Vzgajanje otrok postaja iz leta v leto zahtevnejše, poročajo starši vse pogosteje. Pozorno jih poslušam. Vzgajanje ni le zahtevnejše, saj je tudi obsežnejše, traja dolga leta, vključuje pa naloge, ki jih prejšnje generacije staršev niso niti poznale. Videti je, da vse intenzivnejše življenje pomeni tudi intenzivnejše vzgajanje otrok in dolgotrajnejšo skrb zanje, zato ni naključje, da celo v tako bogati in vzgajanju otrok naklonjeni državi, kot je Norveška, število mladih, ki še želijo imeti otroka, v zadnjih letih vztrajno upada z veliko hitrostjo, in je rodnost žensk trenutno na ravni 1,44 (še nekaj let nazaj je bila 2,75), kar pomeni, da trenutno v povprečju vsaka Norvežanka v svojem življenju rodi bistveno manj kot dva otroka, kot lahko razberemo iz prispevka z naslovom »Premislimo vnovič, kaj pričakujemo od staršev«: Norveška se spopada z vse manjšo rodnostjo (‘Rethink what we expect from parents’: Norway’s grapple with falling birthrate, Miranda Bryant, The Guardian, 17. maj 2025): Vzgoja otrok je postala zahtevnejša, kompleksnejša in obsežnejša ter vključuje naloge in odgovornosti, ki tradicionalno niso bile povezane s starševsko vlogo.« Intenzivno starševstvo »spodbuja idejo starševskega determinizma – da so starši glavni arhitekti prihodnosti svojih otrok« – namesto strukturnih vprašanj, kot so revščina, zaposlovanje, diskriminacija ali stanovanjska vprašanja. Zakaj bi torej imeli starši več otrok?
Videti je, da danes ni zahtevno zgolj biti otrok, od katerega se pričakuje, da bo v življenju dosegel veliko, uspel in se ves čas samouresničeval, zahtevno je tudi biti roditelj, ki naj bi za vse to poskrbel kot arhitekt otrokove prihodnosti.
Arhitekta otrokove prihodnosti nista niti družba niti država, toda starši so lahko taki arhitekti le, če prepoznavajo pričakovanja, zahteve in interese obeh. Otrokovo prihodnost lahko načrtujejo le, če se natančno seznanijo, kaj vse je treba narediti, da bo prihodnost tudi zagotovljena, ne zgolj načrtovana. To je danes morda skrajna oblika individualizacije sistemskih težav. Starši so zdaj postavljeni kot glavni arhitekti lastnega uspeha in celotne prihodnosti svojih otrok.
Breme takega dela ni majhno. Ko ima otrok težave pri učenju, nas tako ne zanima, da so morda šole premalo financirane, šolska snov preobsežna in preveč abstraktna, ne zanima nas, kako učinkovito učitelji prenašajo znanje in kako veljavne so njihove ocene. Namesto tega se od staršev pričakuje, da to nadomestijo z dodatno pomočjo pri domačih nalogah, najemom inštruktorjev ali iskanjem dejavnosti za obogatitev otrokovega vsakdanjega življenja zunaj šole. Strukturne izobraževalne težave postanejo osebna odgovornost staršev, da jih premagajo, ti pa se morajo znajti, kot vejo in znajo.
Če otrok kaže vedenjske težave ali ima druge »motnje«, se pozornost takoj preusmeri na starševske tehnike, namesto da bi preučevali, kako omejen prostor v skupnosti, obremenjenost na delovnih mestih, prenatrpano življenje ali ekonomski pritiski vplivajo na družinsko dinamiko. Sistemski dejavniki se spet spremenijo v osebne pomanjkljivosti starševstva.
Celo sam otrokov razvoj je postal vse bolj individualiziran. Prejšnje generacije so otroke vzgajale v razširjenih družinskih omrežjih in skupnostih, kjer je bila odgovornost bolj porazdeljena, zahteve do otrok pa bistveno manjše. Od današnjih staršev se pričakuje veliko več kot od njihovih staršev: da bodo strokovnjaki za otrokov kognitivni, čustveni in socialni razvoj, zagovorniki vseživljenjskega izobraževanja, nutricionisti, športni trenerji, trenerji čustvene inteligence in tehnološki varuhi – vse to ob ohranjanju zaposlitve za polni delovni čas, za katerega bi lastniki kapitala radi videli, da bi se še podaljšal, upokojitev pa premaknila v poznejša leta.
Norveški primer je še posebej vznemirljiv, saj nam pove, kako niti domnevno najbolj »družinam prijazne«, razvite in bogate družbe niso imune na ta vzorec. Kljub boljši politiki starševskega dopusta in socialni podpori, kot ju poznajo mnoge druge države, Norveška še vedno uteleša temeljno predpostavko starševskega determinizma – da so starši navsezadnje odgovorni za ustvarjanje optimalnih rezultatov in postavljanje skoraj neverjetnih ciljev, ki naj bi jih dosegli njihovi otroci.
Resnično, rezultati morajo biti optimalni, vse drugo je preprosto premalo oziroma ni dovolj. Ne vemo natančno, zakaj ni dovolj, a spontano verjamemo, da tako pač je.
Padajoča rodnost (1,44 otroka na žensko) v sicer telo spodbudnem družbenem kontekstu nakazuje nekaj globoko vznemirljivega: politična podpora sama po sebi ne more ublažiti psihološke teže intenzivnih starševskih pričakovanj. Ko starši verjamejo, da morajo biti glavni arhitekti uspeha svojih otrok, se jim morda niti velikodušne politike dopustov in subvencionirano varstvo otrok ne zdijo dovolj obvladljivi, da bi se jih lotili večkrat.
Sodobno starševstvo je postalo izjemno intenzivno, drago, dolgotrajno in zahteva veliko odrekanja. Starši potrebujejo velika finančna sredstva za obogatitvene dejavnosti, izobraževalno podporo in specializirano oskrbo otrok. Časovni viri, potrebni za načrtovanje in zagotavljanje otrokove uspešne prihodnosti, so v neposrednem nasprotju s pričakovanji glede ekonomske produktivnosti in učinkovitosti, ki jo terja zahteva po nenehnem »dodajanju vrednosti«. Starši potrebujejo tudi obsežne kognitivne in čustvene vire, ki jih izčrpavajo nenehni optimizacijski pritiski, za katere se zdi, da jih ne bo nikoli konec. In da bo mera polna, so se zmanjšali tudi družbeni viri v obliki podpornih skupnostnih struktur in storitev.
Če gledamo skozi orisano prizmo, padajoča rodnost ni nenadni skrivnostni družbeni premik, saj je racionalni odziv na nemogoče zahteve in previsoke standarde. Starši namreč ne vzgajajo le otrok – od njih se pričakuje, da ustvarjajo optimizirane bodoče državljane, a z vse manjšo strukturno podporo, hkrati pa ohranjajo lastno ekonomsko produktivnost ter se za povrh vseživljenjsko izobražujejo in nenehno samoaktualizirajo.
Vse skupaj poteka na predvidljive in že davno opisane načine. Potencialni starši tako kot vedno do zdaj skrbno spremljajo intenzivna pričakovanja, pred katera so postavljeni, ko načrtujejo povečanje družinske skupnosti. To je sorazmerno preprosta naloga, ki jo mnogi opravijo z odliko. Saj ni težko: racionalno ocenijo, katere standarde morajo doseči, potem pa ugotovijo, kako to narediti. Standardi so seveda izjemni, saj so določeni kot optimalni, včasih pa celo kot popolni. Zlahka tudi izračunajo, da takih standardov ne morejo doseči za več otrok – včasih celo za enega ne. Posledično se rodnost zmanjša, saj tega ni težko predvideti.
Oblikovalci politik se kljub temu ignorantsko osredotočajo na individualne spodbude, namesto da bi postavljali pod vprašaj osnovni model intenzivnega starševstva. Tragedija je v tem, da se mnogi ljudje, ki bi morda našli globoko zadovoljstvo v starševstvu, ne odločijo proti njemu zato, ker ne bi želeli otrok, temveč zato, ker se jim zdi individualizirana odgovornost kratko malo prevelika.
Že sam naslov članka v Guardianu – »Premislite, kaj pričakujemo od staršev« – kaže na nujno potrebni premik. Namesto da bi se vprašali »Kako lahko posameznike prepričamo, da imajo več otrok kljub tem pričakovanjem?«, bi se lahko vprašali: »Kako lahko odgovornost za otrokov razvoj prerazporedimo onkraj posameznih staršev?«
Resnično, kako bi bilo videti starševstvo, če bi potrdili strukturne dejavnike, ki pogojujejo rezultate? Kako bi lahko razvili bolj skupne pristope k vzgoji otrok? Kaj, če uspeha starševstva ne bi merili z optimizacijo, temveč s kakovostjo odnosov?
Padajoča rodnost na Norveškem ni le tamkajšnji demografski izziv – je znak, da je naš trenutni pristop k individualizaciji vzgoje otrok dosegel prelomno točko. Tudi v družbah z močnimi varnostnimi mrežami je psihološko in praktično breme intenzivnega, individualiziranega starševstva namreč postalo preprosto nevzdržno.
Ta vzorec odlično ponazarja našo prejšnjo razpravo o neoliberalni individualizaciji življenja v 21. stoletju: temeljno strukturni izziv (reprodukcija družbe z vzgajanjem naslednje generacije) se je preoblikoval v stvar osebnih zmožnosti, »močne volje«, izbire in odgovornosti. Rezultat je natanko to, kar bi pričakovali – soočeni z nemogočo individualno odgovornostjo, se mnogi odločijo, da se naloge sploh ne bodo lotili.
Ni komentarjev:
Objavite komentar