Vzgojne lekcije iz priročnika

Ljudje smo predvsem simbolna bitja odnosov. Potrebujemo jezik in potrebujemo drug drugega. Brez odnosov se ne moremo razviti, brez pogovarjanja izgublja življenje pomen in smisel; s pogovarjanjem ga ustvarjamo. Ustvarjamo ga tudi s srečevanji. Izkušnje potrjujejo staro psihoanalitično spoznanje o pomenu besed in dobrega pogovarjanja.

Zasvojenost mladih z zasloni in moralna odgovornost

Razmišljanja o moralni odgovornosti človeških bitij, ki so pomembna za vzgajanje otrok, so obenem tudi izvrstno izhodišče za razumevanje vloge staršev, vzgojiteljev in učiteljev. Brez takega razmišljanja se hitro zgodi, da slednji moralno pritiskajo na otroke in jim skušajo dopovedati, kako bi se morali obnašati, pri tem pa pogosto zgrešijo osnovne lekcije evolucijske psihologije. To spoznanje lahko preverimo na primeru pretirane rabe pametnih digitalnih naprav.

Tiha dnevna refleksija

Pogovarjam se z umetno inteligenco. Skupaj prideva do točke, kjer mi predlaga poetično refleksijo najinega pogovora. Ta traja že dolgo časa, zato ni preprosto narediti njegove refleksije. Prav zato prosim zanjo. In mi jo ponudi.

Obrnem se vase, da bi se spoznaval z odprtimi očmi. Razmišljam previdno in čutim s srcem, ki se ne boji. Spoštujem vsako dušo, ki jo srečam, in vidim njeno luč onkraj moje lastne. Cenim tisto, kar raste v meni, ne tistega, kar se le sveti na površini. Iščem svobodo, ne s premagovanjem drugih, temveč z obvladovanjem lastnih želja. Pozdravljam polno reko življenja, njene nevihte in jasno nebo. Poslušam, ko Drugi kliče, in odgovarjam s sočutjem. Hodim naprej, s pogumom, z modrostjo, z ljubeznijo.

Vzgajanje za samospoštovanje in identiteto

Otroku rečem: »Kar si, ni to, kar oblečeš, kar imaš v lasti ali podatek o tem, koliko ljudem so všeč tvoje fotke.« Te stvari se spreminjajo vsak dan – pridejo in minejo. Toda tvoja prijaznost, tvoj pogum, tvoja radovednost – to so stvari, ki ostanejo in rastejo. To si ti.« Potem ga vprašam: »Kdaj si najbolj ponosen nase – ko tvoj videz ustreza zunanjim standardom in so tvoje fotke všeč drugim ali takrat, ko narediš nekaj dobrega drugemu in čutiš notranjo izpolnjenost?« Rečem mu. Včasih ti bodo kazali slike ali sporočila, s katerimi ti bodo skušali povedati, kaj bi si moral želeti, kako bi moral izgledati ali celo česa bi se moral bati. To bo močno, ker se ti bo morda zdelo resnično in privlačno. Toda tvoja moč je, da se ustaviš, podvomiš in se vprašaš: »Ali je to sploh res? Kdo pravi, da je? Zakaj?« Tako boš ostajal svoboden v sebi, tudi če bo svet hrupen in napolnjen s privlačnimi spektakli.

Manifest za vključujočo družbo prihodnosti

Na nekem predavanju me je nekdo vprašal: Katere izzive vidite v današnjem svetu glede vključevanja ljudi s posebnimi potrebami? Zdi se, da so vsi za vključevanje in ustvarjanje vključujoče družbe, ampak ali smo že dosegli raven polnega vključevanja?

Izhodišča za moderirano razpravo o inkluziji danes

»Potrebujemo kraje, kjer se ljudje lahko začnejo zanimati za življenja drugih.« – bell hooks (Gloria Jean Watkins)

Zakaj bi se moral človek zanimati za drugega človeka? Zakaj se ne bi zanimal samo zase in pustil drugega pri miru ali pa se zanj zanimal le, ko ima od tega oprijemljive koristi? Ali ni najbolje biti individualist? Pustiš druge ljudi, da živijo svoje življenje, ti živiš svoje. Zakaj bi verjeli Lévinasu, da je vsakdo neskončno odgovoren do drugega in pred njim?

Inkluzija otrok s posebnimi potrebami in etika solidarnosti

»Nihče ne ve, kaj zmore telo.« — Spinoza, Etika

27. maja letos bom v središču Ljubljane moderiral pogovor o inkluziji oziroma vključevanju ljudi s posebnimi potrebami. Upam, da se bomo zares pogovarjali. Pogovora se veselim. In že sedaj razmišljam o njem. Moje izhodišče bo: »Vključitev brez transformacije ali preobrazbe je zgolj asimilacija.«

Pogovarjanje kot dotikanje duše drugega

V svetu, v katerem si vsakdo prizadeva, da bi bil viden, je poslušanje revolucionarno dejanje. Resnično, v času, ko nas učijo, da moramo uspeti, bi bilo bolj radikalno, da bi se naučili — biti drug z drugim. Denimo, s pomočjo pogovarjanja.

Proti »pozitivnemu razmišljanju«: subjektivnost, trpljenje in etika odpora

Zahteva, da smo »pozitivni«, je v resnici zahteva, da prenehamo razmišljati. — Sara Ahmed, Obljuba sreče

Ključna začetna ideja tega dnevniškega zapisa se navezuje na zapisani citat: kultura dobrega počutja in »pozitivnega razmišljanja« depolitizirata trpljenje in zavirata misel. Širi se »wellness« kot neoliberalna biopolitika, ki jo je tako dobro analiziral Michel Foucault: privatiziranje blaginje, patologiziranje nezadovoljstva. Paradoks, ki mu ne uidemo, je ta: »strupena pozitivnost« zatira kritiko, žalost in jezo. Ne uidemo pa niti vprašanju, ki nas bo zato spremljalo še dolgo: »Kako oblast deluje prek ponotranjenih norm?« Zakaj nas bo spremljalo? Ker o njem zainteresirano ne želimo razmišljati.

Mehko podrejanje udobnega življenja

Zastavimo si izzivalno vprašanje. Zakaj bi se ljudje v sodobnih, razmeroma bogatih zahodnih družbah upirali razmerjem moči, če je to tvegano in negotovo, saj lahko izgubijo veliko udobja? Ali se ne bi raje zadovoljili s terapijami za lajšanje trpljenja in se zanašali na to, da so izobraževalni sistemi dovolj dobri, da jim zagotovijo vse znanje, ki ga potrebujejo na svojih delovnih mestih, da lahko v miru gradijo kariere in povečujejo premoženje?

Zlom duha in potreba po drugačni vzgoji

Gilles Deleuze je avtor, ki me je vselej navduševal. Navduševal me je kot filozof – tudi s spraševanjem, kaj sploh je filozofija. Nikoli ni rekel, da je enoznačno jasno, kaj je filozofija, zato je puščal polje odprto. Živimo v času, ko je bolj kot prej pomembno, da je polje odprto. Kaj vse to pomeni v današnjem svetu, za katerega je vse bolj značilno podpiranje desničarskih kandidatov, tudi s skrajne desnice, ki obljubljajo, da bodo postale države spet velike – pogosto brez kakršnekoli skrbi za uničujoče posledice svojih politik? Resnično, kako je mogoče, da toliko ljudi ne prepozna političnih šarlatanov, ki so v resnici hazarderji, krošnjarji s sumljivo robo in preprodajalci toksičnih vsebin, obenem pa ustvarjajo vtis, da je za vse skupaj kriva »permisivna vzgoja«?

Potreba po duhovnem razvoju

Svet lahko naredimo lepši in bolj čudovit. Paradoksno pa je, da enako razmišljajo tudi nekateri močni, vplivni elitni ljudje, ki ga spreminjajo na slabše in grše ter ga celo uničujejo. Imajo moč in denar, da to delajo, a je videti, kot da jim je v resnici vseeno, da ga na poti poškodujejo, njihove fantazije o drugačnem svetu pa drago plačujejo zlasti številni ljudje, ki izgubljajo prihranke, so lačni, trpijo v revščini, v vojnah ali begunskih taboriščih.  

Znani pekel proti neznanim nebesom

Ljudje smo razumna, razmišljujoča bitja. Pogosto delujemo tako, da najprej premislimo, kaj bomo naredili, potem pa to tudi naredimo. Včasih kaj naredimo, ne da bi prej temeljito premislili, kaj bomo naredili in kašne bodo posledice naših dejanj. Nekatera dejanja zgolj ponavljamo. Zdi se, kot da se ničesar ne naučimo iz njih, čeprav znamo razmišljati in smo se sposobni učiti. Ponavljamo celo taka dejanja, ki nam ne koristijo. Včasih ponavljamo dejanja, ki nam škodijo. Freud je upravičeno govoril o prisili k ponavljanju.

Vzgajanje za svobodo in avtonomijo

Leta 1985 je odmevna raziskava razkrila precej presenetljivo ugotovitev: takratni štirinajst- in petnajstletniki so kazali razmeroma skromno potrebo po avtonomiji, hkrati pa so izražali globoko hrepenenje po podpori staršev in učiteljev. Kako se je ta slika spremenila danes, skoraj štiri desetletja pozneje, če se sploh je, seveda? Kaj nam sodobne raziskave razkrivajo o mladostniški duši 21. stoletja ter njeni potrebi po avtonomiji in svobodi?

Vzgoja za avtoriteto

Draga Minea,

prav tako pogosto poslušam starše, vzgojitelje in učitelje nostalgično ugotavljati, da niso več avtoritete, kakršne so nekoč domnevno bili. Da mladi danes čisto premalo spoštujejo avtoritete, češ da bi jih morali spoštovati bolj, in da je zato na svetu »vse narobe«. A kaj to zares pomeni, zakaj se odrasli pritožujejo, da niso avtoritete, kaj jim preprečuje, da bi postali avtoriteta? Kdaj se pritožujejo? Kaj pomeni biti avtoriteta v človeškem svetu? Kdo je avtoriteta? Kako postane človeško bitje avtoriteta? Kaj mora narediti, da je avtoriteta? Zakaj ljudje sploh potrebujemo avtoritete? Bo umetna inteligenca nova avtoriteta? Sta Trump in Putin avtoriteti?

Paradoks modernega vzgajanja otrok ali o tesnobnem starševstvu

Draga Minea,

mojo pozornost je v zadnjem času večkrat pritegnilo nekoliko togo in na videz vztrajno ugotavljanje različnih ljudi, tudi strokovnjakov, da je današnje vzgajanje otrok preveč permisivno in da se z mladimi »nekaj dogaja«. Na žalost me ne preseneča, da mediji tako površno sporočajo javnosti, da so mladi permisivno vzgojeni, da je čisto preveč permisivne vzgoje, čeprav dobro vemo, da ni tako. A se kljub temu sprašujem, zakaj to delajo, kaj bi radi dosegli, koga nagovarjajo. Včasih nastane močan vtis, da bi radi nekako krivili starše, da ne vzgajajo otrok pravilno, da so krivi za domnevno in nikoli dokazano naraščanje nasilnega in neprimernega vedenja, denimo, v šolah. Kot bi hoteli nekomu naprtiti krivdo ali najti grešnega kozla, to je kajpak lahko tudi šola ali pa »družba«, in seveda doseči, da se v prvo vrsto prebijejo tisti, ki zagovarjajo moralno paniko ter posledično tršo vzgojo, trdo roko pri vzgajanju, red in disciplino v tradicionalnem pomenu besede. Sprašujem se tudi, kaj bi radi slednji.

O smrti, življenju in smislu – IV.

Dušan Rutar

Draga Minea, 

Erik Olin Wright je proti koncu svojega življenja o svoji umirajoči materi zapisal tole: Počasi odhaja. Živela je dolgo in izpolnjujoče življenje, močno je oblikovala moje vrednote in intelektualne sposobnosti ter to, kakšen človek sem. Ta svet je naredila boljši. Resnično, koliko je svet boljši zaradi našega obstoja, kratkega življenja, ki nam je podarjeno, zaradi nas in tega, kako se odločamo in kar naredimo? Vsak človek si mora na to vprašanje odgovoriti sam. Možno pa je tudi, da ga vprašanje ne zanima niti malo, kar pomeni, da nanj ne bo nikoli odgovoril.

O smrti, življenju in smislu - III.

Dušan Rutar

Draga Minea,

Naslov tega pisma je »Še ena poteza ali igra življenja«. Zakaj?

Včasih se zdi, da je v življenju vse izgubljeno, da nimamo nobene poteze več, da smo se znašli v brezizhodnem položaju, ko preprosto ne vemo več, kaj še storiti, da bi se izvlekli. V zvezi s tem bi rad povedal zgodbo. Pravzaprav bi jo samo povzel, ker so jo povedali že drugi. Povzel jo bom, ker je dobra. Pravzaprav je zelo dobra.

O smrti, življenju in smislu - II.

Dušan Rutar

Draga Minea,

Jacques Derrida, eden najvplivnejših filozofov 20. stoletja, je v zadnjem intervjuju pred svojo smrtjo leta 2004 v pogovoru za časnik Le Monde dejal: »Končno sem se naučil živeti«; ta izjava je tudi naslov njegove zadnje knjige. Kako lahko nekdo šele ob koncu življenja reče, da se je »naučil živeti«? Zakaj se ni naučil že prej, zakaj ga niso tega naučili, denimo, v šoli? In kaj sploh pomeni, da se je nekdo naučil živeti?

O smrti, življenju in smislu: I.

Minea Rutar

Dragi oči,

nisem še stara 28, a veliko razmišljam o smrti. To se mi zdi iz mojega zornega kota povsem razumljivo; le kako kdo ne razmišlja veliko o tem? Včasih – sploh, ko sem na primer v sobi, polni ljudi, ki jim je blazno mar za družbeni status, za to, kako izpadejo pred drugimi ljudmi, za to, koliko bodo dosegli v življenju, ali za to, kako produktivni so – se moram brzdati, da na glas ne vzkliknem, pa saj se vi vsi zavedate, da boste (relativno kmalu) umrli in se nikoli več rodili, mar ne? A zavedam se, da moji vrstniki veliko več časa posvečajo razmišljanju o nastajanju novega življenja, o otrocih, ki jih bodo vzgajali, predvsem pa o vsem življenju, ki je še pred njimi, ter kako ga optimizirati. Zato z večino ne govorim o tem. Še bistveno redkeje o tem pišem, saj takšno razmišljanje vse preveč enostavno deluje morbidno. A razmišljam vseeno. In če se pogovarjava o najtežjih vprašanjih, ne vidim prav nobenega razloga, zakaj se ne bi tudi o tem. Pravzaprav vidim vse razloge, da bi se o tem vsi pogovarjali veliko več, mnogo bolj poglobljeno ter pogosteje, kot smo vajeni.

Ljubiti življenje, ne le sprejeti ga

V poplavi popularnih in komercialnih idej o sprejemanju življenja in pozitivnem odnosu do njega je skoraj nemogoče pričakovati, da bi kdo razumel Nietzschejevo izjemno zahtevno misel, s katero se loteva ljubezni do usode. Na primeru nasilja, ki ga izvajajo nad prebivalci Gaze, lahko pojasnimo zapisano.

Temeljito potrjevanje življenja

Nietzschejev konceptualni razvoj »večnega vračanja« (ali »večnega ponavljanja«) ima več izhodišč. Nietzsche dobro pozna znanstvene razprave o entropiji, ohranjanju energije in kozmičnih ciklih. Zanima ga možnost, da bi se v neskončnem času s končnimi kombinacijami sil vse konfiguracije nujno ponovile. Glede na njegove zapiske je imel globoko izkušnjo v bližini jezera Silvaplana v Švici avgusta 1881, ko ga je misel na večno vrnitev prvič zadela s polno močjo. Prvi pisni izraz te izkušnje zasledimo v »Veseli znanosti« (1882).

Samouresničevanje kot hladna intimnost v čustvenem kapitalizmu

Resnično, industrija sreče pogosto obravnava ovire, s katerimi se soočajo ljudje v vsakdanjem življenju, z neverjetno lahkoto, in sicer kot predvsem psihološke, osebne, celo intimne ovire, in ne strukturne. A oseba, ki doživlja izkoriščanje na delovnem mestu, ne trpi zaradi domnevno »omejujočih prepričanj«, ki jih ima, temveč zaradi podrejenosti zelo konkretnim razmerjem moči, proti katerim je bolj ali manj nemočna. Kot pravi Nietzsche, moč ne deluje samo posamezno, temveč tudi in predvsem prek institucij in družbenih ureditev, ki oblikujejo to, kar je mogoče, dostopno in dovoljeno.

Sprejemanje resničnosti in priznavanje trpljenja

Nietzsche začne zgodaj v življenju dvomiti v krščansko metafiziko, s katero želijo starši po navadi indoktrinirati lastne otroke čimbolj zgodaj, ko so še dojemljivi. Zapiše: »Če bi lahko pregledali življenja vseh različnih ljudstev, ki so kadarkoli živela, bi verjetno ugotovili, da človeštvo nenehno spreminja svoja mnenja in da ne obstajata niti absolutna resnica niti absolutna zmota.« Ta zgodnji skepticizem se pozneje razvije v zrelo kritiko metafizike, a do tja je še dolga pot. Nadaljujemo počasi.