Da, posameznik spontano verjame v lastni ego in njegovo domnevno svobodno voljo. Zdi se, da mu ta organsko pripada. A tako verjetje ni univerzalno – niso vsi ljudje v vseh časih in kulturah verjeli v obstoj ega in svobodne volje. Ko pa smo prepričani, da ego obstaja in ima svobodno voljo, lahko začnemo verjeti tudi v njegovo okrepitev in v krepitev volje. Verjamemo, da iz volje pod določenimi pogoji nastane »močna volja«. To bi pomenilo, da ima ego »močno voljo«. Morda prav zato verjamemo tudi v moč »močnega ega«.
A kaj to pomeni v svetu, v katerem dan za dnem gledamo podobe nepredstavljive groze, trpljenja in bolečine, pogreznjeni v svoje udobje in varnost? Mislim zlasti na trpljenje otrok v Gazi, ki nam ga mediji posredujejo na znane načine, ki vključujejo tudi oglase, propagandna sporočila in podobe nasmejanih ljudi, zaverovanih v novorek, ki nam že nekaj časa poleg močne volje, discipliniranega dela, samouresničevanja in čuječnosti svetuje še veliko telovadbe, kritičnega razmišljanja in poganjanja za srečo.
Ob vseh teh prizorih se krepi občutek nemoči, ki ga spremlja množični občutek moralne in etične travme. Številni ljudje doživljajo globoko psihološko stisko, ker vedo, da se pred njihovimi očmi dogajajo stvari, ki nasprotujejo njihovim vrednotam in etičnim načelom. Trpljenje otrok v Gazi pa je le vrh ledene gore.
Kako vpliva na nas občutek nemoči zaradi podob in vednosti, kaj se dogaja po svetu in je narobe? Ne bi se smelo dogajati, a se. In če kdo reče, da se dogaja v Gazi genocid, ga jastrebi mahoma polijejo z gnojnico in mu odrečejo elementarno geografsko vednost o tem, kje Gaza sploh je, pa čeprav to izreče predsednica države.
Za jastrebe pogosto rečejo, da imajo »močan ego«, da so »močne osebnosti« in da imajo »močno voljo«. To so torej »močni ljudje«. Danes vladajo svetu ali pa je vsaj videti, da mu vladajo – vsekakor mu hočejo vladati.
Ko uporabljamo besedo »ego«, pogosto mešamo več precej različnih konceptov, ki ne spadajo skupaj, zato jih je koristno poznati, da bi bolje razumeli pomen besedne zveze »močan ego«.
Obstaja funkcionalni ego, ki nam omogoča ločevati med seboj in svetom okoli sebe. Zaradi njega vemo, da so naše misli zares naše, da je naše telo pač naše in da so naši spomini del naše osebne zgodovine.
Tu je še psihološki ego – zbirka prepričanj, spominov, preferenc in pripovedi, ki sestavljajo naš občutek osebne identitete. To vključuje samopodobo in cel kup drugih stvari.
Končno je tu še nekaj, kar bi lahko imenovali obrambni ego – del psihičnega aparata, ki deluje tako, da ščiti samopodobo in ohranja občutek ločenosti, posebnosti ali nadzora. To je del ega, ki se samodejno aktivira vsakič, ko začuti, da je ogrožen, kritiziran ali negotov. Imeti mora prav, ko se primerja z drugimi ter si prizadeva ohranjati dosledno, všečno in sprejemljivo podobo samega sebe.
Ko govorijo ljudje o »močnem egu«, običajno te različne vidike zamenjujejo na načine, ki povzročajo zmedo.
V klinični psihologiji se »moč ega« tradicionalno nanaša na sposobnost funkcionalnega ega, da učinkovito obvladuje realnost – sposobnost razlikovanja med notranjimi fantazijami in zunanjimi dejstvi, odlašanja z ugodjem, ko je to potrebno, vzdrževanja stabilnih odnosov in spoprijemanja s stresom, ne da bi se pri tem sesul. Ta vrsta moči ega je resnično dragocena za psihično zdravje.
V popularni kulturi pa »močan ego« pogosto pomeni nekaj povsem drugega. Običajno se nanaša na samozavest, asertivnost, sposobnost doseči, kar si želiš, ali odpor do kritike. Ta uporaba pravzaprav bolj kaže na obrambni ego – del, ki si prizadeva ohranjati in varovati določeno samopodobo, ki je vsaj do določene mere preprosto imaginarna.
Tu se začnejo stvari zanimivo in paradoksno zapletati. Več energije kot vlagamo v ohranjanje in obrambo take podobe ega, bolj krhki in ranljivi dejansko postajamo. Pomislite na nekoga, ki mora drugim nenehno dokazovati svojo inteligenco, privlačnost ali uspeh. Ali kaže moč ali šibkost ega? Človeku z resnično samozavestjo te ni treba nenehno dokazovati. Nekdo, ki je resnično prepričan v svojo vrednost, ne potrebuje nenehnega potrjevanja. Oseba, ki agresivno zagovarja svoja mnenja, lahko dejansko razkriva globoko negotovost glede lastne presoje.
Zdaj pa k »močni volji«. Na kaj natančno mislimo?
Voljo si po navadi predstavljamo kot sposobnost, da se prisilimo k dejanjem, ki jih sicer ne želimo, ali da se upremo dejanjem, ki jih želimo. Volja naj bi bila tako nekakšna notranja prevlada – sposobnost enega dela nas samih, da s čisto silo prevlada nad drugimi deli.
Vprašanje pa je, če je to sploh res. Kaj, če volja ni sila, ki bi bila šibkejša ali močnejša, temveč je nekakšna usklajenost? Kaj, če se prava volja pojavi, ko naše najgloblje vrednote, naše pristne želje in naše zavestne izbire kažejo v isto smer, kar pomeni, da so medsebojno usklajene?
Pomislite na razliko med tem, da se silite k telesni vadbi, ker mislite, da se morate, in občutkom naravne privlačnosti gibanja, ker je to v skladu z vašo pristno skrbjo za telo in vitalnost. Oboje se lahko od zunaj zdi kot »moč volje«, vendar se od znotraj občuti povsem drugače.
Zdaj pa pridemo do bistva: odnosa med egom in voljo ter zakaj naša kultura spodbuja idejo, da bi morala biti oba »močna«.
Ljudje spontano verjamejo, da mora obrambni ego ohranjati nadzor nad svojimi izkušnjami, da bi zaščitil želeno samopodobo. Uporablja »moč volje«, da bi se prisilili k upoštevanju svojih načrtov. Ko se ego odloči: »Jaz sem nekdo, ki je discipliniran in delaven,« uporablja voljo, da vedenje usklajuje s tako razumljeno identiteto.
Kaj pa se dogaja, ko imajo tako vzgojeni »močni ego« politiki, ki jih včasih imenujejo »jastrebi«? Kaj se zgodi, ko imajo isti ljudje še »močno voljo«? Ko je takih ljudi več in imajo v lasti stotine milijard evrov premoženja, moč političnega odločanja in možnost, da uporabijo jedrsko orožje?
Ko se to zgodi, ko taki ljudje dejansko vladajo in odločajo o usodi sveta, lahko navadni človek izgubi vero v človeštvo in začuti absurdnost vsakodnevnega pozivanja k sreči, uspehu v življenju in samouresničevanju. V sebi začuti težo, svinčeni pritisk, ki ga spremlja ves čas. Spoznava meje smiselnosti vsakdanjega življenja, v katerega se plazi predvsem občutek nemoči zaradi podob trpljenja in bolečine.
Resnično človeško trpljenje – otroci doživljajo travme, razseljevanje, nasilje in smrt – predstavlja surovo, neposredno resničnost človeške bolečine, ki zahteva moralni odziv. Nastaja in poglablja se razcep, kajti optimizirana individualna izkušnja – sporočila o samoizboljšanju, maksimiranju sreče, praksah čuječnosti in osebnem uspehu – predstavlja komodificirano prizadevanje za dobro počutje in dobro življenje v nekem drugem svetu.
Občutek absurdnosti se pojavi zato, ker so načini dobrega življenja predstavljeni, kot da pripadajo istemu moralnemu vesolju, medtem ko v resnici predstavljajo v osnovi nezdružljive načine razumevanja tega, kaj je pomembno v človeškem življenju.
»Dobro življenje« je za politične jastrebe kot »močne osebnosti« pogosto način življenja, v katerem ni prostora za nekatere druge ljudi, ki jih je treba zato odstraniti.
Naše vsakdanje spremljanje novic verjetno poteka tako, da med brskanjem po socialnih omrežjih v nekaj sekundah naletimo na: videoposnetek otroka, ki joka v ruševinah, oglas za aplikacijo za meditacijo, ki obljublja notranji mir, članek o civilnih žrtvah, sponzorirano objavo o »optimizaciji naše jutranje rutine«, posnetek družin, ki bežijo pred nasiljem, vplivneža, ki deli »prakse hvaležnosti za obilje«. In nič od tega ni naključje.
Medijski prostor namreč obravnava vse – trpljenje, veselje, modrost, nasilje – kot enakovredno »vsebino«, ki tekmuje za našo pozornost ter vsaj minimalno kognitivno in voljno angažiranost. Ista algoritemska logika, ki nam omogoča hitro klikanje, velja tako za posnetke genocida kot za hkratne nasvete o dobrem počutju in bogatem življenju.
Ideologija sreče tako vse bolj deluje kot moralna izolacija pred kolektivno odgovornostjo. Ko postaja individualna optimizacija primarni okvir za razumevanje našega dobrega počutja in dobrega življenja, ustvarja psihološke blažilnike, ki nas varujejo pred odzivanjem na oddaljeno trpljenje. »Lahko nadzorujem samo svojo srečo in čuječnost« postane način, kako se izognem spopadanju s sistemskimi vzroki trpljenja, ki bi lahko zahtevali kolektivno ukrepanje. Vsakodnevno gledanje podob trpljenja postane še ena priložnost za »osebno rast« – prakticiranje hvaležnosti za lastne okoliščine ali uporaba čuječnosti za »predelavo težkih čustev«, ki ne poznata spraševanja, kakšno moralno dejanje terja trpljenje. Celo skrb za druge lahko zapakiramo v samoizboljšanje (»prakse sočutja krepijo naše lastno dobro počutje!«), zato nam je ni treba razumeti kot to, kar v resnici je: moralni imperativ, ki bi lahko zahteval odrekanje ali celo žrtvovanje.
Filozofska absurdnost prepletanja podob in predstav iz dveh različnih svetov nam tako pomaga dojeti, da trpljenje sploh ni »kategorija vsebine«, ki bi jo lahko uživali skupaj z drugimi vsebinami. Je moralna resničnost, ki nas kot soljudi postavlja pred zahteve. Individualna optimizacija predpostavlja stabilno, varno življenje, v katerem je naš primarni problem maksimiranje lastne izkušnje, ne pa odzivanje na nujne kolektivne krize. Mislim, da je zares smiselno govoriti o absurdnosti, saj smo se znašli v svetu, v katerem je na mestu tale prispodoba: naletimo na gorečo hišo, nekdo v bližini pa nam sporoča, da je to odlična priložnost za vadbo zavestnega dihanja in hvaležnosti za lastno varnost. Odgovor je tehnično mogoč, vendar je vprašanje, če prenese etični preizkus.
Kar opažamo v svetu, sicer ni povsem novo, je pa doseglo obseg in prefinjenost brez primere. Informacije o oddaljenem trpljenju so bile nekoč omejene in so prihajale k ljudem z zamudo. Ti se morda dolgo niso zavedali grozodejstev, ki so se dogajala drugje. Danes imamo na voljo takojšen in neprekinjen dostop do človeškega trpljenja po vsem svetu, vendar smo razvili kulturne mehanizme za psihološko obdelovanje teh informacij, ki ne terja nobene moralne angažiranosti. To je »informirana odmaknjenost« – o globalnem trpljenju vemo več kot katerakoli generacija v zgodovini, vendar smo razvili tudi bolj prefinjene načine, kako se izogniti njegovim moralnim posledicam.
Sistemski vzroki trpljenja nas tako v resnici ne zanimajo (tako zanimanje bi lahko ogrozilo obstoječa oblastna razmerja), na voljo pa že imamo tudi kulturni premik, ki aktivira naše individualne mehanizme spoprijemanja z vsakdanjimi izzivi. Nasvet dneva je zato vselej bolj ali manj enak: »V svetu je veliko groze in trpljenja, vendar ste lahko še vedno srečni in optimistični, če sledite sodobnim praksam samouresničevanja in dobrega življenja.« Potencialno kolektivno ogorčenje se tako sproti preliva v individualne projekte samoizboljšanja. Ljudje, ki bi sicer kot moralna in etična bitja zahtevali sistemske spremembe, se namesto tega osredotočajo na osebno odpornost in optimizacijo.
V kakšna bitja se torej spreminjamo? Ali se razvijamo v bitja, ki so sposobna biti priča neomejenemu trpljenju, hkrati pa ohranjajo osebno optimizacijo? In če je tako, kaj to pove o prihodnosti človeškega moralnega razvoja?
Človek kot svobodno bitje sicer lahko tudi preneha uporabljati medije in se obnaša, kot da groze in trpljenja v Gazi sploh ni, kot da ne ve, kaj je Gaza in kje leži, še malo okrepi svojo voljo, dela na sebi, telovadi in kritično razmišlja ter se veseli sreče, katere kovač domnevno je.
Absurdnost, ki jo doživljamo vsak dan, n pa nujno, da vemo, da je absurdnost, ni zgolj posebnost življenja v družbah znanja, saj je temeljni izziv za to, kako razumemo človeško moralo. V družbah znanja, v katerih nam nenehno dopovedujejo, da je znanje gonilo napredka, je res skoraj neverjetno, da nam vse znanje o tem, kako končati vojne in prekiniti trpljenje ljudi, ne pomaga prav dosti. Razcep je velik: eno je nekaj vedeti, imeti znanje, drugo je – nekaj narediti kot moralno in etično bitje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar