Naslovni trojček idealno izriše koordinate sodobnega neoliberalnega življenja, v katerem ima ključno vlogo ženska, voljna postati Mati. Ne le enemu otroku, temveč večjemu številu, če je le mogoče. Kapitalizem ima velike koristi od neplačane ženske oskrbe, zato jo spodbuja na vse mogoče načine. Zahteva reproduktivno delo, vendar ga tradicionalno denarno ne vrednoti. Neplačano delo vzgajanja bodočih delavcev tako subvencionira gospodarske sisteme, rast BDP-ja in druge kazalnike gospodarske uspešnosti – na etični pogon, kot pravimo. Skladno s tem se znotraj njih krepi poudarjanje »osebne odgovornosti« za otrokove dosežke, hkrati se povečujejo pritiski na posamezne matere, da se za obče dobro žrtvujejo še bolj. Le da vse manj žensk kaže voljo, da bi postale Mame. Nekateri moški z njihovim pomanjkanjem volje kajpak niso ravno zadovoljni, zato vnovič pozivajo h krepitvi ne le vloge Matere, temveč tudi Boga in Domovine.
Medtem ko nekateri ljudje vedno znova poudarjajo pomen materinstva, vere v boga in ljubezni do domovine, empirične znanstvene študije še bolj vztrajno dokazujejo, da je intenzivno starševstvo, poseben pomen pri tem ima prav vloga Matere, veliko kompleksnejši izziv, kot se zdi na prvi, romantični ideološki pogled. Za intenzivno starševstvo je namreč značilno, da je osredotočeno na otroka, strokovno vodeno, čustveno poglobljeno, delovno intenzivno in finančno zahtevno. Zelo koristno je natančno pogledati, kaj vse to vključuje.
Ameriška sociologinja Sharon Hays, ki je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja prva opredelila »intenzivno materinstvo«, je pokazala, kako in zakaj ta model starševstva sploh deluje ter zakaj je tako pogost.
V njem so otroci nedolžna in neprecenljiva bitja, ki potrebujejo za razvoj predvsem mame, te pa so skoraj v celoti odgovorne za njihovo dolgoletno vzgajanje in preoblikovanje v čustveno, socialno in kognitivno odgovorne odrasle državljane, voljne delati v neoliberalnih okoljih in se samoaktulizirati. A zakaj ravno matere?
Predstava mater kot primarnih skrbnic ni univerzalna in je ne poznajo vse družbe, čeprav se zdi, da je vloga matere kot vzgojiteljice otrok »naravna« in je »od nekdaj«. Ni naravna, temveč je kulturni, ideološki konstrukt. Kdo ga konstruira in čemu?
Uveljavil se je zlasti v obdobju industrializacije, ki je ustvarila umetno delitev na »produktivno«, plačano delo in »neproduktivno«, neplačano, zasebno delo. Ta delitev zopet ni bila naravna, usodna ali neizogibna. Razvila in uveljavila se je skupaj s specifičnimi oblikami kapitalističnega življenja. Ideologija je ženske vse bolj predstavljala kot naravno primerne za delo doma, medtem ko so moški zasedali javne prostore in delali tam zunaj. In to ni bilo zgolj načelno prepričanje nekaterih moških, saj je postalo predpisano in predpisujoče vedenje – ustvarjalo je moralna pričakovanja za »pravilno« materinstvo. Pred tem obdobjem je bilo varstvo otrok pogosto razdeljeno med člane širše družine in skupnosti. Jedrna družina z materjo kot primarno skrbnico je relativno nov zgodovinski pojav. Na njem ni ničesar naravnega, univerzalnega ali usojenega in neizogibnega.
Skozi stoletja je bilo seveda treba krepiti take ideološke vzorce, da so se naturalizirale ideje, da bi morale biti matere primarno odgovorne za skrb za otroke – in ne le za enega, temveč za čim večje število, da narod ne bi izumrl.
Biološka sposobnost rojevanja in dojenja se je tako vse bolj širila v celovito teorijo ženske narave. Ta naj bi vključevala ženski notranji »materinski nagon«, zaradi česar so kajpak ženske oziroma matere naravno boljše skrbnice otrok, saj moški takega nagona kratko malo nimajo. Začasna biološka stanja (nosečnost, dojenje) tako utemeljijo vseživljenjsko družbeno vlogo nekaterih žensk, ki so voljne postati matere, medtem ko ideologija demonizira vse druge, ki ne kažejo nobene volje, da bi rojevale otroke in skrbele zanje. Obenem ignorira bistvene dokaze o očetovski sposobnosti za skrb – tako pri ljudeh kot pri nekaterih drugih živalskih vrstah.
Biološki determinizem pa ni edini dejavnik ideoloških poskusov utemeljevanja ženske »narave«. Številne verske tradicije materinstvo izrecno postavljajo kot najvišji poklic žensk, ob katerem vsi drugi poklici zbledijo, zato materinski poklic ni le poklic, temveč se razvije celo v poslanstvo. Biblijske tradicije pogosto poudarjajo reproduktivno vlogo žensk (npr. »bodi plodna in se množi«). Številne interpretacije razlagajo žensko skrb za druge ne le kot naravno, temveč tudi kot nekaj božanskega. Verske skupnosti zato pogosto poudarjajo najvišjo moralno vrlino, ki je materinska žrtev. Ženska zato ni več le mama, temveč postane oboževana Mama.
Novejše študije so ugotovitve o pomenu in vlogi intenzivnega materinstva razširile. Tako ni nobenega dvoma, da je intenzivno materinstvo v določenem smislu pozitivno za otroka, a je obenem pot v izgorelost, ki se najprej kaže kot dolgoletni stres. Prepričanja o intenzivni vzgoji so povezana z zmanjšanim zadovoljstvom z življenjem ter povečano možnostjo za depresijo, zaskrbljenost in stres pri materah. Neoliberalno prepričanje, da so »starši v prvi vrsti odgovorni za otrokov uspeh v življenju«, ustvarja še posebej škodljiv psihološki pritisk. Študija Univerze Cornell iz leta 2019 je pokazala, da so otroci višjega srednjega razreda, ki so bili deležni intenzivne vzgoje, sicer pokazali prednosti v akademskem okolju, vendar so izražali nižjo stopnjo avtonomije in več tesnobe pri samostojnem soočanju z izzivi vsakdanjega življenja.
Pomembno je, da študije dosledno kažejo, da intenzivno starševstvo ustvarja znatne socialno-ekonomske razlike. Družine z manj sredstvi preprosto ne morejo zagotoviti pričakovanih naložb, kar je zelo logično. In prav o naložbah moramo govoriti, saj živimo v kapitalizmu.
Vzgajanje je torej naložba v prihodnost. Enačba je preprosta: večji vložek prinaša večje koristi. A vlagati je treba premišljeno, modro in strateško.
Vlaganje naj bi bilo torej veliko, a tudi cena takega vlaganja ni majhna. Študije tako jasno dokazujejo, da približno 65 % staršev redno žrtvuje osebni prosti čas, da bi dosegali standarde intenzivnega starševstva. To pomeni, da manj spijo, kot je priporočeno (v povprečju 1,5 ure na dan manj), krčijo družabne dejavnosti, omejujejo čas za osebno nego, odnose in skrb zase.
Morda je najpomembnejše spoznanje to, ki ga potrjuje raziskava Ameriškega psihološkega združenja, ki kaže, da model intenzivnega starševstva ustvarja globoko psihično napetost: 76 % staršev poroča o občutku, da »nikoli ne naredijo dovolj« kljub vse večjim časovnim vložkom. Resnično, stalni pritisk za optimizacijo vsake dejavnosti ustvarja »tesnobo zaradi performativnega starševstva«.
Bistvo pa je tudi tole. Pričakovanje nenehne angažiranosti in vlaganja v prihodnost je v nasprotju z osnovnimi psihološkimi potrebami po avtonomiji, skrbi zase in počitku.
Zagotovo je eno ključnih vprašanj v tej perspektivi, zakaj ženske zelo pogosto sprejemajo pričakovano vlogo matere. Zakaj je ne zavrnejo?
Začetni odgovor je zelo preprost: ker jo je zelo težko zavrniti. Proces materinstva namreč vključuje globoko preobrazbo identitete, ki se začne že dolgo pred porodom. Dekleta so deležna tisoče ur socializacije v vloge skrbnic preko igrač, igre, medijev in vsakodnevnih dejavnosti. Do odraslosti se te veščine in usmeritve globoko vključijo v njihov občutek jaza in ga določijo. Nosečnost in zgodnje materinstvo sprožita tako biološke kot socialne mehanizme, ki okrepijo identifikacijo z materinsko vlogo. Intenzivne hormonske in psihične izkušnje nosečnosti, poroda in dojenja ustvarjajo močno doživljanje povezanosti z otrokom, ki se lahko zdijo kot potrditev »naravnega« materinskega primata. Materinska identiteta končno dobi »status mojstra«, ki organizira vse druge vidike ženske identitete, s katerimi se moški ne morejo niti primerjati. Čustvena naložba v to, da si »dobra mati«, ustvarja močne spodbude za izpolnjevanje tudi drugih kulturnih pričakovanj.
Sprejemanje materinske primarnosti pogosto služi tudi ohranjanju navidezne harmonije v medčloveških odnosih, zato izzivanje spolnih norm povzroča zelo intenzivne konflikte. Sprejemanje tradicionalnih ureditev je tako pogoj stabilnosti v odnosih, zlasti kadar so modeli enakopravnega starševstva redki. Pričakovanja razširjene družine pogosto krepijo materinsko primarnost, kar ustvarja socialne stroške za ženske, ki teh norm ne sprejemajo. Matere pogosto poročajo celo o pritisku lastnih staršev in tašče, da se prilagodijo tradicionalnim materinskim vlogam in končno rodijo vsaj enega otroka.
Na ravni družbenega sistema se dogaja to. Ko se ljudje soočajo z omejenimi možnostmi, pogosto omejitve preoblikujejo v izbire, da bi ohranili občutek samostojnosti oziroma avtonomije. To pomaga razložiti, zakaj mnoge matere opisujejo zelo omejene odločitve kot osebne in celo intimne »izbire« ali »preference«, razlagajo pa jih kot »naravne«. Visok kulturni status, ki ga omogoča materinska žrtev, zagotavlja psihološko nadomestilo za materialne prikrajšanosti. Ženska, ki je dojeta kot »dobra mati«, tako lahko računa na družbeno priznanje, ki samodejno vsaj delno izravna izgube v ekonomski in poklicni sferi.
Poudariti pa velja, da ni kar vsako materinsko sprejemanje posledica omejitev ali socializacije. Materinstvo v resnici ponuja globoke in izjemno močne izkušnje. Izkušnja globoke povezanosti z otroki zagotavlja resnične psihološke nagrade, ki jih ne smemo zanemariti. Navezanost ponuja pristno zadovoljstvo, ki ga ni enostavno ekonomsko opredeliti. Številne matere poročajo, da se vzgojno delo in skrb za otroka ujema z njihovimi pristnimi vrednotami na načine, ki jih tržno delo pogosto sploh ne premore. V gospodarskih sistemih, ki velikokrat ustvarjajo odtujene delovne pogoje, lahko skrb za drugega (otroka) predstavlja bolj smiselno in notranje izpolnjujoče delo, kot pa je duhamorno delo za tekočim trakom.
Matere so torej pomembne strateške družbene akterke, ki sprejemajo najboljše možne odločitve znotraj sicer omejenih možnosti. Ženske se učijo strateških prilagoditev, da v omejenih družbenih okoliščinah maksimirajo svojo blaginjo. Sprejemanje materinskih pričakovanj tako lahko ustvari prostor za odpor do drugih pričakovanj, kar ženskam omogoča, da udejanjajo svojo svobodo tudi znotraj omejevalnih in odtujenih okvirov. To nam pomaga razložiti, zakaj številne ženske vztrajajo v svojem poslanstvu kljub desetletjem feministične kritike.
Prepletena narava ekonomskih sistemov, kulturnih prepričanj in medosebnih odnosov krepi poslanstvo, ki ga morajo posamezne ženske sprejeti, zadovoljevati neposredne družinske potrebe, obenem pa skrbeti še za odgovor na vprašanje, v čem je smiselnost takega početja.
Intenzivno kognitivno in čustveno delo pri izzivanju uveljavljenih norm in ideoloških praks je seveda pogosto preobremenjujoče in drago, zato je zelo redko. Ali kot je zapisal ameriški socialni psiholog Daryl Bem: pogosto je lažje »verjeti v to, kar delamo«, kot pa »delati to, v kar verjamemo«.
Ni komentarjev:
Objavite komentar