Nietzsche začne zgodaj v življenju dvomiti v krščansko metafiziko, s katero želijo starši po navadi indoktrinirati lastne otroke čimbolj zgodaj, ko so še dojemljivi. Zapiše: »Če bi lahko pregledali življenja vseh različnih ljudstev, ki so kadarkoli živela, bi verjetno ugotovili, da človeštvo nenehno spreminja svoja mnenja in da ne obstajata niti absolutna resnica niti absolutna zmota.« Ta zgodnji skepticizem se pozneje razvije v zrelo kritiko metafizike, a do tja je še dolga pot. Nadaljujemo počasi.
Nietzsche se kot študent filologije (preučevanje jezika v zgodovinskih besedilih) poglobi v starogrško in rimsko literaturo. Ta projekt odpira novo perspektivo zunaj krščansko prevladujoče evropske misli, ki je močno navzoča še danes. Še en korak na poti k sicer tako slavljeni samostojnosti ljudi.
Ali pa je njihova samostojnost slavljena predvsem v žargonu, ne pa tudi zares. Oblastna hierarhična razmerja namreč ne prenesejo samostojnosti ljudi, zato ta običajno deluje le kot nezanimiva puhlica ali politični okrasek.
Intelektualno potovanje od Nietzschejevih študentskih esejev do »Rojstva tragedije« kaže, kako njegove zgodnje filozofske ideje niso nenaden in minljiv mladostni navdih, temveč so močan proces, ki se razvija postopoma skozi njegovo izobraževanje, branje in nenehno spraševanje o konvencionalni modrosti. To je pristop do besedil, ne vem, zakaj ga ne bi imenovali kritično mišljenje, ki bi ga priporočil vsakemu človeku, zlasti pa ljudem, ki resno razmišljajo o samostojnosti in samospoštovanju.
Nietzsche se tako sorazmerno hitro premakne od tradicionalnega znanstvenega dela k radikalnemu preizpraševanju zahodnih intelektualnih tradicij – pot, ki bo sčasoma pripeljala do nekaterih najvplivnejših filozofskih idej moderne dobe. Brez takega premika ostajamo tradicionalisti, obupno ujeti v času.
Resnično, Nietzschejeva kritika krščanske metafizike predstavlja enega najglobljih filozofskih izzivov za zahodno religiozno misel. Človek se znajde pred zahtevno nalogo, ko se sooči s filozofovo nenavadno trditvijo, da je Bog mrtev, saj je resnično, dobesedno umrl na križu. Enako zahtevno je razmišljanje, kako misliti onkraj dobrega in zla, kako utemeljiti krščansko moralno razmišljanje in zgodovinski razvoj krščanskih vrednot, ki jih številni sodobni politiki pogosto zagovarjajo kot univerzalne.
Čisto na začetku poti pa se je težko ogniti ne prezahtevnemu vpogledu, da je krščanska metafizika temeljito razvrednotila zemeljski obstoj ljudi v korist onstranskih poljan. V »Antikristu« Nietzsche upravičeno piše: »Krščanstvo je bilo že od samega začetka, v bistvu in v osnovi, življenjska slabost in gnus nad življenjem.« Zanika življenje in se maskira z vero v »drugo« ali »boljše« življenje, oblači se vanjo. Kaže se zlasti v sumničavosti do telesa in telesnih užitkov, ki jih prepoznava kot grešne, naravnih človeških gonov in samega fizičnega sveta.
Nietzsche prepozna krščanstvo kot zavračanje realnosti v korist fikcije. V delu »Onkraj dobrega in zla« ga zato označi kot »platonizem za ljudi« – svet je nenadoma razdeljen na »resnični svet« onkraj in »navidezni svet« tukaj. Ljudje naj seveda verjamejo v prvega in zavračajo drugega, pri tem pa nikoli ni povsem jasno, zakaj bi to naredili. Potreben je levji intelektualni in čustveni skok, da človek naredi kaj takega, pri tem pa se običajno tudi zelo poškoduje.
Ne verjamem, da si kdo resnično lahko predstavlja, da bi krščanske vrednote nastale neposredno iz božanskega razodetja. Dokazano so namreč nastale iz zgodovinske družbene hierarhične dinamike moči in psiholoških potreb – zlasti »suženjskega upora v morali«, kot ga imenuje Nietzsche, kjer so šibki razvili vrednostni sistem, s katerim so si obetali premagati močne. Premagali jih sicer niso, je pa zato Cerkev kot institucija postala nepremagljiva in neosvojljiva utrdba.
A »Bog je mrtev« ni niti astrofizikalna niti metafizična trditev, temveč je kulturna diagnoza. Ljudje, ki trpijo, namreč ne potrebujejo intelektualno nevzdržnih abstraktnih metafor, v to se res ni težko prepričati, temveč otipljive učinke ponovne preučitve zahodnih vrednot in metafizike. Kako to razumeti?
Najprej tako, da prepoznamo nekatere elemente romantičnega in transcendentnega mišljenja, ki se ga ljudje že sicer spontano oklepajo, tudi če ne poznajo krščanske metafizike. Z Nietzschejem tako lahko na kratko rečem, da je rojstvo tragedije že premik k slavljenju dionizične perspektive življenja, ki udejanja njegove kaotične elemente. Kako jih udejanja in zakaj je to dobro?
Udejanja jih tako, da ponudi alternativo: tukaj izpostavljam voljo do moči in večno oziroma neskončno vračanje istega. Z eno besedo: to niso le novi metafizični konstrukti, temveč so poskusi preusmeritve pozornosti na ta svet, in ne na namišljeno onkraj.
Preusmerjanje pozornosti na ta svet, kakršen je v resnici, namesto na neobstoječega drugega pomeni, da naredi Nietzsche odločilni korak k razumevanju človekove povezanosti z naravo in medsebojne povezanosti. To ne pomeni, da se posamezniki zlijejo z naravo in postanejo eno z njo, ne pomeni, da se zlijejo drug z drugim, da bi postali Eno, ker pomeni nekaj drugega. Pomeni, da odkrijejo in globoko izkusijo raven eksistence, kjer je vsak človek kljub različnosti natanko enak vsakemu drugemu. To je zelo globoka in nenavadno pomirjajoča izkušnja.
Sprejemanje resničnosti, ki izhaja iz enakosti ljudi, zavrne razkuževanje obstoja skozi apolonsko iluzijo in estetiko, in se sooča s kaotičnimi, strašnimi in protislovnimi vidiki resničnosti. Ekstatična izkušnja – skozi glasbo, ples in vino – s priznavanjem trpljenja kot bistvenega jedra našega obstoja omogoča globlji vpogled v življenje kakor zgolj optimistična racionalnost sodobne industrije sreče, ki pogosto zakriva globlje plasti družbene realnosti, s tem pa tudi realnosti posameznikovih eksistenc.
Zakriva jih tako, da racionalizira srečo ter krepi naivno prepričanje, da je srečo mogoče sistematično dosegati z ustreznimi tehnikami, s spremembami miselnosti in z optimizacijskimi strategijami, prepričanje, da se osebna preobrazba zgodi predvsem z individualno izbiro in močjo volje, in predpostavko, da načela samopomoči delujejo enako za vse, ne glede na družbeni položaj. Težnja po redukciji kompleksne človeške izkušnje na merljivo produktivnost, kvantificirane rezultate sreče in všečne označevalce dosežkov je verjetno najbolj problematičen temelj sodobne industrije sreče.
Praznovanje kaosa je v orisani perspektivi »dobro«, ker predstavlja bolj pošteno, vitalno in popolno potrjevanje življenja, ki ne zanika njegovih razsežnosti in mu ne narekuje, kakšno bi moralo biti. Za Nietzscheja je problem postsokratske misli njen izključni poudarek na apolonskem (racionalnem, urejenem, odmerjenem) na račun dionizičnega. Resnično zdrava kultura pa zahteva oba elementa – obliko in brezobličnost, red in kaos, individualnost in enotnost.
Ljudje pogosto sami od sebe iščejo izziv, rast in premagovanje; ni res, da težijo zgolj k izogibanju bolečine ali iskanju užitka, ni res, da za to potrebujejo vplivneže, za katere velja, da včasih na videz plemenita ali nesebična dejanja zgolj prikrivajo nagone moči in družbena hierarhična razmerja.
Volja do moči je ravno nasprotna od tega, čemur so zavezani. Nietzsche genialno odkrije, da je volja do moči razlagalno načelo za razumevanje vseh življenjskih procesov: življenje samo je volja do moči. Človek, ki to dojame, razume tudi, kaj pomeni Nietzschejeva zabeležka, da sega volja do moči daleč onkraj psihologije in deluje kot kozmološko načelo: Ta svet je volja do moči – in nič drugega! Volja do moči tudi ni metafizična substanca, temveč je interpretativni model za razumevanje realnosti, ki je učinek teženj k širitvi in rasti.
Tu se moramo ustaviti.
Katastrofalno napačna interpretacija Nietzschejeve »volje do moči« s strani Hitlerja in zastopnikov nacistične ideologije predstavlja eno najbolj grozljivih izkrivljanj filozofskih konceptov v sodobni zgodovini. Povejmo zato zelo natančno, kaj je volja do moči.
Nietzschejeva volja do moči je najprej nekaj, kar terja samopremagovanje in ustvarjanje. Za filozofa je predvsem razlagalni koncept za razumevanje človekove motivacije in samega obstoja. Opisuje, kako življenje samo po sebi stremi k rasti, premagovanju odpora in izražanju potenciala. Torej je volja do moči obstajala dolgo pred pojavom človeka na Zemlji.
Pristni izraz volje do moči je samoobvladovanje, samopremagovanje in samopreseganje. Najvišja oblika volje do moči je premagovanje lastnih omejitev, ne prevlada nad drugimi – to je zelo pomembno. Volja do moči se zato kaže v ustvarjalnih dejanjih – umetniškem ustvarjanju, filozofskem vpogledu, kulturnih dosežkih in osebni rasti. Uničevanje in dominacija nimata nobene zveze z njo.
V »Veseli znanosti« Nietzsche zato slavi »dajanje sloga svojemu značaju« – sposobnost oblikovanja samega sebe z disciplino in umetnostjo. Človek, zavezan volji do moči, ceni subtilne, rafinirane izraze značaja namesto grobe dominacije. V »Onstran dobrega in zla« prepoznava »spiritualizacijo moči« kot večjo od surove sile.
Nasprotno Hitler zmanjša voljo do moči na grobo utemeljitev državne oblasti, vojaških osvajanj in rasne dominacije. Postane politični slogan in ne filozofski vpogled. Kjer se Nietzsche osredotoča na individualno samopremagovanje, uporabi Hitler koncept za razločevanje ras in narodov. »Volja do moči« postane domnevna pravica večvredne »arijske rase« do prevlade nad drugimi. Hitlerjeva zasnova se osredotoča na prevlado in odpravo »manjvrednih« ljudstev, ne pa na obvladovanje samega sebe. To temeljito obrne Nietzschejevo hierarhijo, ki postavlja samopremagovanje pred obvladovanje drugih. Hitlerjevo udejanjanje volje do moči povzroči množično uničenje, medtem ko je Nietzschejeva ideja v osnovi ustvarjalna. Nietzsche slavi umetnika, filozofa in svobodnega duha – ne vladarja, osvajalca ali uničevalca. Hitler odstrani vso filozofsko zapletenost, da bi ustvaril preprosto grobo in domnevno vsem razumljivo ideologijo moči, ki bi jo Nietzsche globoko preziral. Njegovo subtilno analizo družbenih razmerij moči namreč nadomesti poenostavljena brutalna rasna hierarhija.
Resnično bistvo Nietzschejeve volje do moči je zajeto v aforizmu 257 iz knjige »Onstran dobrega in zla«: »Volja po premagovanju afekta je nazadnje le volja drugega afekta ali več drugih afektov.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar