, kakšen pomen imajo za vas –, imate izkušnjo branja.

Kaj se torej zgodi, ko nekdo s pomočjo analize pridobi vpogled vase? Najprej prepoznava vzorce v lastnem razmišljanju, vedenju, čustvovanju, zaznavanju in razlaganju sveta itd. Prepoznava nekaj, kar je »objektivno« obstajalo že prej, le da se tega ni zavedal in ni vedel, kaj pomenijo – ni imel izkušnje, ki jo sedaj zaradi vpogleda ima.

Resnično, ljudje se vedemo na načine, ki jih določajo mehanizmi, o katerih pogosto ne vemo dovolj ali pa jih niti ne poznamo. Ni namreč res, da vsakdo povsem pozna samega sebe, kot se reče, in ve, zakaj nekaj dela.

Prepoznavanje vzorcev in spoznavanje mehanizmov vodi k vzročnemu razumevanju, kako pretekle izkušnje in mehanizmi, ki jih ne pozna, vplivajo na sedanje vedenje in delovanje. Čeprav tega ni mogoče preveriti s kontroliranimi poskusi kot v znanosti, ima napovedno moč – razumevanje vzorcev pomaga z določeno verjetnostjo predvideti in spremeniti odzive. Razumevanje ustvarja pripovedi, ki dajejo koherenco prej zmedenim ali bolečim izkušnjam, ki so za človeka brez smisla in pomena. To pripovedno razumevanje, čeprav osebno, se ujema z vzorci, ki jih psihoanalitiki opažajo pri mnogih ljudeh, ker se ponavljajo.

Tukaj moramo bolj natančno razmisliti o tem, kaj mislimo z »resnico« in »objektivnostjo«.

Naj potegnem vzporednico z vprašanjem: Ko zgodovinar razlaga vzroke prve svetovne vojne, ali odkriva »le svojo subjektivno razlago« ali nekaj objektivno veljavnega? Zgodovinsko znanje, tako kot psihoanalitični vpogled, vključuje interpretacijo dokazov, ki jih sicer ni mogoče neposredno ponoviti, zato nikoli več ne bo nastala »prva svetovna vojna«, ker se pogoji zanjo ne morejo ponoviti. Vključuje tudi vzpostavljanje povezav med dogodki na podlagi razumevanja človeške motivacije in družbenih vzorcev, gradnjo pripovedi, ki pojasnjujejo kompleksne pojave, opiranje na empirične dokaze in interpretativne okvire.

In zgodovinskega znanja običajno ne zavračamo kot zgolj subjektivnega ali povsem naključnega čaranja. Zavedamo se, da so zgodovinske interpretacije sicer predmet razprav in jih je mogoče revidirati, vendar so nekatere natančnejše, celovitejše in bolj pojasnjevalne kot druge.

Natanko isto velja v psihoanalitičnem procesu.

Nedvomno je res, da znanstveno znanje blesti pri odkrivanju univerzalnih vzorcev v naravnem svetu, ki jih je mogoče natančno izmeriti in matematično opisati. Njegova merila resnice poudarjajo ponovljivost, kvantificiranje in napovedovanje.

Psihoanalitično znanje blesti pri razumevanju singularne, subjektivne dimenzije človeških izkušenj – kako jezik, pomen, spomin, želja, odnosi in travma ali trpljenje delujejo v posameznih življenjih, kar pomeni, da niti pri dveh ljudeh ne delujejo popolnoma enako. Njegova merila resnice poudarjajo koherenco, pojasnjevalno moč in terapevtsko učinkovitost.

Nobenega področja ni mogoče zreducirati na drugo, ne da bi pri tem izgubili nekaj bistvenega. Subjektivne izkušnje depresije tako ne morete razumeti zgolj z nevroznanostjo, tako kot ne morete razumeti kemije možganov zgolj z osebno pripovedjo.

Psihoanalitični vpogledi pogosto razkrivajo objektivna dejstva o subjektivnih izkušnjah. Ko nekdo spozna: »Nezavedno iščem odnose, ki poustvarjajo čustveno dinamiko mojega otroštva«, je to lahko objektivno natančen opis njegovih psiholoških vzorcev, čeprav gre za subjektivno izkušnjo. Vpogled ima več oblik veljavnosti: notranja koherenca – pojasnjuje prej nejasne vidike vedenja; napovedna moč – razumevanje vzorcev pomaga predvideti prihodnje odločitve; terapevtska učinkovitost – prepoznavanje vzorcev omogoča nove izbire; intersubjektivna potrditev – analitik in pacient se lahko strinjata o obstoju vzorcev.

To razlikovanje je pomembno, ker se nanaša na temeljna vprašanja o človeškem znanju in izkušnjah. Singularnost pomeni zaznavanje, doživljanje, razumevanje, razlaganje z določene perspektive. Ko se spominjate doma iz otroštva, podoživljate vidike preteklih izkušenj, hkrati pa se zavedate, da se jih spominjate z vsemi vmesnimi izkušnjami, ki so vas medtem oblikovale in preoblikovale. Preteklost obstaja v vaši sedanji zavesti na način, ki spreminja tako pretekli spomin kot vaše sedanje razumevanje. Ljudje smo tako bitja, ki  imamo izkušnje, te pa nenehno vpletamo v zgodbe o tem, kdo smo in kaj pomeni naše življenje. To je večinoma nezaveden proces, ki vpliva na razlaganje novih izkušenj.

Zmožnost za pripovedovanje zgodb pomeni, da vsako novo izkušnjo razlagamo v kontekstu vseh prejšnjih izkušenj, hkrati pa te na novo interpretiramo v luči novega razumevanja. Dogaja se torej dvoje. Ko berete ta zapis o psihoanalizi, branje oblikuje vse, kar ste se prej naučili o njej ter o psihologiji, filozofiji in človeški naravi, hkrati pa lahko spremeni tudi vaše razumevanje teh prejšnjih spoznanj.

Psihoanaliza zato ni nekakšno »brskanje po pacientovi preteklosti« in iskanje travm, da bi jih pozdravili. Daleč od tega.

Psihoanaliza je srečanje s singularnostjo drugega. Analitik razume, da je njegov privilegij, da dobi dostop do razumevanja konceptov, kot so ljubezen, pravičnost, lepota ali resnica, ki živijo v zavesti drugega, do posebne nezavedne mreže asociacij in čustvenih resonanc, ki jih nosijo s seboj, do edinstvene in neponovljive konstelacije pomena, ki še nikoli ni obstajala in tudi nikoli več ne bo obstajala.

Singularnost človeške izkušnje je tesno povezana tudi z našim zavedanjem minljivosti. Dragocenost trenutkov z ljubljenimi, nujnost razumevanja pomembnih vprašanj o smislu in pomenu, pretresljivost lepote – vse to je povezano z našim implicitnim zavedanjem, da ta poseben tok zavesti ne bo trajal v nedogled. Ta »eksistencialna singularnost« – vsako človeško življenje predstavlja edinstven, neponovljiv poskus iskanja smisla znotraj omejitev minljivosti – je sam temelj psihoanalitičnega procesa: srečevanje z vprašanji namena, smisla, pomena in vrednosti kot edinstveni poskus v človeškem ustvarjanju smisla, ki ga nikoli ni mogoče natančno ponoviti.

Če cenimo le znanje, ki ustreza znanstvenim merilom, tvegamo, da bomo človeške izkušnje skrčili na tisto, kar je mogoče izmeriti in količinsko opredeliti. To bi odpravilo obsežna področja človeškega razumevanja – umetnost, etiko, pomen, duhovnost – kot zgolj »subjektivna« in zato brez resničnostne vrednosti.

Resnično človeško življenje vključuje tako objektivne kot subjektivne razsežnosti. Popolno razumevanje depresije na primer terja tako nevroznanstveno znanje o kemiji možganov kot fenomenološko razumevanje občutenja depresije. Psihoanalitično znanje je vsekakor namenjeno terapevtski preobrazbi. Njegova »resnica« je pragmatična – ali ta vpogled pomaga osebi živeti bolje? – in ne zgolj opisna. A to je šele začetno razumevanje psihoanalize.

Namesto da bi se vprašali, ali so psihoanalitični vpogledi »le njihova resnica«, bi se lahko vprašali: Kakšna resnica so in kaj jih dela bolj ali manj veljavne?

Naj navedem primer.

Ko Freud odkrije in razloži logiko transfernega odnosa, ki ga pacient vzpostavi z analitikom (Lacan govori o subjektu, za katerega se domneva, da ve), kasneje ugotovi, da gre za univerzalni vzorec: ljudje vedno znova vzpostavljajo transferne odnose (do vodij, šefov, filmskih zvezd, Boga itd.). Torej ne gre le za pragmatično ugotovitev, ki deluje zgolj v analizi med pacientom in analitikom. Freud odkrije mehanizem, ki deluje tudi zunaj nje.

Kako se je razpletlo Freudovo odkritje in zakaj je to pomembno?

Sprva je v svojem kliničnem delu opazil nekaj zagonetnega – pacienti se nanj niso odzivali na podlagi tega, kdo v resnici je, temveč drugače. Vedli so se, kot da je pomembna osebnost iz njihove preteklosti. Pacient se je, denimo, bal, da bi ga razočaral, kot ga je nekoč v otroštvu razočaral kritični starš, ali pa ga je idealiziral, kot je nekoč idealiziral svoje starše. Sprva se je zdelo, da je to le terapevtski pojav, ki se zgodi v umetnem okolju analize. Toda Freud je naredil konceptualni preskok, ki je to sicer klinično opazovanje spremenil v nekaj veliko pomembnejšega.

Začel je spoznavati, da ta vzorec sploh ni omejen na ordinacijo. Deluje povsod v vsakdanjem življenju. Ko se nekdo intenzivno čustveno odzove na novega šefa in se zdi reakcija nesorazmerna z dejansko situacijo, se pogosto ne odziva le na tega šefa, temveč na nezavedne izkušnje, ki izhajajo iz zgodnjih odnosov z avtoriteto. Ko se ljudje močno navežejo na politične voditelje, pogosto vanje projicirajo lastnosti in pričakovanja, ki jih ti sploh nimajo in so bolj povezana z njihovimi psihološkimi potrebami kot z dejanskimi značilnostmi vodje.

Lacanov koncept »subjekta, za katerega se predpostavlja, da ve« zajame nekaj globokega v delovanju tega mehanizma. Ko srečamo nekoga na položaju avtoritete ali strokovnjaka – pa naj bo to zdravnik, učitelj, terapevt ali verski voditelj –, mu nezavedno pripišemo ne le znanje o njegovem področju, temveč nekakšno celovito razumevanje, ki lahko odgovori na naša najgloblja vprašanja o življenju in eksistencialne potrebe. Pogosto deluje nezavedna domneva, da taka osebnost nima le specifičnega strokovnega znanja, temveč ima tudi nekaj temeljnega znanja o tem, kako živeti, kako biti srečen ali kako reševati življenjske težave. Ta pripis pove več o naših psiholoških potrebah kot o tem, kaj ti ljudje dejansko vedo.

To odkritje je tako pomembno, ker je Freud prepoznal mehanizem, ki deluje dosledno v radikalno različnih družbenih kontekstih. Isti psihološki proces, ki ustvarja transfer v terapiji, oblikuje tudi odnose v družinah, na delovnih mestih, v političnih gibanjih, verskih skupnostih in celo v naših odnosih z osebnostmi, ki jih nikoli ne bomo srečali. V politiki tako volivci pogosto projicirajo na kandidate lastnosti, ki zadovoljujejo psihološke potrebe, namesto da bi natančno ocenili njihove dejanske politike ali sposobnosti. V verskih kontekstih se verniki lahko povezujejo z božanskimi osebnostmi na načine, ki so nastali davno v odnosih s skrbniki. V izobraževalnih okoljih so odnosi učencev z učitelji pogosto obarvani z nezavednimi pričakovanji, ki izhajajo iz starševskih odnosov.

Ne gre torej le za individualne posebnosti ali osebne težave – na delu je temeljni mehanizem, kako se ljudje čustveno navezujejo drug na drugega ter se skušajo znajti v odnosih z avtoritetami in znanjem, ki ga terja »družba«.

Togo razlikovanje, ki domnevno obstaja med znanstveno objektivnostjo in psihoanalitično subjektivnostjo, je tako izmišljeno. Freudovo razumevanje transferja dokazuje, da lahko psihoanalitično raziskovanje odkrije univerzalne mehanizme, ki delujejo neodvisno od kateregakoli opazovalca ali terapevtskega odnosa. Psihoanaliza ni hermenevtična interpretacija individualne izkušnje in ni pragmatična terapevtska tehnika. Odkriva univerzalne psihološke mehanizme, ki imajo resnično pojasnjevalno in napovedno moč.

Ko enkrat spoznamo, da lahko psihoanaliza odkrije univerzalne mehanizme, se lahko vprašamo, kateri drugi psihoanalitični koncepti imajo enak značaj. Naj omenim zgolj obrambne mehanizme kot univerzalne načine, s katerimi skušajo ljudje obvladovati notranjo razcepljenost, konflikte in tesnobo, nezavedno in prisilo k ponavljanju.

To nam pomaga natančneje razumeti, kaj nam ponuja psihoanalitično znanje. Namesto da ga razumemo kot zgolj subjektivno interpretacijo ali neuspešno znanost, ugotovimo, da odkriva objektivne vzorce v subjektivnih izkušnjah – univerzalne mehanizme, ki urejajo delovanje človeške psihologije.

Resničnostna vrednost teh odkritij ni odvisna od izpolnjevanja metodoloških standardov eksperimentalne znanosti, vendar tudi ni zgolj pragmatična ali terapevtska. Temelji na sposobnosti prepoznavanja vzorcev, ki delujejo dosledno v različnih kontekstih in jih je mogoče prepoznati in potrditi z različnimi oblikami opazovanja.

Sklep je na dlani. Če lahko skrbna pozornost do kliničnih odnosov razkrije univerzalne mehanizme in jih opiše, jih moramo razumeti kot tiste razsežnosti človeške psihologije, ki delujejo ne glede na to, ali se jih zavedamo ali ne.