Resnično, industrija sreče pogosto obravnava ovire, s katerimi se soočajo ljudje v vsakdanjem življenju, z neverjetno lahkoto, in sicer kot predvsem psihološke, osebne, celo intimne ovire, in ne strukturne. A oseba, ki doživlja izkoriščanje na delovnem mestu, ne trpi zaradi domnevno »omejujočih prepričanj«, ki jih ima, temveč zaradi podrejenosti zelo konkretnim razmerjem moči, proti katerim je bolj ali manj nemočna. Kot pravi Nietzsche, moč ne deluje samo posamezno, temveč tudi in predvsem prek institucij in družbenih ureditev, ki oblikujejo to, kar je mogoče, dostopno in dovoljeno.
Ko posamezniki prepoznavajo, kar je mogoče in dostopno, je to že zdavnaj strukturirano in ujeto v skoraj nepremagljiva razmerja moči, saj je njihov učinek. Individualizacija kolektivnih problemov, ki se osredotoča na osebno optimizacijo življenja, spreminja sistemske težave v enostavne zadeve inteligentnega individualnega prilagajanja in preoblikovanja. Gospodarska negotovost zato sčasoma postane »miselni izziv«; izgorelost na delovnem mestu postane stvar »slabih meja«; diskriminacija pa priložnost za »osebno rast«.
Zgodovinsko je tak obrat nadvse zanimiv, kajti v predmodernih družbah so ljudje težave pogosto razumeli skozi kolektivne okvire, zato so iskali zanje verske razlage, poudarjali odgovornost skupnosti ali preprosto verjeli v usodo. Slaba letina ni bila posameznikov (moralni) neuspeh, temveč kolektivni izziv ali posledica kaznovalnega božanskega posega, ki je vplival na skupnost, ne le na nesrečnega poljedelca.
Vzpon industrijskega kapitalizma in liberalne politične filozofije sta uveljavila posameznikove pravice in odgovornosti, kar je bil velik dosežek. Družbeni problemi, kot je revščina, so se začeli vzporedno preoblikovati s koncepti, kot so »zaslužni« proti »nezaslužnim« revnim ljudem, kar je izpostavljalo osebne moralne pomanjkljivosti namesto strukturnih pogojev skupnega življenja.
Ravnotežje države blaginje po katastrofalni vojni sredi 20. stoletja je nov, izjemno zahteven poskus uravnotežiti individualno in kolektivno odgovornost z določbami socialne države in družbene blaginje. Družbeni problemi so jasno prepoznani in artikulirani kot strukturne razsežnosti življenja, ki terjajo kolektivne rešitve z državno intervencijo. Obetali so se zlati časi.
A ne za dolgo. Neoliberalne politike kmalu dramatično pospešijo individualizacijo. Ko Margaret Thatcher slavno zatrdi, da družba ne obstaja in da obstajajo le posamezni moški in ženske, se zelo hitro povečajo privatizacija javnih storitev, deregulacija in krčenje mrež socialne varnosti. To pa je šele uvod v ustvarjanje vse bolj fragmentiranega sveta.
Digitalna hiperindividualizacija 21. stoletja dodatno okrepi individualizacijo s pomočjo algoritmov za personalizacijo, lastnih blagovnih znamk in atomizacijo dela v korporativni ekonomiji, kar postopoma ustvari to, kar poimenuje sociolog Ulrich Beck »institucionalizirana individualizacija«. Nekega zlatega obdobja je definitivno konec.
Kolektivni izzivi se tako jezikovno prepakirajo v individualistične termine: »strukturna brezposelnost« postane »nezaposljivost«, »okoljska kriza« postane »osebni ogljični odtis«, »stanovanjska neenakost« postane »slabo finančno načrtovanje«, »sistemska diskriminacija« postane »izziv osebne odpornosti«. Novi besednjak ali novorek pomeni jezikovni premik, ki prenaša odgovornost s sistemov na posameznike in zakriva kolektivno naravo pravih vprašanj o življenju ljudi.
Ko težave še niso povsem individualizirane, se že pojavljajo njihove tržne »rešitve«, ki ciljajo na posameznega potrošnika. Na trge prihajajo knjige in tečaji za samopomoč, ki obljubljajo osebno preobrazbo, izdelki za dobro počutje, ki obravnavajo vplive sistemskih težav na zdravje, finančne storitve, ki nudijo individualno zaščito pred ekonomsko nestabilnostjo, storitve inštruiranja, ki poučujejo, kako »krmariti« ali »hekati« pokvarjene sisteme. Te tržne rešitve nudijo delno olajšanje, to moramo priznati, ne da bi odpravile temeljne vzroke, saj so do njih popolnoma brezbrižne, vse skušaj pa ustvarja to, kar imenuje filozof Byung-Chul Han »družba dosežkov«, kjer neuspeh dokončno postane osebni moralni neuspeh.
Temelj preobrazbe, ki na novo artikulira družbene in politične razsežnosti eksistenc, je psihološko uokvirjanje, ki vztrajno in brez odmora usmerja pozornost na notranja duševna in duhovna stanja, in ne na zunanje pogoje – sociologinja Eva Illouz to poimenuje »čustveni kapitalizem«.
V čustvenem kapitalizmu so skupne izkušnje ljudi vse bolj atomizirane. Prilagodljive ureditve dela izolirajo delavce od skrbi za kolektivno delo, prilagojeni mediji ustvarjajo informacijske mehurčke, ki preprečujejo skupno razumevanje, geografska mobilnost slabi vezi v skupnosti in lokalno skupno delovanje, digitalne platforme ustvarjajo iluzije povezanosti, hkrati pa spodbujajo konkurenco. Zaradi te razdrobljenosti je skoraj nemogoče prepoznavati mehanizme in procese, ki vse skupaj omogočajo in podpirajo.
Posameznike spodbujajo, da se prepoznajo predvsem kot »podjetniki sebe«. Jezik osebne blagovne znamke nadomešča profesionalno identiteto, platforme družbenih medijev nagrajujejo samokomodificiranje. Vse večji sektorji življenja postajajo potencialni viri »optimizacije«, družbena vrednost se organsko povezuje z nenehnim samoizboljševanjem.
Ta podjetniška subjektivnost, ki jo je Michel Foucault imenoval »tehnologije samega sebe«, naredi posameznike odgovorne za obvladovanje vseh tveganj v svojem življenju in reševanje vseh mogočih problemov, ki jih sicer še ni na obzorju, a bi se vsak hip lahko pojavili.
Tradicionalne skrbi delavcev glede delovnih pogojev, plač in varnosti zaposlitve se elegantno spremenijo v vprašanja osebne »zaposljivosti«, ki zahtevajo nenehno razvijanje veščin, učenje spretnosti in pridobivanje akreditivov, osebno mreženje in samopromocijo, razvijanje prilagodljivosti in odpornosti, sprejemanje prekarnosti kot »fleksibilnosti« in »podjetnosti«. Propad stabilne zaposlitve ni več napaka politike, temveč se spremeni v priložnost za individualne »portfeljske kariere« in »digitalno nomadstvo«.
Izzivi javnega zdravja postanejo stvar izbire osebnega življenjskega sloga, za katerega je odgovoren vsak posameznik, preprečevanje bolezni poudarja individualno vedenje namesto sistemskih dejavnikov, izzivi duševnega zdravja se obravnavajo z osebnimi strategijami obvladovanja, zdravstveno varstvo postane »skrb zase« in »upravljanje dobrega počutja«.
Izobrazbene neenakosti se spremenijo v zadeve osebnih želja in prizadevanj. Strukturne ovire za dostop do izobraževanja postanejo »vrzeli v dosežkih«, učenje postane vseživljenjska osebna odgovornost, in ne družbena dobrina, izobraževalni neuspeh se pripiše individualni miselnosti, ne pa neenakostim virov. Znanje postane osebna konkurenčna prednost in ni več kolektivni vir, namesto ustvarjanja pravičnih izobraževalnih sistemov imamo na voljo prepoznavanje »izjemnih« posameznikov, ki z močno voljo disciplinirano premagujejo vsakdanje ovire.
Množični mediji krepijo individualizacijo tako, da dan za dnem nizajo pripovedi o uspehu, ki slavijo izjemne posameznike, resničnostna televizija normalizira tekmovalnost in samoizboljšanje, kopičijo se novice, ki se osredotočajo na posamezne zgodbe, širi se kultura slavnih, ki slavi podjetniško samoustvarjanje.
Šole krepijo individualizirane oblike življenja s poudarjanjem osebnih dosežkov pred kolektivnim učenjem in tekmovanja namesto sodelovanja. Osredotočajo se na posameznikovo »odpornost« in trdnost uma ali duha, ki ga krasi nepopustljivi pogum kljub težavam ali nevarnostim. Učenci in dijaki se pripravljajo na individualno gospodarsko tekmovanje namesto na državljansko udeležbo, izobraževalne ustanove vedno bolj delujejo kot sistemi za izdajo potrdil za posamezno tržno vrednost, in ne kot mesta ustvarjanja kolektivnega znanja.
Orisani premik v razumevanju sveta in človeških eksistenc znotraj njega je na las podoben tistemu, ki ga Nietzsche ostro kritizira v krščanski morali – ponotranjenju problemov, ki imajo zunanji izvor. Učinkovitost takega premika je še danes osupljiva: ljudje se tiho in predano ukvarjajo z vsakdanjimi problemi, strinjajo se z medijsko podprtimi guruji in vplivneži, ki jim vztrajno dopovedujejo, da so izzivi in problemi njihovi, ne pa družbeni, strukturni ali zgodovinski, verjamejo, da morajo sami nekaj narediti, sicer jim sreča uide, za neuspeh pa bodo odgovorni in krivi sami.
Tržna narava industrije sreče tako spreminja samouresničitev v še eno potrošniško dobrino. »Podjetniško upravljanje samega sebe« ustvarja nove hierarhije, ki temeljijo na posameznikovi sposobnosti in pripravljenosti, da kupuje sredstva za osebno preobrazbo, ne da bi pri tem črhnil.
Resnični dionizični vidiki obstoja – kaotični, utelešeni, komunalni – so prečiščeni, preoblikovani in predelani v okusne in všečne izkušnje, ki jih je mogoče kupiti za ne tako velik denar, kar pomeni, da si jih lahko privošči vsakdo.
Posledice so pričakovane in želene: okrepitev obstoječih struktur moči poteka skoraj brezhibno, saj se nihče ne upira in ne protestira – zdi se, da so vsi zadovoljni, nekateri celo izjavljajo, da so srečni. S poudarjanjem individualnega prilagajanja namesto preoblikovanja sistemov velik del industrije sreče nenamerno krepi obstoječe hierarhije, ki se jim ljudje kot psihološka bitja spretno in voljno prilagajajo, prepričani, da je mogoče v tem prepoznati tudi smisel življenja. Celo »strokovnjaki« resno razmišljajo, kako lahko programi korporativne čuječnosti pomagajo zaposlenim, da bolje prenašajo stresne razmere, namesto da obravnavajo organizacijske vzroke stresa.
Nietzsche bi na industrijo sreče verjetno gledal kot na sodobno manifestacijo teženj, ki jih je sicer vse življenje kritiziral, saj je prepoznaval problematično naravo racionalnega optimizma – prepričanje, da je trpljenje posledica nepravilnega razmišljanja in napačnih prepričanj, čeprav je bistvenega pomena za obstoj –, dojel pa je tudi posebej zanimivo zadovoljstvo »zadnjega človeka«. V »Tako je govoril Zaratustra« ga prepričljivo opiše kot bitje, ki išče predvsem udobje in varnost: »Človek ima svoj mali užitek podnevi in svoj majhen užitek ponoči: a skrbi za zdravje.« To odraža tudi sodobno obljubo industrije dobrega počutja v domnevno obvladljivem in udobnem obstoju. Suženjska morala dobiva novo všečno in nevprašljivo obliko – industrija zlahka sreče ovrednoti človekovo prilagodljivost, zmožnost sprejemanja in odpornost v razmerah, ki jih ni mogoče spremeniti – ter potencialno preusmeri transformativno energijo v samoregulacijo.
A ne sme biti nesporazuma. Ta kritika ne pomeni, da je ves samorazvoj ljudi pomanjkljiv že sam po sebi in problematičen. Ne trdim, da se individualni razvoj in strukturne spremembe povsem izključujejo, ker se ne. Prav nasprotno.
Preobražanje samega sebe v smislu osebne rasti lahko zagotavlja vire za zahtevne širše preobrazbe, kot nakazuje Foucaultovo obsežno delo o »skrbi zase«. Mislim na nekatere pristope, ki nastajajo celo znotraj industrije sreče, ki prepoznavajo in priznavajo sistemska družbena vprašanja. Sem sodijo zlasti novejši okviri, ki vključujejo inkluzivne perspektive družbene pravičnosti.
Razvoj notranjih virov resnično lahko ustvari prostor za odpor, protest in kljubovanje, tako kot Nietzschejevo poudarjanje samopremagovanja ni le individualistično početje, temveč ima družbene in kulturne posledice. Ljudje, ki se resno lotevajo osebne rasti, presegajo optimistično racionalnost, ker je dejansko ne potrebujejo. Izhodišče osebne rasti je namreč razumevanje in priznavanje resničnosti družbenih razmerij moči ter njihovih konkretnih učinkov na blaginjo ljudi. Osebno rast spremlja zavest, da se samopreoblikovanje dogaja v družbenem kontekstu, ne ločeno od njega. Posledica je ohranjanje napetosti med posamezniki in strukturnimi družbenimi omejitvami, ne da bi se slednjim izogibali ali jih preprosto odmislili.
Človek, ki osebno raste, ne ceni zgolj sreče, temveč tudi celotno paleto človeških izkušenj, vključno z dionizičnimi elementi, ki jih zagovarja Nietzsche. Industrija sreče v najslabšem primeru ponuja tisto, kar bi sam imenoval »udobna nesvoboda« – uči nas boljšega prilagajanja razmeram, ne da bi pomislili, da morda same potrebujejo preobrazbo. Pristop, ki resnično potrjuje življenje, ne bo nikoli zanikal individualne rasti niti zameglil družbenih razmerij moči, ki oblikujejo naše možnosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar