Vzgoja za odprtost in nomadsko življenje

Ljudje naseljujemo različne »simbolne kraje«, ki bistveno oblikujejo naše dojemanje in interpretiranje sveta. Naš vsakokratni položaj v svetu oblikuje to, kar lahko vemo in doživljamo, čutimo in razložimo. Nikoli ne srečamo »čiste realnosti«, temveč jo vedno doživljamo, čutimo in razlagamo znotraj naše specifične situacije – kulturne, zgodovinske, fizične in psihološke. Simbolna narava teh krajev je konstruirana z jezikom, s pomenom in z interpretacijo – da, tudi s fizičnim pozicioniranjem.

Človek je zato lahko nomad. O tem ni nobenega dvoma. Nekateri ljudje tudi zares so nomadi, medtem ko številni niso. V glavnem zato, ker niso bili vzgojeni za nomade; vzgojeni so bili bistveno drugače – zlasti za hierarhije.

Deleuze in Guattari sta me že dolgo nazaj navdušila z nomadsko mislijo, s katero sta udejanjila radikalni pristop k temu, kar ljudje lahko v življenju spoznamo in kar lahko postanemo, zato nadaljujem z razmišljanjem o naravi nomada, saj je zelo pomembna za vsako prihodnje vzgajanje otrok.  

Nomad se ne premika zgolj med ustaljenimi, poznanimi kraji. Nobenega kraja nima za »svojega«, dela pa še nekaj drugega. Naseljuje prostore, ki so odprti, neprekinjeni in omogočajo gibanje v katerokoli smer (nomad se premika kot spoštovani otrok, ki raziskuje svojo lastno pot). Ne naseljuje prostorov, ki so organizirani, mrežasti in hierarhični (ne premika se kot disciplinirani otrok, ki poslušno sledi pravilom in je »priden«). Takih prostorov ne mara, in se jim izogiba. Želi nove prostore, zato jih ustvarja.

Nomadski filozof ne obišče različnih perspektiv zgolj začasno, da bi se vrnil v »domačo bazo« pravilnega znanja, v katerega verjame, med »svoje« filozofe, ki jim pripada. Namesto tega prepoznava, da je misel sama po sebi mobilna. Naj ponovim: sama misel je nomadska, zato ne postaneš nomad zaradi svoje kaprice, temveč zato, ker si odprt kot misleče bitje. A najprej moraš biti vzgojen za odprtost in nomadsko življenje.

Nomadsko gibanje nam pomaga razumeti to, kar imenuje Deleuze prehod od reprezentacij k produkciji. Tradicionalna filozofija pogosto presoja ideje po tem, kako »pravilno« predstavljajo resničnost. Deleuze se namesto tega sprašuje, katere možnosti odpirajo ali zapirajo. Premik je zelo pomemben.

Nič več ne vrednotimo in se ne sprašujemo, ali je določen način gledanja na svet pravilen ali ne. Namesto tega se sprašujemo, kaj se dogaja, ko svet vidimo tako, kot ga, kakšne učinke tak pogled sproža.

Tako razmišljanje o filozofu in nomadu se popolnoma ujema z našo prejšnjo razpravo o spoštovanju otrok v primerjavi z vsiljevanjem poslušnosti in pričakovanjem, da bo otrok »priden«. Vprašanje ni več, kateri vzgojni pristop je »pravilen«. Vprašanje je, kaj vsak pristop ustvari v smislu razvoja, odnosov in možnosti ter kaj zapira, onemogoča in preprečuje.

Tako nomadsko razumevanje ima globoke posledice za naš pristop k znanju in etiki, ne le k vzgoji. Najprej predlaga radikalno obliko intelektualne ponižnosti – spoznanje, da je naša perspektiva vedno delna in situacijska, nikoli popolna in vseobsegajoča. Ustvarja prostor za pristni dialog – ne zato, da bi ugotavljali, kdo ima »prav«, temveč da bi razširili naše razumevanje s srečanji z drugimi simbolnimi ozemlji.

Izziva hierarhične modele znanja, ki nekatere perspektive (pogosto perspektive dominantnih družbenih skupin) postavljajo nad druge kot bolj »objektivne« ali »racionalne«. Ponovno se povezuje z našo razpravo o otrocih – nakazuje, da spoštovanje otrok pomeni potrditi, da ima njihovo simbolno mesto v svetu svojo integriteto in veljavnost ter da ni zgolj »nerazvita« različica perspektive odraslih.

Tako razmišljanje o vzgoji se odpira proti temu, kar bi Deleuze imenoval »rizomatični« model razumevanja, ki se širi horizontalno skozi povezave, in ne vertikalno skozi hierarhije, na katere so ljudje sicer preveč navajeni.

Filozof tako ne postane človek, ki pozna prave ali pravilne odgovore na vprašanja o svetu, temveč človek, ki potuje med simbolnimi ozemlji ter ustvarja nove povezave in možnosti.

Na žalost pa živimo v časih, v katerih pogosto in celo vse pogosteje slišimo besede, kot so »diktator«, »totalitarnost«, »naredimo to državo spet Veliko«. Uporaba takih besed kaže, da res obstajajo ljudje, navajeni na hierarhije, ki se bodisi obnašajo kot diktatorji ali pa bi se radi tako obnašali. Domnevati smemo, da je možnost, da nekdo postane diktator, za nekatere ljudi zelo privlačna. A zakaj je to privlačno tudi za nekatere druge ljudi, ki očitno ljubijo hierarhije ter podpirajo diktatorje in jih demokratično izbirajo? Kaj je tako privlačnega na diktatorstvu?

Eden od načinov, kako se lotiti tega vprašanja, izhaja iz filozofske izkušnje sveta. Kakšna je?

Vsakdanja izkušnja sveta nam pomaga razumeti smiselnost zapisanega vprašanja. To je namreč izkušnja, da obstajajo različni simbolni kraji, na katerih se lahko znajdemo. Po domače: ne obstaja ena sama izkušnja sveta, obstaja jih neskončno veliko. Na vsakem kraju drugače zaznavamo in razlagamo svet. Obstajajo torej različne izkušnje sveta in ne moremo reči, da je ena pravilnejša od druge.

Obstaja multipliciteta ali mnoštvo simbolnih krajev. Na vsakem od njih lahko raziskujemo možnosti za doživljanje in razlaganje sveta, ki se tam ponujajo in so mogoče.

Filozof je v orisani perspektivi popotnik po različnih krajih. Ne živi na enem samem kraju, je nomad. Ali kot pravi Alain Badiou: je brezčasni popotnik.

Številni ljudje imajo problem z nomadi in z mnoštvom krajev, o katerem govorim. Imajo težavo, ki pomeni, da jih to mnoštvo frustrira in vznemirja. Ne razumejo ljubezni do različnih krajev, včasih je dobesedno ne prenesejo. Ne prenesejo le ljudi, ki imajo drugačne izkušnje, ne prenesejo samih krajev, kjer so take izkušnje mogoče.

Diktator ni popotnik, saj ga privlači hierarhija in en sam kraj na njenem vrhu, na katerem si obeta diktirati, narekovati vsem drugim ljudem, kako doživljati in razumeti svet. Ukinja mnoštvo krajev, nenadoma je dovoljen en sam. Kaj vse to pomeni za današnje vzgajanje otrok?

Nomadski pristopi k vzgoji otrok (fluidne, nefiksne perspektive), sočutno starševstvo (osredotočeno na sočutje in spoštovanje), etika skrbi (dajanje prednosti odnosom in negovanju), neoliberalne vrednote (tekmovalnost, individualni uspeh, usmerjenost v dobiček) so teme, ki se jih mora resno lotiti vsako razmišljanje, kako danes vzgajati otroke.

Za začetek se moramo vprašati, ali je vzgoja otrok s prvimi tremi pristopi »naivna« glede na prevlado neoliberalnih vrednot v družbi in ali bi morali otroke namesto tega vzgajati tako, da se prilegajo obstoječim družbenim normam, hierarhijam in diktatorjem, da bi bili »realistični«.

To ni le tehnično vprašanje, saj je globoko filozofsko vprašanje o tem, kakšno družbo želimo ustvariti in kako se starševstvo povezuje z družbenimi spremembami ali reprodukcijo obstoječih sistemov moči.

Kako torej vzgajati otroke z vrednotami, kot so sočutje, fleksibilnost mišljenja in etična skrb v svetu, ki pogosto nagrajuje tekmovalnost, togo upoštevanje norm in sebične interese? Ali je naivno gojiti nomadsko razmišljanje in sočutje, ko se zdi, da je družba strukturirana okoli povsem drugačnih vrednot?

Najprej bi morali podvomiti v predpostavko, da se moramo odločiti med vzgojo sočutnih, premišljenih otrok in njihovo pripravo na »resnični svet«. Takšno uokvirjanje namreč predstavlja lažno dihotomijo, ki se izogne bolj niansirani resnici o svetu in resničnosti. Raziskave namreč dosledno kažejo, da so otroci, ki razvijejo varno navezanost, visoko čustveno inteligenco in etično razmišljanje, dejansko bolje opremljeni za krmarjenje po kompleksnih družbenih okoljih – vključno s tekmovalnimi –, ne slabše. Otroci z razvitimi veščinami čustvene regulacije (razvite s sočutnim starševstvom) kažejo večjo odpornost pri soočanju z vsakdanjimi izzivi.

Kar se torej kratkoročno zdi »naivno« ali celo »utopično«, se pogosto dolgoročno izkaže za bolj prilagodljivo. Otroci, vzgojeni s sočutjem, tako niso zaščiteni pred realnostjo in niso naivni, saj znajo bolje »sodelovati« z njo.

Ko danes otroke vzgajamo predvsem za uspeh v tekmovalnem družbenem okolju, jim implicitno ponujamo več problematičnih lekcij. Da je njihova vrednost odvisna od njihove uspešnosti in produktivnosti. Da so odnosi med ljudmi predvsem transakcijski in funkcionalni. Da je zmaga pomembnejša od tega, kako dobre odnose negujemo. Da je skladnost z obstoječimi normami pot do uspeha in varnosti v življenju.

Ti nauki tvorijo »prikriti vzgojni načrt« – neizrečene lekcije, ki globlje oblikujejo značaj kot eksplicitna navodila.

Otroci, vzgojeni predvsem za dosežke, uspeh in disciplinirano delo, pogosto kažejo višje stopnje tesnobe, depresivne znake in so nagnjeni k zlorabi substanc. Ironija je, da lahko »realistično« starševstvo, osredotočeno na tekmovanje, produktivnost in delo, otroke dejansko slabo pripravi na resnične izzive, s katerimi se bodo soočali v življenju. To so namreč izzivi, ki vse bolj terjajo sodelovanje, prilagodljivost in etično razmišljanje – ravno tiste sposobnosti, ki jih krepita sočutno in nomadsko vzgajanje.

Koncept nomadskega razmišljanja – tekočega premikanja med perspektivami namesto ustalitve v togih stališčih – se morda zdi nepraktičen v svetu, ki nagrajuje specializacijo in gotovost, toda otroci, vzgojeni za nomadsko razmišljanje – za preizpraševanje predpostavk, raziskovanje različnih perspektiv in ustvarjanje nepričakovanih povezav –, razvijajo ravno tista kognitivna orodja, ki so najbolj potrebna, saj se tako pripravljajo ne le na svet, kakršen trenutno obstaja, temveč predvsem na svet, kakršen postaja ali bi lahko postal. So nosilci in zastopniki novega.

Nomadi so ustvarjalci boljšega sveta prihodnosti kakor ljudje, navajeni na hierarhije, »pridnost« in spreminjanja sebe z »močno voljo«.

V igri je torej globlje filozofsko vprašanje: »Ali imamo etično obveznost vzgajati otroke v skladu z našim najboljšim razumevanjem tega, kar je prav, tudi če je to v nasprotju z dominantnimi družbenimi normami?«

Odgovor ponuja etika skrbi, ki dokazuje, da najboljši namen vzgoje in izobraževanja (vključno s starševstvom) ni zgolj reprodukcija obstoječih družbenih struktur in razmerij moči, temveč kultiviranja človeškega razcveta in krepitev etičnega delovanja. S tega vidika vzgoja otrok, da dajejo prednost skrbi, sočutju in etičnemu razmišljanju, ni naivna – gre za moralni in etični imperativ. Alternativa – zavestno vzgajanje otrok za sodelovanje v hierarhičnih sistemih moči, ki jih prepoznavamo kot škodljive – sproža globoka etična vprašanja o naših odgovornostih, ki jih imamo kot starši in člani skupnosti.

Namesto da bi sočutno starševstvo prepoznali kot naivno, ga lahko razumemo kot enega od nujnih vzvodov širših družbenih sprememb, ne le vzgajanja posameznih otrok. Nenazadnje je vredno potrditi, da so družbene spremembe skozi zgodovino vedno zahtevale ljudi, ki so bili pripravljeni vzgajati otroke z vrednotami, ki so izpodbijale prevladujoče norme. Od abolicionistov do sufražetk in aktivistov za državljanske pravice je bil smiseln napredek odvisen od staršev in skupnosti, ki so gojili vrednote, ki so se v njihovem času zdele »nerealistične«.

Kar se v enem zgodovinskem trenutku zdi naivno, se lahko v drugem izkaže za vizionarsko. Starši, ki učijo sočutje in etično skrb v hierarhičnem tekmovalnem svetu, svojih otrok ne pripravljajo le na realnost – sodelujejo pri ustvarjanju drugačne realnosti. Je to izziv? Absolutno.

Tako prava naivnost ni v vzgoji sočutnih, nomadskih mislecev, temveč v predpostavki, da bo vzgoja otrok, ki se bodo prilagajali problematičnim sistemom, na koncu služila bodisi njim bodisi svetu, ki ga bodo podedovali.