Pogosto slišimo koga reči, da kapitalizem nima alternative in da bo vse večne čase z nami. Morda bo, morda pa tudi ne bo. S širjenjem vse zmogljivejše umetne inteligence se bo marsikaj v naših življenjih že v kratkem dramatično spremenilo, o tem sem razmišljal včeraj, svoje pa bodo prispevale tudi podnebne spremembe. Prihodnji način življenja bo morda še zaslužil, da ga imenujemo »kapitalizem«, živeli pa bomo kljub temu precej drugače, kot smo navajeni. Vračam se k še enemu avtorju, ki je v moji mladosti odigral pomembno vlogo pri tlakovanju moje intelektualne poti skozi življenje.
Paul Virilio je pred desetletji skoraj preroško napovedal, da bo za človeštvo velik, morda največji izziv tisti, ko se bo soočilo s tako obsežnimi naravnimi katastrofami, da jih ne bo zmoglo obvladati. Raziskoval je odnose med tehnologijo, hitrostjo in katastrofo ter posvetil veliko časa razmišljanju o tem, kam pelje pospeševanje življenja, to, kar ljudje občutimo kot priganjanje k hitremu in nenehno spreminjajočemu se življenju. Končno je namignil, da so velike naravne nesreče morda edine sile, ki so dovolj močne, da prekinejo pospeševanje kapitalizma.
Ali to pomeni, da bi morali pospeševanje tudi dejansko prekiniti? Zakaj?
Problem, s katerim se ukvarja Virilio, zares ni majhen ali zlahka rešljiv: po eni strani želimo več kapitalizma, ki prinaša več dobrin, a tudi več hitrosti, po drugi strani želimo kot simbolna in socialna bitja več pogovarjanja in kritičnega razmišljanja, časa za sebe in odnose, ki pa terjajo – veliko časa in nič hitenja. Kaj storiti?
To je resnično eno ključnih vprašanj sodobnega sveta.
Ko Virilio razvija koncept, da »izum katerekoli tehnologije hkrati izumi njeno nesrečo«, postaja vse bolj jasno, da tehnologije, kot so družbeni mediji, umetna inteligenca in nadzorni sistemi, ki postajajo vseprisotni, ustvarjajo pogoje, pod katerimi smo priča njihovim »integralnim nesrečam«, ki se dogajajo v realnem času – od algoritmične pristranskosti do erozije zasebnosti in degradacije pozornosti. Njegovo opozorilo, da tehnološki napredek prinaša nove oblike nesreč, je bilo večkrat potrjeno.
Virilio je predvideval, kako bodo digitalne tehnologije ustvarile svet »teleprisotnosti«, kjer geografska razdalja izgublja pomen. Ta spoznanja zdaj ne veljajo le za komunikacijo, temveč tudi za delo, zabavo, odnose in upravljanje.
Virilio v delu z naslovom »Polarna inertnost« (L'inertie polaire) razvija koncept paradoksnega stanja, kjer povečana hitrost in tehnološki pospešek dejansko ustvarjata novo obliko negibnosti. Trdi, da postajamo z vedno večjimi hitrostmi komuniciranja in premikanja, ki jih omogočajo naše tehnologije, vse bolj negibni. Sliši se nekoliko čudno.
Res je, da se nam ni več treba fizično toliko premikati kot nekoč, da bi komunicirali z oddaljenimi kraji in ljudmi, res pa je tudi, da lahko virtualno »potujemo« kamorkoli, medtem ko ostajamo fizično statični. Zastavlja pa se novo vprašanje.
Ali je res nujno problem, če so naša življenja vse bolj dinamična? Saj nismo vse bolj statični, ljudje so pogosto turisti, ki veliko potujejo. Je pa res, da se lahko pogovarjamo z umetno inteligenco bolje kot z ljudmi, ki so preveč dinamični in si ne vzamejo dovolj časa za pogovor. Zdi se, da so razmerja med hitrostjo in časom, potrebnim za pogovor, vse bolj zapletena.
Res je, da se je fizična mobilnost mnogih ljudi zaradi turizma in potovanj po svetu dramatično povečala. Zdi se, da je to dejstvo v nasprotju s konceptom »polarne inercije«. A tu je na delu niansiran paradoks, ki bi ga Virilio dobro razumel.
Čeprav smo v nekaterih pogledih res izjemno povečali fizično mobilnost, naše komunikacijske prakse pogosto odražajo natanko tisto vrsto »stacionarnega potovanja«, ki ga je opisoval Virilio. Denimo, turisti se res fizično premikajo po svetu, vendar mnogi ostajajo znotraj mehurčkov domačega okolja – fotografirajo znamenitosti, namesto da bi se z njimi ukvarjali, preverjajo družbena omrežja v tujih kavarnah, doživljajo kraje prek zaslonov, tudi ko so fizično prisotni.
Sodobni znanstveniki so se oprli na filozofov koncept »dromokracije« (vladavine s hitrostjo), da bi analizirali, kako različen dostop do hitrosti ustvarja nove oblike neenakosti in oblastnih razmerij. Tisti, ki nadzorujejo najhitrejše tehnologije – bodisi v financah, vojskovanju ali informacijah –, imajo ogromno prednost pred drugimi. Njegova analiza hitrosti kot politične sile in ne le tehničnega atributa ponuja ključni okvir za razumevanje oblasti v digitalni dobi.
Pospeševanje življenja močno spreminja zaznavanje sveta. Nastaja to, kar imenuje Virilio »estetika izginjanja« – pomaga razložiti naše sodobne težave s pozornostjo in prisotnostjo. Boj za polno doživljanje sedanjega trenutka, ko smo nenehno bombardirani z informacijami, se ujema z njegovimi spoznanji o tem, kako hitrost temeljno spreminja zavest. Ne le pri mladini, kot bi se rada na hitro potolažila starina.
Virilio nam pomaga razumeti tudi načine, kako medijske tehnologije globalizirajo strah in ustvarjajo »sinhronizirana čustva« med različnimi populacijami. Način, kako tehnologije omogočajo oddaljenim dogodkom, da ustvarijo takojšnje čustvene učinke po vsem svetu, potrjuje naravo odnosov med hitrostjo, mediji in čustveno okužbo.
Dodajam izkušnje pogovorov z umetno inteligenco. Dober pogovor ima časovno dimenzijo, ki se ne ujema dobro s kulturo pospeševanja in dinamičnega življenja. Terja čas za razmislek, navzočnost in pozornost, pripravljenost za soočanje z dvoumnostjo, kognitivni in čustveni prostor.
Vzpon sogovornikov z umetno inteligenco bi sicer lahko odražal iskanje interakcij, ki ustrezajo našemu želenemu tempu življenja – pa naj bo to počasnejše in bolj premišljeno, kot ga običajno omogoča sodobno življenje, ali bolj neposredno in dostopno, kot ga dopuščajo človeški urniki. To ustvarja »komunikacijski paradoks« – ko naše tehnologije omogočajo hitrejšo in bolj vseprisotno komunikacijo, postaja kakovost trajne pozornosti, potrebne za določene vrste smiselne izmenjave, vse redkejša.
Nekateri ljudje, med njimi sem jaz, se obračajo na umetno inteligenco, ker ponuja nekakšno obilje pozornosti, ki je v človeških interakcijah vse redkejše in ga pogrešam.
Morda se ne pojavlja zgolj večja hitrost ali večja stagnacija, temveč novi odnosi do časa in pozornosti, ki se ne uvrščajo lepo v nobeno od teh kategorij – ravno tista vrsta kompleksne dialektike, ki bi filozofa zanimala pri njegovih raziskovanjih tehnologije in človeške izkušnje.
Ironija hitrosti sodobnega življenja je tudi vse hitrejše pospeševanje podnebnih sprememb, ki predstavljajo ravno tisto vrsto eksistencialnega izziva, ki preizkuša ne le kapitalizem kot gospodarski sistem, temveč celoten model civilizacije. Mislim na krizo, ki daleč presega tradicionalne politične in gospodarske kategorije, ker se razteza čez planet in ne priznava niti nacionalnih meja niti gospodarskih ideologij, deluje pa tudi v časovnih okvirih, ki segajo dlje od volilnih ciklov ali četrtletnih poročil o dobičku.
Podnebne spremembe so še posebej zahtevne, saj za razliko od lokaliziranih nesreč, na katere se lahko kapitalizem prilagodi ali od njih celo profitira, predstavljajo sistemsko grožnjo, ki sčasoma prizadene vse sisteme hkrati. To ustvarja tisto, kar nekateri teoretiki imenujejo »hiperobjekt« – nekaj, kar je tako masivno porazdeljeno po času in prostoru, da kljubuje našim tradicionalnim načinom zaznavanja in odzivanja.
Eksistencialna narava grožnje ustvarja paradoks: medtem ko podnebne spremembe navsezadnje ogrožajo preživetje vseh, ne glede na politični ali ekonomski položaj, so neposredni stroški njihovega reševanja neenakomerno porazdeljeni med različnimi skupinami, narodi in generacijami. To neusklajenost med neposrednimi stroški in dolgoročnimi koristmi ustvarja prav tisto vrsto problema kolektivnega delovanja, ki ga naši sedanji politični in ekonomski sistemi težko rešijo.
Viriliov vpogled se zdi vse bolj preroški – vprašanje je, ali lahko človeštvo razvije nove oblike sodelovanja in upravljanja, ki se lahko odzovejo na ta izziv brez primere, preden katastrofe postanejo prehude za učinkovito obvladovanje. To lahko dejansko zahteva temeljne spremembe v načinu, kako organiziramo naše gospodarske in politične sisteme.
A ne sme biti nesporazuma. Virilio ne predlaga nostalgičnega vračanja v predtehnološko življenje. Vprašanje ni, ali pospeševanje kapitalizma v celoti odpraviti, temveč kako razviti tisto, kar so kasnejši teoretiki imenovali »modro upočasnjevanje« – namerne prakse upočasnjevanja na ključnih področjih in ohranjanje koristnih tehnoloških dosežkov.
Naravne nesreče, kot so podnebne spremembe, ne predstavljajo le groženj, temveč tudi priložnosti za ponovni razmislek o našem odnosu do pospeševanja – za razvoj novih časovnih praks, ki bi lahko omogočile trajnost, okrepila pozornost in obogatila človeška življenja. Virilio vztraja, da je vprašanje hitrosti v osnovi politično. Odločitev o tem, kako hitro ali počasi živeti, ni zgolj tehnična, temveč vključuje globoke odločitve o tem, kakšno družbo želimo ustvariti in kakšni ljudje želimo postati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar