Zahteva, da smo »pozitivni«, je v resnici zahteva, da prenehamo razmišljati. — Sara Ahmed, Obljuba sreče
Ključna začetna ideja tega dnevniškega zapisa se navezuje na zapisani citat: kultura dobrega počutja in »pozitivnega razmišljanja« depolitizirata trpljenje in zavirata misel. Širi se »wellness« kot neoliberalna biopolitika, ki jo je tako dobro analiziral Michel Foucault: privatiziranje blaginje, patologiziranje nezadovoljstva. Paradoks, ki mu ne uidemo, je ta: »strupena pozitivnost« zatira kritiko, žalost in jezo. Ne uidemo pa niti vprašanju, ki nas bo zato spremljalo še dolgo: »Kako oblast deluje prek ponotranjenih norm?« Zakaj nas bo spremljalo? Ker o njem zainteresirano ne želimo razmišljati.
Kaj je razmišljanje? Razmišljanje ni zgolj potrjevanje – je kritika, tveganje in transformacija.
Vprašajmo se. Je Sokrat mislil »pozitivno«? So tako razmišljali Descartes, Francis Bacon, ko je pisal »Novi Organon«, je tako razmišljal Derrida, ko je razvijal koncept dekonstrukcije? In zakaj bi bilo tako spraševanje sploh pomembno?
Na misel mi pride vzporednica. Ko je Nietzsche razmišljal o polnem življenju, ni mislil samo na njegov »pozitivni« del. Ne, kajti življenje je vse, kar je, »pozitivno« in »negativno«. Vzporednica je pomembna, ker smo v vsakdanjem življenju nenehno priča poudarjanju »pozitivnega mišljenja«. In če obstaja »pozitivno«, mora obstajati tudi razmišljanje, ki ni »pozitivno«. Zakaj poudarjanje »pozitivnega« razmišljanja, ne pa preprosto – razmišljanja?
To so vprašanja, ki ne vabijo le h kritiki sodobnega kulta »pozitivnega mišljenja«, temveč tudi k globljemu razmisleku o tem, kaj samo razmišljanje v resnici je, kaj pomeni biti misleči človek in čemu razmišljanje služi. Kaj se torej zgodi, ko se vrnemo k mislecem – Sokratu, Descartesu, Baconu, Nietzscheju, Derridaju –, ki niso bili nujno »pozitivni«, temveč radikalno sprašujoči? Pojdimo lepo po vrsti.
Ali je Sokrat razmišljal »pozitivno«? Zagotovo ne v sodobnem motivacijskem smislu. Dvomi o vsem, tudi o najbolj cenjenih prepričanjih svoje družbe. Njegovo razmišljanje, ki se ga ne boji, je agonistično – vodijo ga dvomi, ironija in neusmiljeno zavračanje, da bi se zadovoljil z enostavnimi, preprostimi odgovori. Njegova metoda je eksplicitno negativna: ovrženje, zavrnitev, destabilizacija, vznemirjenje. Usmrčen je prav zaradi tiste vrste razmišljanja, ki moti »pozitivnost« – ki si drzne vprašati, ali dejansko vemo, kar trdimo, da vemo. Sokrat pokaže, da je resnično razmišljanje tveganje – motnja, ne dejavnost, ki prinaša dobro počutje.
Dva tisoč let kasneje. Ali Descartes razmišlja pozitivno?
Descartes išče gotovost – vendar ne tako, da bi sprejel tisto, kar je obče sprejeto, potrjeno ali upajoče. Njegov metodični dvom je spet globoko negativen: začne z dvomom v vse, vključno z Bogom, s svetom in čutili. Šele ko vse spremeni v ruševine, najde svoj cogito – goli, misleči jaz. Torej je Descartesovo razmišljanje kritično, temeljno, ne optimistično in površinsko. To ni »pozitivno« razmišljanje – to je radikalen dvom v iskanju jasnosti.
Francis Bacon in »Novi Organon«. Bacon, oče sodobne znanstvene metode, prav tako začne s kritiko – Aristotela, sholastične dogme, »malikov« uma. Njegovo razmišljanje je usmerjeno v akcijo, da, vendar ga vodi občutek: Ne vemo, kar mislimo, da vemo. Njegov projekt je konstruktiven, afirmativen, a šele po razgradnji trdovratne iluzije, ki nas zaziblje v spanec, prepričane, da je vse, kar vemo, res. Torej spet, ne »pozitivno« v pop-psihološkem smislu. Njegovo razmišljanje je bolj podobno strogi preiskavi s transformativnimi cilji kot kopičenju prijaznih spoznanj o svetu in modrih izrekov.
Derrida je tukaj morda najboljši primer. Dekonstrukcija je metoda vznemirjanja binarnosti (pozitivno/negativno, prisotnost/odsotnost, identiteta/razlika). Je oblika branja, ki prisluhne tišini, protislovjem in razpokam v besedilu. Pomeni zavračanje končnih odgovorov, fiksnih identitet in preprostih zaključkov. Je to »pozitivno razmišljanje«? Ne – to je razmišljanje, ki zavrača pozitivnost kot krinko za kognitivno nasilje, izključevanje ali poenostavljanje. Sprašuje se: kaj je izpuščeno, potlačeno, nepremišljeno?
Sprašuje se, o čem ljudje navadno NE razmišljajo, zakaj, čemu ne razmišljajo. Ve namreč, da obstajajo motivi, interesi, razlogi za tako ne-razmišljanje, ki ga potem preglasi »pozitivno razmišljanje« in ustvari vtis, da je vse v redu.
Vračanje k starim mislecem mi tako pove, da je današnje popularno »pozitivno razmišljanje« uporabljeno kot svojevrstno orožje proti – kompleksnosti, dvomu, kritiki in celo resnici. »Pozitivno razmišljanje« v naši kulturi nadalje pogosto pomeni: zatiranje dvoma ali žalosti, verjeti vase ne glede na realnost, izogibanje »negativnosti« (kritika, žalovanje, boj), spreminjanje neuspeha v osebno krivdo namesto v sistemski vpogled.
To ni filozofija – to je ideologija. Služi kapitalizmu, in sicer tako, da proizvaja subjekte ali hlapce, ki so vedno optimistični potrošniki, vedno voljni samoobtoževanja namesto obtoževanja sistema, vedno na voljo še bolj trdo delati, da bi se manifestirala sreča, namesto da bi se spraševali, kaj sreča sploh je.
V takem svetu postane razmišljanje nevarno – ker lahko razkrije razpoke in protislovja. Torej »pozitivno razmišljanje« nadzira samo misel in jo spreminja v navijanje za status quo in kopičenje istega.
Vzporednica z Nietzschejem me navdaja z upanjem. Nietzsche vztraja: življenje ni samo veselje in uspeh. Je tudi trpljenje, beda, kaos in protislovje. Da bi potrdili življenje, moramo potrditi vse – ne le njegovih »pozitivnih« delov. »Postati to, kar si« pomeni: prevzeti odgovornost za svoje postajanje, vključno z njegovo bolečino, neredom in presežkom. Za Nietzscheja bi bilo »pozitivno mišljenje« nekakšno zamerljivo zanikanje – suženjska morala, ki beži pred surovim, bolečim potrjevanjem in slavljenjem življenja, kakršno dejansko je.
Zakaj torej preprosto ne bi rekli »razmišljam«? Točno tako. Zakaj je treba razmišljanje označevati kot »pozitivno«? Odgovor je kajpak na dlani: ker ga kvalificiramo, ga ukrotimo. Naredimo ga okusnega, prijaznega, tržnega, obvladljivega. Odvzamemo mu kritične, tragične, nevarne razsežnosti. Pravo razmišljanje, tako kot v filozofiji, umetnosti, življenju, je pogosto težko, neprijetno, celo nasilno. Toda šele tam se rodijo resnica, preobrazba in svoboda.
Predavanje za zainteresirano javnost, ki ga ne bom izvedel, bi izhajalo iz zapisanega. Tukaj je uvod vanj.
Od Sokrata do Nietzscheja, od Descartesa do Derridaja, velike tradicije filozofije niso sledile človeškemu udobju, temveč vznemirljivemu in napornemu spraševanju, kritiki, dvomu in transformaciji. Sledile so potrjevanju življenja, kar pomeni sprejemanje trpljenja, protislovij in logike postajanja. Radost zato ni bila nikoli razumljena kot nasprotje bolečine – razumeli so jo kot njeno preobrazbo ali transformacijo.
Izobraževanje je bilo tako zasnovano kot prebujanje etične in politične subjektivnosti, ne pa kot proizvajanje »funkcionalnih«, delujočih posameznikov. Resnično razmišljanje, okrepljeno z izobraževanjem, uči ljudi brati svet, ne le prilegati se mu.
Pa vendar nas v naši sedanji dobi, ki jo zaznamuje izraz »družba znanja« – to naddoločajo neoliberalni optimizem, kultura dobrega počutja in terapevtski individualizem –, vse bolj spodbujajo, da se izogibamo nelagodju, utišamo nesoglasja in življenjske težave zapakiramo kot osebne neuspehe, ki jih je treba popraviti s pozitivnim odnosom in z nenehnim optimiziranjem.
To predavanje vabi h kritičnemu pregledu ideologije blaginje, kulturne tvorbe, ki ne le zakriva strukturne vire trpljenja, temveč tudi aktivno zatira našo sposobnost pristnega mišljenja in političnega delovanja. Na podlagi tradicij kritične pedagogike, radikalne terapije in medsebojne pomoči bomo raziskovali, kako oblike protivzgoje, protiizobraževanja in kolektivne oskrbe izzivajo to ideologijo z omogočanjem novih oblik subjektivnosti, odgovornosti in odpora. Namesto zahteve, da smo dobro prilagojeni, bomo upoštevali etični in politični imperativ, da postanemo drugačni – da sodelujemo v praksah, ki gojijo solidarnost, kritiko in pogum, da razmišljamo onkraj zgolj »pozitivnega«.
Predavanje bi sklenil z novim vprašanjem: »Kaj pa, če naše trpljenje ni zasebni neuspeh, temveč je namig, poziv, da iznajdemo drugačen način življenja, učenja in etične odgovornosti?«
Vprašajte se torej, katere prakse v vašem življenju so usklajene s svobodo in katere služijo konformizmu. Kako bi lahko izobraževanje in skrb za drugega ponovno postala mesti odpora, ne prilagajanja?
Ni komentarjev:
Objavite komentar