Leta 1985 je odmevna raziskava razkrila precej presenetljivo ugotovitev: takratni štirinajst- in petnajstletniki so kazali razmeroma skromno potrebo po avtonomiji, hkrati pa so izražali globoko hrepenenje po podpori staršev in učiteljev. Kako se je ta slika spremenila danes, skoraj štiri desetletja pozneje, če se sploh je, seveda? Kaj nam sodobne raziskave razkrivajo o mladostniški duši 21. stoletja ter njeni potrebi po avtonomiji in svobodi?
Današnja psihološka spoznanja pomagajo ustvariti precej drugačno podobo. Sodobni najstniki – bitja digitalnega sveta, če smem tako reči – izkazujejo neprimerno močnejšo željo po samostojnosti in neodvisnosti kot njihovi vrstniki iz sredine osemdesetih let. Eminentne revije, kot sta Journal of Adolescence in Developmental Psychology, vztrajno potrjujejo ta premik. Misel, da bi imeli današnji najstniki »razmeroma malo potrebe po avtonomiji«, zveni skoraj absurdno v luči sodobnih empiričnih dokazov.
Še več – tisto, kar je nekoč vzniknilo šele v pozni adolescenci, danes vzklije bistveno prej. Ugledni ameriški razvojni psiholog Laurence Steinberg ugotavlja, da današnji mladostniki že pri dvanajstih ali trinajstih letih pričakujejo glasno besedo pri odločitvah o svojem videzu, medijskih izbirah in prijateljstvih. Kot da bi se ura razvoja premaknila za dve leti naprej – fenomen, ki kliče po resnem premisleku vseh, ki delamo z mladimi.
A tu naletimo na osupljiv paradoks. Kljub krepitvi klica po samostojnosti ostaja mladostnikova potreba po odrasli opori in vodstvu izjemno močna. Ta napetost ustvarja to, kar psihologi imenujejo »paradoks avtonomije in povezanosti« – simultano hrepenenje po osvobajanju in po varni navezanosti. Današnji najstnik tako želi krmariti svoje plovilo, a hkrati potrebuje svetilnik na obali.
Bistveno pa se je preobrazila narava opore, po kateri hrepenijo mladi. Kjer je študija iz leta 1985 prepoznala potrebo po tradicionalni, avtoritativni podpori, sodobni mladostniki izražajo željo po sodelovanju z odraslimi. Ne želijo ukaza, temveč dialog. Ne iščejo nadzora, temveč mentorstvo. Cenijo odrasle, ki jim nudijo smernice za življenjsko plovbo, a hkrati spoštujejo svoje rastoče navigacijske sposobnosti. To je tisto, kar psihološka stroka imenuje »podpora avtonomiji« – pristop, ki se radikalno razlikuje od kontrolirajočih, dušečih odnosov, ki jih današnji mladostniki odločno zavračajo, odrasli pa jim jih prav tako odločno vsiljujejo.
Na tej točki je ključno razjasniti pogosto napačno razumevanje: podpiranje avtonomije nikakor ni sinonim za permisivno vzgojo. Tukaj se skriva subtilna, a radikalna distinkcija, ki jo moramo osvetliti.
Avtonomija – beseda, ki izvira iz grških korenin »auto« (nanašajoč se na sebe, lasten, sam od sebe) in »nomos« (zakon) – pomeni dobesedno »samo-zakonodajo«. Ne označuje anarhične svobode brez meja, temveč zmožnost nalaganja zakona samemu sebi. Govorimo predvsem o etičnem zakonu – o notranjem kompasu, ki človeka usmerja k moralno reflektiranemu delovanju.
Avtonomna oseba torej ni tista, ki deluje po trenutnem vzgibu, ki ji je ravno »padel na pamet«. Nasprotno – avtonomija predpostavlja globok razmislek in premišljeno presojo. Zahteva razvoj kognitivnih kapacitet, ki omogočajo natančno tehtanje različnih možnosti delovanja, ovrednotenje etičnih implikacij vsake izbire in razumno odločanje na podlagi načel namesto impulzov. Ta refleksivna sposobnost jasno razločuje avtonomijo od impulzivnosti ali preprostega upora, ki lahko površinsko spominjata na neodvisnost, a ne vsebujeta esencialne komponente razumskega samoupravljanja.
Paradoksno – avtonomija v tem poglobljenem smislu od posameznika terja več, ne manj. Medtem ko površinske interpretacije avtonomijo razumejo kot osvoboditev od zunanjih omejitev (nekaj, kar naj bi človeka razbremenilo), etimološka analiza razkriva njeno pravo naravo: odgovornost za konstrukcijo in življenje v skladu z lastnim etičnim okvirom. To predstavlja neprimerno zahtevnejši eksistencialni projekt kot slepo sledenje zunanjim pravilom ali impulzivno delovanje po lastnem trenutnem vzgibu.
Tako razumevanje avtonomije ustvarja fascinanten most med individualno svobodo in družbeno odgovornostjo. Ko prepoznamo, da avtentična avtonomija vključuje samonaloženi zakon – predvsem etični zakon –, postane jasno, da avtonomna oseba ni odcepljena od moralne odgovornosti do drugih. Nasprotno – zavestno se posveča etičnim vprašanjem o tem, kako živeti v skupnosti. Tu se razkrije temeljni paradoks avtonomije: avtonomna oseba se svobodno odloči, da jo zavezujejo etična načela, ki terjajo skrb za sočloveka.
Immanuel Kant, velikan nemške filozofije, je to koncepcijo avtonomije razvil do impresivne globine. Trdil je, da pristna svoboda ne izvira iz delovanja brez omejitev (kar je, mimogrede, ontološka nemožnost), temveč iz delovanja v skladu z zakoni, ki si jih človek naloži sam z uporabo razuma. Za Kanta heteronomija – stanje, ko človeka vodijo zunanje sile ali notranji impulzi – predstavlja diametralno nasprotje avtonomije in inferiorno obliko svobode.
Ta konceptualna razjasnitev revolucionarno preoblikuje naše razumevanje mladostniškega razvoja. Njihove naraščajoče zahteve po neodvisnosti in samostojnosti zato ne smemo razumeti kot grožnjo, temveč kot prvi korak v oblikovanju lastnega moralnega in etičnega okvira – začetek poti k avtentični avtonomiji, ki vključuje odgovorno etično delovanje.
Podpiranje mladostniške avtonomije torej ne pomeni odstranjevanja meja, češ da te »dušijo ustvarjalnost«, temveč skrbno kultiviranje njihovih kapacitet za etično refleksijo in načelno samoupravljanje. V vzgoji in izobraževanju to zahteva temeljit premik fokusa: namesto postopnemu zmanjševanju zunanjega nadzora se moramo posvetiti izgradnji notranjih kapacitet za etično presojanje in samoregulacijo. Naš ultimativni cilj mora biti pomagati mladim razviti neodvisnost, predvsem pa kompleksne notranje mehanizme samoupravljanja.
Sodobni diskurzi o avtonomiji nemalokrat pretirano poudarjajo »auto« (jaz) komponentno, medtem ko zanemarjajo enako pomembno »nomos« (zakon) dimenzijo. Osredotočajo se na krepitev ega, njegove volje in kompetenc, kar predstavlja drastično osiromašeno koncepcijo tega, kaj pomeni biti avtentično avtonomen.
Digitalna revolucija je dodala novo dimenzijo temu razvojnemu izzivu. Družbena omrežja in pametni telefoni so ustvarili paralelne svetove, kjer mladi pogosto delujejo praktično brez nadzora odraslih. To neizbežno pospešuje njihova pričakovanja po podobni avtonomiji tudi na drugih življenjskih področjih. A hkrati je tehnologija ustvarila povsem nove kontekste, v katerih mladi potrebujejo posebno obliko podpore. To ne kliče po strožji zakonodaji ali tradicionalni represiji, češ da mladina potrebuje »trdo roko«, temveč po novo osmišljenih odnosih med generacijami.
Sodobne ekonomske realnosti dodatno povečujejo kompleksnost resničnosti. Podaljšane poti do finančne neodvisnosti so de facto podaljšale obdobje adolescence. Mnogi mladi ostajajo ekonomsko odvisni od staršev globoko v svoja dvajseta leta, kar ustvarja kompleksno dinamiko: psihološko stremijo k avtonomiji, medtem ko praktično še vedno potrebujejo materialno podporo staršev.
Tudi šolski ekosistem se je temeljito transformiral. Študija iz leta 1985 je identificirala »pomembne razlike v količini potrebnega nadzora doma in v šoli«. Sodobne pedagoške filozofije pa vse bolj konvergirajo k participativnim modelom, ki poudarjajo dialoškost in glas mladih. Pri tem sodobna raziskovalna spoznanja poudarjajo predvsem kvaliteto, ne kvantitete nadzora in podpore.
Ti evolucijski vzorci odsevajo širše tektonske premike v razumevanju medgeneracijskih odnosov. Tradicionalno hierarhični odnosi, dominantni v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, postopoma odstopajo mesto bolj sodelovalnim modelom, ki združujejo usmerjanje s spoštovanjem postopno rastoče avtonomije mladih.
Če torej strnemo spoznanja – čeprav današnji mladostniki še vedno globoko cenijo podporo odraslih (tu opazimo pomembno kontinuiteto z letom 1985), hkrati izražajo neprimerno močnejše in zgodnejše aspiracije po avtonomiji kot njihovi predhodniki. Razumevanje te dinamične napetosti med neodvisnostjo in povezanostjo predstavlja ključni izziv za vsakogar, ki se profesionalno ali osebno posveča delu s sodobnimi mladostniki.
Ni komentarjev:
Objavite komentar