Alkimija zlomljenega srca

Človek lahko živi z odprtim srcem šele, ko je to zlomljeno. Dokler ni tako, je zaprto, zakrknjeno in – brezbrižno. Ko je človek zaprt sam vase, prepričan, da je sam sebi dovolj, je trpljenje drugega zgolj prazna metafora ali oddaljena podoba, do katere je povsem brezbrižen, zanj mu je vseeno. Spraševanje, kako je mogoče, da trpljenja ljudi, ne le v Gazi, ne ustavijo, kako je mogoče, da se pred očmi svetovne javnosti dogaja toliko nasilja, zakaj obrazi drugih ne sprožijo etičnih odzivov, se mu zdi povsem nesmiselno prazno filozofiranje, abstraktno blebetanje in zapravljanje dragocenega časa, ki je v kapitalizmu kajpak denar, ta pa je, kot vemo, zelo pomemben.

A to kljub vsemu niso zgolj retorična vprašanja za debatne vaje ali prazne pogovore za šankom, so globoka eksistencialna vprašanja, na katera ni lahkih odgovorov, so pa nujno potrebni.

Soočanje s tem izzivom je mogoče, če ima človek odprto srce, sicer ne. Vključuje namreč razumevanje skrbi za drugega in »tragično modrost«.

Mislim na zmožnost človeških bitij, da postanejo brezčutna ali brezbrižna, kot so nekateri svetovni politiki, pa tudi na razvoj čustvenih in intelektualnih virov, iz katerih ostali črpamo za polna soočanja s tragično zapletenostjo naših življenj.

Medtem ko opazujemo iz dneva v dan prizore neopisljivega trpljenja in bolečine, se morda sprašujemo, kako uravnotežiti zavedanje o globalnem trpljenju s pozornostjo do lastnega življenja in odnosov, ki jih potrebujemo. Sprašujemo se, kako prizori nasilja vplivajo na naše čustveno počutje in sposobnost, da pomagamo drugim. In v tihih nočnih urah razmišljamo, ali bi morali neposredno ukrepati, spremeniti pogled na svet, postaviti drugačne prioritete ali kaj drugega.

Od daleč se v mojo zavest vedno znova vrača spomin na trenutek – nenaden, kot strela, ki razpara  nočno nebo –, ko se je nekoč v mladosti udobna membrana med mojim življenjem in tesnobo sveta popolnoma raztrgala. Nanj se spomnim vsakič, ko spremljam večerna poročila in se na zaslonu nenadoma pojavi otroški obraz. Ne kar katerikoli obraz, temveč ta obraz – oči, ki so videle, česar nobeno oko ne bi smelo videti, majhno telo, ki nosi, česar nobeno telo ne bi smelo nositi, in trpi na način, na katerega ne bi smel trpeti noben človek.

Spominjam se, da je v tistem davnem trenutku, ki barva moj spomin na zdaj že oddaljeno mladost, nekaj v meni počilo. Ni se zlomilo, temveč je počilo. Kot led na ribniku ob prvem toplem pomladnem dnevu. Udobna zgodba – da se trpljenje vselej dogaja »tam« in da vselej trpijo »drugi«, da so moje vsakodnevne skrbi zelo pomembne, da meje mojega telesa označujejo meje moje moralne odgovornosti –, ta zgodba se je preprosto raztopila, kot izgine zaradi sonca dopoldanska megla. Nenadoma je ni bilo več. Ni se raztopila zaradi prepira, prebranih knjig ali moralnega prepričevanja odraslih, temveč z nekakšnim videnjem ali vpogledom, ki je v enem samem večnem hipu zaobšel vse moje obrambe, vse skrbne konstrukcije o pomenu, smislu in varnosti mojega življenja. Čutil sem, kako se podiram skozi tla lastnih predpostavk, ki sploh niso bile moje, saj sem se jih naučil od drugih.

Tam so bila nenadoma vrata, skozi katera nisem hotel stopiti, a sem se kljub temu naenkrat znašel onkraj, na kraju, kjer je imel zrak drugačen okus, kjer je gravitacija delovala drugače, kjer se je zazdelo, da je celo preprosto dihanje zraka moralna izbira. Nenavadno pomirjujoča izkušnja.

Kaj se je zgodilo?

Izginila je razdalja.

Ta otroški obraz na zaslonu, ki obstaja tisoče kilometrov stran, v okoliščinah, ki jih ne poznam, govori jezik, ki ga ne razumem – nenadoma je tako blizu, da mi je bližje kot moj lastni srčni utrip. Njegova bolečina postane fizični občutek v mojih prsih, svinčena teža v želodcu, nenadzorovano tresenje v rokah, za katero vem, da se ne bo ustavilo, in obenem čutim, da je preprosto prav, da se ne ustavi.

Čutim, da empatija in sočutje nista občutek, ki ga izberem, ker sem svobodno bitje in sem ravno voljan, temveč je globoko in pretresljivo prepoznanje, ki pride kot vročica, kot zaljubljenost, kot nenadno razumevanje pesmi, ki me bega že dolga leta, ker ne vem, o čem poet, ki jo je napisal, sploh govori. Otrokovo trpljenje nenadoma razkriva nekaj o sami tkanini vesolja, teksturi našega skupnega obstoja – da so meje med mojim jazom, če sploh obstaja, in drugim veliko bolj porozne, kot sem si kdajkoli predstavljal, da je bila moja udobna ločenost vedno predvsem ravno tako udobna iluzija, v katero sem bil zaljubljen.

Zaslon postane okno, nato pa se okno popolnoma raztopi. Ne opazujem več trpljenja iz varne in udobne razdalje; sem v njem, diham ga, boleče okušam njegov ostri kovinski rob na jeziku. Otrokova lakota postane praznina v mojem lastnem trebuhu, ki je ne more zapolniti nobena količina hrane, pa naj pripelje v Gazo tisoč tovornjakov naenkrat. Njegov strah postane črna senca, ki me kot groza spremlja skozi moje dni in spreminja barvo sončne svetlobe, pomen varnosti, težo mojih lastnih korakov.

Resnično, vsakdanje skrbi – roki v službi, prepir s partnerjem, tesnoba zaradi denarja – so lahko težke, ob trpljenju drugega pa so lahko tudi, kot bi bile breztežne, prosojne, kot skrbi iz svilenega papirja. Ne zato, ker niso pomembne, saj so, temveč zato, ker odkrijemo nekaj novega, kar daje vsemu, kar počnemo, drugačen pomen in smisel.

Potem se sprehajamo po sicer znanih krajih in sobanah, a ti se nenadoma zdijo kot muzej življenja nekoga drugega. Obilje, v katerem živimo – poln hladilnik, topla postelja, pametna naprava v roki, ležerna varnost obstoja –, postane skoraj neznosno ravno v svoji običajnosti.

Običajnost je premalo občutljiva, preveč trivialna in preveč gnana. Ko se končno spremeni in preoblikuje, je vse teže verjeti, da je lahko kruh sladek, ko otroci stradajo, in da je blazina še vedno mehka, ko drugi spijo na ruševinah.

Vendar to ni ravno moreča nadjazovska krivda. V mislih imam nekaj nenavadnega, globljega in sprva težko razumljivega – nekakšno prebujenje in spoznanje o arbitrarni naravi naše usode, dejstvu, da razlika med mojim življenjem in življenjem tega otroka temelji le na naključjih – rojstva, geografije, okoliščin, ki si jih sam nisem z ničemer prislužil ali zaslužil.

Preobrazba se širi navzven kot valovi na vodi. Ko te nekega dne en sam obraz drugega pretrese, začneš prepoznavati obraze vsepovsod. Brezdomec, mimo katerega hodiš vsak dan, ne da bi ga videl, nenadoma postane viden – ne kot problem, ki ga je treba rešiti ali se mu izogniti, temveč kot druga nenadomestljiva zavest, ki nosi svojo nedoumljivo izkušnjo obstoja. Frustracije tvojega partnerja, ki so se nekoč zdele malenkostne ali nadležne, se razkrivajo kot izrazi globljih hrepenenj, stisk in strahov. Ambicija tvojega kolega, osamljenost tvojega soseda, staranje tvojih staršev – vse začne utripati z nekakšno sveto nujnostjo, ki je ne razumeš, čutiš pa, da se ji nočeš nikoli več izogniti.

Dobil si nove oči, oči, ki ne morejo spregledati ranljivosti, ki utripa pod površino vsakega človeškega srečanja. Odkriješ, da živiš v svetu, kjer vsi brez izjeme hodijo naokoli z nevidnimi ranami, nevidnimi potrebami in željami, nevidnimi globinami izkušenj, na katere njihova površinska bolj ali manj všečna predstavitev komajda namiguje. Vsakodnevna krutost, za katero pričuješ – nestrpna beseda, zaničljiva gesta, nezmožnost, da bi resnično poslušal –, se začne zdeti kot majhno nasilje nad samo skrivnostjo zavesti o obstoju.

V kotlu te razširjene zavesti se zgodi nekaj alkimističnega. Srčna bolečina, ki jo čutiš, ko si priča otrokovemu trpljenju, se preoblikuje v nekaj drugega, neznanega. To ni manj boleče, je pa nekako bolj zlato, bolj živo. Zavedaš se, da je tvoja sposobnost, da te boli bolečina sveta, tudi tvoja sposobnost, da ga ljubiš, da sodeluješ v njegovih najglobljih tokovih pomena in povezanosti. Solze na tvojem obrazu niso le za trpečega otroka na zaslonu in njegovo od bolečine strto mamo, ki ga drži v rokah, temveč tudi za osupljivo krhkost in dragocenost same zavesti – za čudež, da zavest sploh obstaja v tem prostranem, brezbrižnem, neznansko hladnem vesolju, in za dejstvo, kako zlahka jo je mogoče poškodovati, razsuti, ugasniti, pozabiti. Tvoj jok postane oblika molitve, način počastitve tega, čemur si priča vsak dan.

Začneš razumeti, da tvoje udobje ni bilo nikoli ločeno od trpljenja drugih, da tvoja varnost ni bila nikoli neodvisna od njihove ranljivosti in ranjenosti. Zidovi med tabo in svetom, med tvojo bolečino in bolečino drugih, med tvojo odgovornostjo in potrebami drugih – te zidovi končno prepoznaš kot konstrukcije, ki so bile vedno bolj krhke, kot si kdajkoli mislil.

Zdaj se moraš naučiti živeti s to novo odprtostjo in zlomljenostjo srca, s prepustnostjo, s to povečano občutljivostjo za teksturo sveta, polno veselja, trpljenja in tesnobe. Odkriješ tudi, da se zavest, ko se enkrat razširi, ne more zlahka znova skrčiti, jasno ti postane, da se ne moreš več vrniti v udobno otopelost prejšnjih časov, da ne moreš pozabiti, kaj si se naučil o medsebojni povezanosti vseh bitij, ki se zavedajo obstoja.

Prebujenje je morda res prisilno, vendar je dragoceno in se zdi kot čudež. Z njim se zgodi nekaj nepričakovanega. Ista občutljivost, ki te naredi ranljivega za bolečino sveta, te naredi dostopnega tudi za njegovo lepoto na načine, ki so zate popolnoma novi. Barve se zdijo bolj žive, prijaznost bolj dragocena, majhni trenutki povezanosti bolj polni pomena. Ko se dotakneš globin trpljenja, lahko prepoznaš čudež njegove odsotnosti, izjemno običajnost trenutka, ko nihče, ki ga ljubiš, ni v neposredni nevarnosti. Ugotoviš, da živiš bolj intenzivno, bolj hvaležno, bolj previdno. Tvoje odločitve dobijo novo težo, ker jasneje razumeš, kako se valovijo navzven v prostrano mrežo medsebojno povezanih izkušenj. Kava, ki jo piješ, besede, ki jih izgovarjaš, pozornost, ki jo nameniš nekomu ali zadržiš zase – vse postane del etičnega vesolja, v katerem ima ključno vlogo skrb za drugega.

Najbolj skrivnostno pa je odkritje, da si zaradi otroškega obraza odgovoren, a na povsem nov način. Ne le za dejanja, temveč tudi za pozornost do sveta. Naučil si se namreč, da je taka pozornost sama po sebi oblika ljubezni, način, kako zagotoviti, da izkušnja drugih ne izgine neopaženo v praznino. Ko se zavedaš njihove trpeče podobe – ne obsesivno, temveč nežno, kot bi molil –, že razumeš, kaj je res pomembno v življenju in kaj ni. Sedaj veš, da ni resnična le tvoja bolečina, temveč tudi bolečina drugega. Veš, da ima tvoje življenje težo in pomen, ki sega onkraj tvojih individualnih okoliščin, in da ima enako težo tudi življenje drugih.

Orisano pričevanje postane na koncu dneva praksa, način življenja, ki spoštuje tako resničnost trpljenja kot dragocenost same zavesti. Spreminja te ne le to, kar si videl, temveč predvsem to, da si postal človek, ki to lahko vidi in zdrži pogled, ki temu, kar vidi, pripiše pomen, ne da bi ga uničila njegova teža. In morda je to najgloblja preobrazba od vseh mogočih preobrazb človeškega bitja – odkritje, da si sposoben ljubezni, ki je dovolj velika, da zajame bolečino sveta, dovolj močna, da pričuješ za njegovo lepoto in grozo, ne da bi se obrnil stran, dovolj globoka, da v enem samem, razširjenem srcu zadržiš tako otrokovo trpljenje kot svoj nadaljnji obstoj.