Gilles Deleuze je avtor, ki me je vselej navduševal. Navduševal me je kot filozof – tudi s spraševanjem, kaj sploh je filozofija. Nikoli ni rekel, da je enoznačno jasno, kaj je filozofija, zato je puščal polje odprto. Živimo v času, ko je bolj kot prej pomembno, da je polje odprto. Kaj vse to pomeni v današnjem svetu, za katerega je vse bolj značilno podpiranje desničarskih kandidatov, tudi s skrajne desnice, ki obljubljajo, da bodo postale države spet velike – pogosto brez kakršnekoli skrbi za uničujoče posledice svojih politik? Resnično, kako je mogoče, da toliko ljudi ne prepozna političnih šarlatanov, ki so v resnici hazarderji, krošnjarji s sumljivo robo in preprodajalci toksičnih vsebin, obenem pa ustvarjajo vtis, da je za vse skupaj kriva »permisivna vzgoja«?
Že prva Deleuzova knjiga o empirizmu in subjektivnosti (1953), v kateri se loti novega, drugačnega branja Davida Huma, me je spodbudila k zahtevnemu razmišljanju, ki ni, kako lahko um objektivno spozna zunanji objektivni svet (kot je to storil Descartes) ali kako so možne sintetične sodbe (kot se bo kasneje vprašal Kant), temveč je vprašanje, kako um sploh postane koherentni subjekt. To je izjemno zahtevno in obenem aktualno vprašanje – zlasti v luči razprav o »permisivni vzgoji« in ugotavljanju, kaj se dogaja z mladino, ter čudenju, kako malo je resnega spraševanja, kaj se dogaja svetom, v katerem mladina živi.
Vprašanje je res zahtevno, je pa tudi produktivno, saj vodi k vprašanju, kako je človeško bitje kot subjekt zmožno etičnih dejanj in dobrih medsebojnih odnosov.
Hume spoznava, da ljudje ne spoznavamo zunanjega sveta tako, da se ta nekako preslika v predstave znotraj uma. Ne, diskretna množica zaznav, vtisov in idej ni inherentno povezana in ni organizirana. Kot spoznavajoči subjekti se znajdemo pred ključnim problemom: kako postane ta kaotični tok ločenih izkušenj organiziran v koherentno subjektivnost in kako postanemo sami to, kar domnevno smo? Tako se sprašuje Hume, Deleuze pa nadaljuje: človeški jaz (ego) ni nekaj, kar doživlja; namesto tega se konstituira skozi izkušnje oziroma doživljanje. Obrat v razmišljanju je fantastično dober.
Jaz ni danost, ni stabilna entiteta, ki opazuje vselej že organizirani, koherentni svet, ga doživlja, razume, razlaga. Že Hume odkriva, spozna Deleuze, da obstaja nekaj, kar presega dano, objektivno, empirično realnost torej – odnosi med zaznavami, ki jih samih ni mogoče zaznati.
Jaz torej ne zaznava odnosov, temveč jih ustvarja v umu. Ne zaznava svojega odnosa do sveta in ne zaznava svojega odnosa do svojega zaznavanja sveta, do samega sebe. Vse to vedno znova ustvarja in misli.
Odnosi, razmerja torej niso podani v izkušnjah, niso inherentni, notranji izkušnjam. Vzpostavljajo se skozi to, kar imenuje Deleuze »principi človeške narave«. Tako nastaja nekaj, kar ima nenavaden značaj: presega neposredno izkušnjo, hkrati pa vendarle nastaja in ostaja znotraj naravnega okvira.
Deleuze upravičeno poudarja Humeovo razlikovanje med dvema temeljnima vidikoma subjektivnosti: praktični vidik, ki ga oblikujejo strasti in interesi (moralni, socialni, ekonomski), teoretični subjekt, ki se oblikuje skozi razumevanje in prepričanja o svetu. Hume sklene in ugotovi, da smo ljudje predvsem bitja, ki jih vodijo strasti in interesi. Oboje velja tako za staro kot za mlado, dodajam.
Deleuze nima pred seboj posebej težke naloge, zato sorazmerno zlahka ugotovi, da se človeški subjekt ne oblikuje izolirano in sam od sebe, temveč nastaja znotraj družbenih institucij in praks, kar ima daljnosežne posledice.
Hume in Deleuze nista le filozofa vednosti, temveč sta predvsem misleca, ki se globoko ukvarjata z etiko, s politiko in z družbeno tvorbo subjektivnosti – denimo, subjektivnostjo mladih.
Deleuzovo branje Huma me navdušuje še danes. Huma prepozna kot filozofa, ki razume ustvarjalno in konstruktivno naravo človeškega uma, ki ni nekaj, kar pasivno sprejema vtise iz zunanjega sveta. Podobno Deleuze ugotovi, da jaz ni nekaj, s čimer začnemo zaznavati svet in ga spontano razlagati, temveč je nekaj, kar nastane skozi dinamične procese, ki so hkrati naravni, družbeni in ustvarjalni. Zakaj je vse to filozofsko razmišljanje o človeškem subjektu pomembno?
Pomembno je predvsem zato, ker poudarja nekaj, kar ljudje pogosto spregledajo in česar ne razumejo dobro. Jaz se nikoli ne oblikuje v izolaciji, temveč vselej skozi socialne interakcije oziroma odnose. Brez njih preprosto ne more nastati in obstati.
Jaz zato ni temeljna substanca ali entiteta, nekaj, kar ostaja identično skozi čas, ni nekaj prvotnega, danega, kar opišemo s skupkom lastnosti ali značilnosti, temveč nastaja kot konstrukt iz toka zaznav in idej. Jaz ni izhodišče izkušenj, temveč je njihov proizvod. Meni je zato všeč tudi ideja o naravi jaza, ki jo je zagovarjal Ricoeur: jaz je vedno drugačna zgodba, ki jo pripovedujemo o sebi, je način, kako osmišljamo svoje življenje.
Ko torej danes kritizirajo mlade in njihove starše, češ da ustvarjajo preveč »permisivne vzgoje«, bi morali obrniti ploščo. Vprašati bi se morali, kako se danes oblikuje skozi odnose jaz oziroma subjektivnost, skozi kakšne odnose se oblikuje?
K zapisanemu vprašanju bi morali dodati vprašanje, kako ljudje vidimo sebe kot moralne akterje, kako vidimo svojo življenjsko pot.
Deleuze radikalno spremeni razumevanje človekovega jaza, ki zato ni več stabilen, avtonomen in racionalen subjekt. Namesto tega ga razume kot dinamičen proces, mnogoterost ali mnoštvo in mesto postajanja (ne bivanja). Da bi razumeli, kako to vpliva na njegov pogled na etiko in zakaj je to danes pomembno, je koristno raziskati vprašanje, kako Deleuze razume človeški jaz in kako ta lahko deluje etično, kaj mora storiti – zlasti tedaj, ko odkriva oblastna družbena razmerja. Na prvi del vprašanja smo že odgovorili. Sledi drugi del.
Če torej jaz ni poenotena ali fiksna identiteta, ni ena sama koherentna entiteta, temveč je skupek sil, afektov, želja in tokov, ni definiran z nekakšno notranjostjo ali z »jedrno« identiteto, temveč je konstruiran odnosno in se nenehno preoblikuje s srečanji z drugimi, s svetom in silami zunaj zavestnega nadzora.
Namesto da bi bili ljudje nekaj, kar »smo«, smo nekaj, kar »postanemo«. Jaz vsakega človeka je vedno v toku, oblikuje se in preoblikuje skozi interakcije, izkušnje in intenzivnosti. Ne obstaja »pravi, pristni jaz«, ki naj bi ga človek našel ali odkril.
Deleuze pogosto govori o »postajanju-živali«, »postajanju-ženske«, »postajanju-neopaznega« – ne kot o dobesednih transformacijah, temveč kot o kreativnih procesih deteritorializacije iz togih identitet. Zavrača tudi idejo, da je mogoče jaz ustrezno predstaviti ali razumeti s pomočjo kategorij, struktur ali fiksnih definicij. Namesto tega poudarja drugačnost, gibanje in edinstvenost. Sedaj se lahko lotimo drugega dela zapisanega vprašanja.
Etika za Deleuza ne pomeni sledenja moralnim zakonom ali dolžnostim niti prizadevanja za stabilen in enoznačno določljiv koncept dobrega. Namesto tega se etika nanaša na to, kaj telo lahko naredi – kot se je spraševal Spinoza – in kako nekdo poveča ali zmanjša svojo sposobnost vplivanja nanj.
Etično delovanje torej vključuje predvsem »postati« namesto »ubogati«. Etičnega življenja ne vodijo moralni kodeksi, temveč eksperimentiranje z lastnim postajanjem. Delovati etično pomeni spodbujati preobrazbe, ki širijo in potrjuje življenje, ustvarjalnost in potenciale. Ključno je potrjevanje drugačnosti. Bistveno je vprašanje, koliko se danes tega spoznanja zavedajo mladi in koliko se ga zavedajo stari. Kako eni in drugi razumejo etiko?
Etika vključuje odprtost za drugačnost in drugost – dovoliti, da nas srečanja z drugimi in drugačnimi ljudmi spremenijo, preseči reaktivne načine bivanja (kot je zamera ali krivda) in se usmeriti k afirmativnim, aktivnim silam. Da bi človek deloval etično, se mora jaz upreti zapiranju v fiksne identitete ali pričakovane vloge. Ne sme pristati nanje in verjeti, da se mora obnašati po pričakovanjih »družbe«. Vključiti se mora v procese deteritorializacije – odtrganje od običajnih vzorcev bivanja – in se lotiti raziskovanja novih načinov bivanja. Povečanju moči delovanja namreč sledi veselje nad življenjem. Etična dejanja povečujejo veselje in okrepijo našo moč za nov odnos, ustvarjanje in povezovanje.
Da bi človek deloval etično, mora jaz sodelovati v postajanju, namesto da išče stabilnost ali fiksno identiteto. Upirati se mora moralnim kodeksom, ki omejujejo eksperimentiranje in singularnost. Tako potrjuje življenje in drugačnost, namesto da se odziva s sodbo – navadno prehitro –, jezo ali strahom. Povečuje moč, da vpliva in gradi bogatejše, bolj ustvarjalne povezave s svetom.
Eksperimentirajte torej z novimi načini obstoja in se vedno sprašujte, kot se sprašujeta Deleuze in Guattari: »Kaj lahko naredi telo?«
Skratka, etično življenje je ustvarjalno, eksperimentalno in transformativno. Ne gre za to, da smo dobri, samouresničeni, optimalni, produktivni ali celo popolni, temveč za to, da postanemo bolj sposobni živeti polno, drugače, povezani z drugimi in s svetom.
Na tem mestu me zanima preusmeritev, ki jo naredi v svojem kasnejšem delu – zlasti v drugem in tretjem zvezku »Zgodovine seksualnosti« – Michel Foucault. Na kratko želim poudariti pomen njegove preusmeritve v razmišljanju o človeški skrbi zase.
Foucault se preusmeri od analize, kako oblast disciplinira telesa, k temu, kako se posamezniki sami oblikujejo kot etični subjekti s praksami svobode in »tehnologij sebstva«. Manj ga zanimajo moralna pravila in bolj procesi, s katerimi postanemo subjekt skozi prakse, refleksijo in skrb zase.
Etično življenje je tako prostor, kjer se lahko upremo normativnim subjektivitetam, ki jih vsiljuje oblast (npr. z neoliberalizmom, s psihiatrijo, spolnostjo), in izumljamo nove načine bivanja oziroma življenja.
Kot smo že omenili, Deleuze poudarja postajanje, razliko in učinek namesto fiksnih identitet. Etika je v taki perspektivi širjenje lastnih zmogljivosti in povezovanje s silami, ki presegajo nas same. Medtem ko Foucault govori o »tehnologijah sebstva«, Deleuze govori o »linijah letenja«, deteritorializacijah in združevanjih. Oba se ukvarjata s tem, kako moč in ustvarjalnost oblikujeta jaz.
Sedaj lahko povzamemo.
Etika je ustvarjalna praksa, ne moralna poslušnost. Subjektivnost ni dana, temveč je konstruirana skozi nenehne, eksperimentalne etične procese.
Deleuze in Foucault bi v luči zapisanega kritizirala današnje toge učne načrte, ki vsiljujejo identitete (npr. »uspešen učenec«) in zatirajo razlike. Učenje bi razumela kot eksperimentiranje. Resnično, premalo je izobraževanja, ki ga je navdihnil Deleuze. To je tisto izobraževanje, ki spodbuja smeri letenja – načine, kako učenci raziskujejo različne načine mišljenja in bivanja. Po Foucaultu pa si lahko predstavljamo šole, ki gojijo kritično samorefleksijo in tehnologije samospodbujanja učencev k aktivnemu oblikovanju lastnih vrednot in subjektivnosti.
V njunih učilnicah se ne bi spraševali »Kaj veš?«, temveč »Kaj lahko postaneš?« A do takih učilnic je še daleč.
Ni komentarjev:
Objavite komentar