Minea Rutar
Dragi oči,
nisem še stara 28, a veliko razmišljam o smrti. To se mi zdi iz mojega zornega kota povsem razumljivo; le kako kdo ne razmišlja veliko o tem? Včasih – sploh, ko sem na primer v sobi, polni ljudi, ki jim je blazno mar za družbeni status, za to, kako izpadejo pred drugimi ljudmi, za to, koliko bodo dosegli v življenju, ali za to, kako produktivni so – se moram brzdati, da na glas ne vzkliknem, pa saj se vi vsi zavedate, da boste (relativno kmalu) umrli in se nikoli več rodili, mar ne? A zavedam se, da moji vrstniki veliko več časa posvečajo razmišljanju o nastajanju novega življenja, o otrocih, ki jih bodo vzgajali, predvsem pa o vsem življenju, ki je še pred njimi, ter kako ga optimizirati. Zato z večino ne govorim o tem. Še bistveno redkeje o tem pišem, saj takšno razmišljanje vse preveč enostavno deluje morbidno. A razmišljam vseeno. In če se pogovarjava o najtežjih vprašanjih, ne vidim prav nobenega razloga, zakaj se ne bi tudi o tem. Pravzaprav vidim vse razloge, da bi se o tem vsi pogovarjali veliko več, mnogo bolj poglobljeno ter pogosteje, kot smo vajeni.
Pogost odziv na poziv, da bi več razmišljali o smrti, gre nekako v smeri, zakaj le; smrt je neizogibna, razmišljanje o njej prinaša le več nepotrebne bolečine, zato se ji raje ognimo. Sama vidim vsaj dva razloga, zakaj bi se ukvarjali z njo.
Prvič, ker se z izogibanjem smrtnosti in vsem, kar je z njo povezano, bolečini, ki je povezana z njo, na noben način ne ognemo, vsaj ne zares in ne za dolgo. Ukvarjanje z njo le odmikamo, se mu umikamo in ga odlašamo, a na neki točki se dotakne vsakega. Potem ostanemo povsem nepripravljeni na soočanje z nečim, čemur smo se dolga leta ogibali, zdaj pa nas je iznenada zadelo z vso silo. Nisem prepričana, ali ukvarjanje s smrtjo, preden se osebno dotakne naših življenj, resnično pomaga, da se z njo lažje soočimo, ko se nas; le upam lahko, da pomaga. Stoiki na primer zagotavljajo, da je vnaprejšnje psihološko pripravljanje na katastrofe eden glavnih načinov, kako se z njimi nekoliko lažje soočiti, ko se zgodijo. Smo manj presenečeni, morda malenkost manj šokirani, a verjetno vselej ostanemo v veliki meri v temelju premalo pripravljeni. Sama nisem povsem prepričana, da smo na trpljenje res lahko kdaj pripravljeni, še manj sem gotova, da ga ta pripravljenost kakorkoli zmanjša. Le upam lahko, da ga.
A danes bi pisala predvsem o drugem razlogu, zakaj bi se kdo ukvarjal z vprašanjem smrti, preden je to absolutno nujno (tj., preden nekdo v našem življenju umre ali preden smo sami na pragu smrti). In ta razlog je, da v razmišljanju o smrti obstaja potencial, da informira naše življenje. Obstaja dolga filozofska tradicija, ki uči prav to: da je največja vrednost smrti v tem, da nas lahko nauči živeti (najbolj čudovita knjiga, ki sem jo v zvezi s tem brala, je seveda Yalomovo Strmenje v sonce). Glavno vprašanje, ki me danes zanima v zvezi s smrtjo, je torej vezano na življenje – natančneje, na vprašanje smisla in smiselnosti naših življenj. Ne objektivnega smisla; nikoli nisem mislila, da ta obstaja. Mislim na občutenje lastnega življenja kot smiselnega.
V zvezi s tem razmišljam o ljudeh, katerih doživljanje smrtnosti dobro ponazarja opažanje, da smrt lahko ključno informira življenje. To so osebe, ki so zbolele za terminalno boleznijo. V zadnjih letih sem prebrala kar nekaj knjig, blogov, zgodb in raznoraznih zapisov ljudi, ki so reflektirali svoje življenje tik pred smrtjo. Šlo je torej za tistih nekaj ljudi, ki jim skrčeno časovno obzorje ni odvzelo vse energije, da bi se še naprej ukvarjali s pomembnimi temami, temveč jo je okrepilo. Nekaj zapisov posebej ostaja z mano. Takole opisuje zdravnik, ki je v zadnjih mesecih pred smrtjo reflektiral svoje življenje v času bolezni (Kalanithi, 2021).
Eden večjih izzivov bolezni je, da se ti nenehno spreminjajo vrednote. Poskušaš ugotoviti, kaj ti je pomembno, skoraj že ugotoviš, in potem moraš to kar naprej ugotavljati. Občutek sem imel, kot da mi je nekdo vzel kreditno kartico, in prisiljen sem bil, da se na novo naučim, kako ravnati s svojim denarjem. Zdravnica me je neprestano opominjala, da se moram sam odločiti, kaj želim narediti s časom, ki mi je preostal. Sam moram ugotoviti, kaj mi je najpomembneje. Vsak dan znova sem se bil prisiljen soočiti z vprašanjem, kakšno življenje je še vredno živeti.
V tej luči je ena najpogostejših izjav, ki jo uporabijo tako on kot številni drugi pacienti s terminalno diagnozo: Šele umiranje je v polnosti izostrilo moje razumevanje odnosa med smislom, smrtjo in življenjem. Takole razmišlja Yalom, ko piše o terapevtski skupini pacientov z rakom, s katerimi je leta dolgo vodil skupine: Konfrontacija pacientov s smrtjo jih je toliko naučila o življenju, da so bili pripravljeni to vedenje predati drugim. Najpogostejši stavek, ki so ga pacienti izrazili v teh skupinah, je bil: Kakšna škoda, da sem moral čakati do zdaj, ko se je rak razširil po vsem mojem telesu, da vem, kako živeti. Na podlagi tega je razvijal svoj odnos do smrti in predvsem svoje videnje odnosa med smrtjo in življenjem. Čeprav nas fizičnost smrti uniči, nas ideja o smrti odreši. Ob tem se zavemo, da imamo eno samo priložnost: to življenje moramo polno živeti in ga končati s čim manj obžalovanji. Vse mine, čisto vse. Vsi imamo le en dragoceni, blaženi trenutek pod soncem.
Osnovna ideja je torej tale: globoko zavedanje lastne smrtnosti nam lahko pomaga izostriti, ugotoviti ali si dovoliti živeti skladno s tem, kar je za nas v življenju najpomembnejše. Smrt nas lahko največ nauči o življenju, če le dopustimo, da se nas ta lekcija resnično dotakne. Prioritete postanejo jasne (ali vsaj postanejo bolj jasne, kot so nam bile prej) in / ali bolj si dovolimo, da usmerjajo naše življenje. Z drugimi besedami: Čeprav o smrti razmišljam kot o oddaljenem grmenju na našem pikniku življenja, verjamem, da lahko iskreno soočanje z umrljivostjo spremeni način, kako živimo: pomaga nam trivializirati, kar je nepomembno, in nas spodbuja, naj živimo tako, da si spotoma ne polnimo malhe obžalovanj.
Da, pogosto ljudje ob umiranju izrazijo žalost, ker šele takrat spoznajo, kaj jim je v življenju resnično pomembno. Ko sem pred leti prvič prebirala tovrstne razmisleke, sem v teh idejah čutila ogromen potencial za izboljšanje življenja za vse nas, tudi tiste, ki nas smrt najverjetneje še ne čaka za naslednjim vogalom. Morda res številni umirajoči pacienti prepozno začutijo, kako bi si vselej želeli živeti, pa jim to ni pravočasno uspelo, a vsaj preostali, ki še živimo, lahko njihova spoznanja vzamemo kot lekcije za preostanek naših dni. Kako prikladno, da ni treba, da se vsi soočamo z lastno smrtjo, da bi začutili, kaj nam je zares pomembno; morda se lahko nekaj modrosti naučimo od umirajočih. Vsaj to je optimistični nauk, ki nam ga terapevti, filozofi in pacienti tako pogosto polagajo na srce.
Vendar ko iste zapise prebiram zdaj, ne morem mimo zelo očitnega problema, ki se ga v teh pozivih k bolj pristnemu življenju v luči lastne umrljivosti skoraj nikoli ne omenja: seveda, povsem razumljivo je, da Yalomovi pacienti niso pred diagnozo živeli življenja tako, kot ga živijo po njej, ker so prej razumno pričakovali, da je pred njimi še bistveno več življenja, ki ga bo treba nekako preživeti. To je ogromna razlika, ki spremeni ne samo zavedanje tega, katere vrednote so nam pomembne, ampak spremeni tudi vrednote same, in to upravičeno.
Ko se naš čas akutno izteka in ni več le oddaljeno grmenje, odzvanjanje katerega lahko preslišimo s tem, da se zamotimo z delom in vsakodnevnimi opravili, lahko nenadoma začutimo jasno zavedanje dvojega: tega, kar nam je v življenju zares pomembno in, če imamo to srečo, začutimo tudi dovoljenje, da temu posvetimo ves svoj preostali čas. Zakaj ima takšno skrajšano časovno obzorje potencial, da nenadoma povsem spremeni naše življenje? Ker smo naenkrat razbremenjeni pritiskov, odgovornosti in dolgoročnih posledic, ki jih s seboj prinaša običajna dolžina človeškega življenja. Ko nam ni več treba skrbeti za desetletja pred nami, ki bodo zahtevala dovolj prihrankov, pridobivanje in ohranjanje rednega dohodka in družbenega statusa, vzdrževanja fizičnega zdravja in vzdrževanje stabilne kariere, se naenkrat lahko spremeni vse. Zelo kratkogledno in naivno se je na tisti točki čuditi in celo biti razočarani nad samim seboj, če v odsotnosti tega skrajšanega časovnega obzorja nismo zmogli drugače preživljati svojega časa in sami od sebe re-prioritezirati svojih vrednot.
Sama nimam težav z razumevanjem tega, kaj mi je v življenju načeloma zares pomembno. Precej jasno mi je, kako bi živela, če bi imela pred seboj le še nekaj mesecev. Težava leži povsem drugje – v dovoljenju sami sebi, da bi živela skladno s tem, kar vem, da mi je pomembno. Namreč, če bi želela v celoti živeti v skladu s tem, kar najvišje vrednotim in kar mi največ pomeni, bi to radikalno vplivalo na mojo prihodnost. Morda te prihodnosti sploh ne bi več bilo. Če bi odmislila, da me čakajo prihodnje verzije sebe, ki jih moram imeti v mislih že zdaj, bi živela zelo drugače. Če bi vedela, da bom živela le še nekaj let, bi se moj vsakdan nenadoma povsem spremenil. Zagotovo ne bi več opravljala službenih obveznosti. Praktično vse aktivnosti, ki mi iz dneva v dan jemljejo energijo – ukvarjanje s službenimi e-maili, učenje statistike v upanju, da končno odgovorim na zastavljeno raziskovalno vprašanje, interpretacije testov, programiranje, pisanje poročil, objavljanje znanstvenih člankov – bi naenkrat povsem izginile tako iz mojega mentalnega prostora kot z mojega seznama prioritet. A le, če bi imela dovolj skrajšano časovno obzorje, da mi ne bi bilo treba biti mar za dolgoročne posledice svojega obnašanja. Nenadoma me ne bi več zanimalo stanje gospodarstva, plačevanje davkov, kalorije v vsaki hrani, ki jo pojem, pretečeni kilometri, dolgoročno zdravje, kariera, družbeni status ali višina plače.
Niti za trenutek se ne bi obremenjevala s tem, ali sem dovolj produktivna, koliko sem pojedla, kaj si o meni mislijo drugi, kako se moje statistične sposobnosti primerjajo s sposobnostmi drugih raziskovalcev, ne bi se zmenila za kulturo toksične produktivnosti ali za izvirnost raziskovalnih vprašanj svojega doktorata – skratka, v celoti bi bila razbremenjena vsakršnih dolgoročnih ciljev in ambicij. To pa ni privilegij, ki si ga lahko privoščijo ljudje, ki jih čakajo še desetletja življenja. Zaradi vsega tega nam tistim, ki verjetno še ne bomo umrli čez nekaj mesecev ali let, nikakor ni enostavno živeti skladno s svojimi načelnimi vrednotami. Živeti, kot da je tvoj zadnji dan, je najbolj nespametna možna odločitev, če tisti dan tudi dejansko ni tvoj zadnji. Če bi živeli tako, bi verjetno hitro zapravili skoraj vse svoje prihodnje priložnosti. Zato je (na mojo veliko žalost in razočaranje) razlika med enim mesecem, letom, petimi leti, desetimi ali pa štiridesetimi leti življenja bistvena.
Vendar pa se istočasno globoko zavedam dejstva, da imamo prav vsi že skrajno omejena časovna obzorja in to še preden zbolimo ali nas zbije avto. V nekem širšem eksistencialnem smislu je prav malo važno, ali imamo pred seboj nekaj dni ali desetletij; niti breme prihodnosti ne bi smelo odvzeti možnosti, da izkušamo dani trenutek pristno in prisotno, da živimo, kot da je smrt tik pred vrati, ker v tem širšem eksistencialnem smislu dejansko tudi je. Zadnjih petnajst let mi je minilo hitreje, kot sem se zavedala, da je sploh možno, da čas v tem vesolju lahko mineva. Četudi (še) nimam terminalne diagnoze, se zelo akutno zavedam in aktivno razmišljam o svoji smrtnosti ter končnosti življenj ljudi, ki jih imam rada. Vse predobro se zavedam, da nam je na tem svetu danim – v nekem smislu – le nekaj pičlih trenutkov. Hrepenim po tem, da bi lahko čutila, da je to dejstvo dovolj, da bi smela že zdaj živeti točno tako, kot si želim, brezkompromisno in brez misli na dolgoročne posledice. A dokler en del mene podlega iluziji, da je življenje neskončno, da imam na razpolago še ves čas, in da moram najprej poskrbeti za to, da bom sploh imela stabilno prihodnost, preden si bi dovolila živeti svobodno, takšne modrosti zelo težko usmerjajo moje vsakdanje življenje.
Verjamem pa, da mora obstajati nekakšen kompromis med zavedanjem, da imamo čisto vsi, ne le pacienti s terminalno diagnozo, skrajšana časovna obzorja in zato zelo malo časa, da bi resnično živeli tako, kot si želimo na eni strani; ter zavedanjem, da večina družbe ne deli tega mnenja in da moram v ponedeljek zjutraj vseeno v službo, ker želja po radikalni eksistencialni svobodi pač ni utemeljen razlog, da se ne prikažeš na delovnem mestu (vsaj ne, če želiš biti še nekaj časa zaposlen). Mora torej obstajati kompromis med željo po tem, da bi vsak dan smela živeti, kot da je moj zadnji (in torej upoštevala nasvet rakavih pacientov, ki nas rotijo, da bi se prej zavedali tega, kar nam je v življenju resnično pomembno), ter brutalnim dejstvom, da je naslednjih nekaj desetletij pač treba preživeti in prenašati posledice svojih vedenj, kar avtomatično pomeni, da je moja zmožnost zasledovanja svojih želja v tem trenutku zelo omejena. Mnogo bolj preprosto, kako naj »izkoristimo dan« (carpe diem), ko pa je treba vsak dan početi toliko reči, ki jih absolutno ne bi počeli, če bi ta dan dejansko bil naš zadnji?
Ni komentarjev:
Objavite komentar