Skupna človečnost, podpora in sočutje

Rodinova »Vrata pekla« predstavljajo živo in brezkompromisno raziskovanje človeškega trpljenja, poželenja in eksistencialne bolečine, ki je močno povezana z dejstvom, da smo končna, umrljiva bitja, zavedajoča se svoje minljivosti. So filozofski in čustveni zemljevid človeškega doživljanja in razumevanja lastne eksistence, v kateri so želja, kazen in občutki krivde vselej osrednja tema. Ljudje so namreč kot končna bitja ujetniki večnega hrepenenja, podložniki poželenja, subjekti tesnobe in hrepenenja – sicer upajo na razrešitev, a se vsak dan obnašajo, kot da nanjo resno ne računajo, ker so preveč zaposleni z drugimi zadevami, in nimajo časa.

Osrednja figura Rodinove skulpture je zato Mislec, ki razmišlja o človeškem stanju, o usodi, zagotovo pa tudi o kaosu, ki je povsod okoli njega. Očitno ga ne vznemirja, o njem razmišlja. Morda tudi o upanju, o tem, da ga ne bi opustili.

Mislečevo razmišljanje o človeškem stanju omogoča vpogled v človeške duše, ki so mučene in ujete v lastna notranja protislovja – nihče ni izvzet. Končni rezultat razmišljanja pa ni ustaljeni Red, ki bi si ga kdo želel, temveč, prav nasprotno, simfonija razpadanja, kjer se telesa zlivajo drugo v drugo, prostor se raztopi v gibanju in čustva bruhajo iz kamna.

Rodinov pekel je psihološka resničnost človeškega obstoja. Pekel si namreč ustvarjamo sami – skozi krivdo, potlačitev, željo, ambicijo, medsebojno izkoriščanje in izgubo. »Vrata pekla« so namerno kaotična, ker taka morajo biti. Odražajo sodobno stanje človeške eksistence: nestabilno, dvoumno, konfliktno.

Rodin deteritorializira klasično skulpturo: razbija kalup idealizirane oblike in sprejema nepopolnost, popačenje in fluidnost – hendikep.

Vrata pekla so vrata v nezavedno, ne le dobesedni portal v posmrtno življenje. Utelešajo vizijo, kjer so želja in kazen, krivda in upanje, ljubezen in obup neločljivi. Rodin nam zato ne prikazuje urejenega pekla z redom in logiko, ki si jo navadno predstavljajo ljudje, temveč živi kaos, poln tresočih se teles in prestrašenih gest – ki zrcali samo človeško dušo in njeno negotovost.

Zavrača idealizirane, pogosto sprejete identitete in družbeno potrjene oblike teles, ki nam jih ponujajo mediji, čeprav nihče ne ve natančno, zakaj to sploh počnejo. Nobenih popolnih teles ni, vztraja Rodin – zakaj potem to delate? Ali kot zapiše o njegovi mojstrovini v knjigi »Aisthesis« Jacques Rancière: Strogo gledano, ni oblik. Obstajajo le drže, enotnosti, ki jih tvorijo večkratna srečanja teles s svetlobo in z drugimi telesi.

Resnično, obstajajo drže in obstajajo srečanja. Umetnost v tem kontekstu ne le dodaja lepoto svetu; aktivno oblikuje načine, kako ga dojemamo, interpretiramo in naseljujemo, kako se v njem srečujemo. Obstaja in nastaja čutna tkanina sveta kot tkana tekstura izkušenj – kako se zvok, podoba, gesta, barva, oblika in prostor združijo, da oblikujejo naš svet, v katerem se srečujemo in ga s srečevanji preoblikujemo.

Izraz »čutna tkanina sveta« v kontekstu umetnosti – zlasti kot ga uporabljajo filozofi, kot je Jacques Rancière – se nanaša na mrežo zaznav, občutkov in pomenov, skozi katere doživljamo resničnost. Ne gre le za to, kaj vidimo ali čutimo, temveč za to, kako smo naučeni videti in čutiti ter kaj nam je dovoljeno prepoznati kot smiselno, pomenljivo, pomembno ali dragoceno.

Moja dolgoletna izkušnja srečevanj s hendikepom in hendikepiranimi ljudmi – beseda hendikep je organsko prepletena z besedno zvezo »temeljna človeška ranljivost« – me uči prepoznavati telesa, zato vem, kateri subjekti ali telesa so vidni in kateri nevidni, izključeni, izločeni, neprepoznani. Prav tako vem, katera čustva so dovoljena ali primerna v določenih kontekstih, kako so oblike razporejene tako, da nakazujejo hierarhijo, enakost ali motnje, defekte, telesa, potrebna »obravnave«, »normaliziranja« in večnega »popravljanja«. Vem, kaj se ljudem spontano zdi »naravno« ali »čudno«, legitimno ali obrobno.

Sam sem na obrobju.

Zakaj je to pomembno – ne le v umetnosti? Ker je šele na obrobju mogoče preoblikovati čutno tkanino sveta tako, da svet predstavimo na nove, neznane načine – s čimer ustvarjamo nove načine čutenja in mišljenja. Ko umetniško delo odprtega človeka nenadoma prisili, da delavca, invalida, žensko, migranta ali pokrajino vidi drugače – ne le kot predmet, temveč kot prisotnost –, s tem preoblikuje čutno tkanino sveta.

Rancière zato upravičeno vztraja, da je estetska izkušnja politična, ker prerazporeja čutno tkanino in ne dovoli, da bi se dokončno oblikovala. Ko umetnost prerazporeja tisto, kar je mogoče videti, slišati in čutiti, spremeni, kar je mogoče povedati in misliti v družbi. Zato ne ločuje estetike od politike – obe vključujeta, kdo lahko šteje, je viden, govori in je prepoznan.

»Čutna tkanina sveta« je globoka tekstura zaznavanja in pomena, v kateri živimo – pogosto nezavedno. Umetnost posega v to tkanino tako, da nevidno naredi vidno, neslišno slišno in nepredstavljivo misljivo.

V luči zapisanega si na novo zamišljam vrata pekla skozi radikalno drugačno lečo – ne le skozi prizmo prekletstva, krivde, sodbe ali izključevanja, temveč skozi sočutje in človeško solidarnost med tistimi, ki so bili v zgodovini obravnavani kot »pomanjkljivi« ali »invalidni«.

Slika, ki jo je po mojih navodilih naredila umetna inteligenca, nakazuje skupno človečnost onkraj telesnih razlik – zavračanje ločevanja teles na »normalna« in »pomanjkljiva«. Kaže na skupnost, kjer nihče ni zapuščen in nihče ne ostaja pred vrati.

V nasprotju z Rodinovo prvotno vizijo izoliranih, mučenih figur poudarja moja vizija medsebojno skrb – telesa, ki se držijo, dvigujejo in naslanjajo drugo na drugega. Podpora je dobesedna (fizična pomoč) in simbolična (čustvena povezanost). Obsodbo pekla nadomešča etična sila sočutja. Sočutje tukaj ni usmiljenje, temveč je potrjevanje drugih kot popolnoma človeških, z dostojanstvom in s sposobnostjo odločanja.

Slika ima naslov »Skupna človečnost, podpora in sočutje«. Ne upodablja invalidnosti na nov način, ne prestavlja je v novo polje pomanjkanja, temveč jo potrjuje kot del širše človeške eksistence, ki je zmožna globoke odnosne moči – protipodoba tako klasične kot sodobne težnje po izključevanju razlik.

V skupinah dijakov in učencev uporabljam to drugačno podobo, ki se osredotoča na solidarnost, podporo in sočutje, zato, da spodbujam mlade  k vnovičnemu premisleku o prevladujočem diskurzu, ki invalidna telesa pogosto prikazuje kot »pomanjkljiva« ali »potrebna popravila«. Učence spodbujam, da invalidnost obravnavajo kot del človeške raznolikosti – tiste, ki prispeva k družbenemu bogastvu, namesto da bi ga spodkopavala.

Skupaj razmišljamo, zakaj so pretekla umetniška  dela pogosto poudarjala mučenje in segregacijo ljudi ter kaj bi se lahko razkrilo, če bi namesto tega dali prednost skupnostni podpori in sočutju.

Reinterpretacija Rodinove skulpture je most med umetnostjo, filozofijo, študijami hendikepa in etiko. Preučujemo razvoj umetnosti pri izražanju človeških izkušenj. Razpravljamo o konceptih enakosti, skupne človečnosti in moralnega pomena sočutja. Vse to je izhodišče za kritiko družbenih modelov invalidnosti.

Ko se učenci učijo dvomiti o prevladujočih kulturnih pripovedih in sprejemati več perspektiv, razvijajo sposobnost kritičnega soočanja z družbenimi vprašanji. Prepričan sem, da je tako izobraževanje o empatiji, sočutju in vključevanju bistveno za vzgojo ozaveščenih, etično občutljivih državljanov, ki so bolje opremljeni za sodelovanje v demokratičnih procesih in reševanje družbenih krivic.

Ko se tako počasi pogovarjamo, se premikamo od tekmovalne, izključujoče miselnosti k takšni, kjer so odnosi, skrb za drugega in medsebojna podpora osrednjega pomena. Predstavljamo vizijo družbe, zgrajene na skupni človečnosti – cilj, ki globoko odmeva v časih družbenih in političnih izzivov, pred katerimi je človeštvo.