Dušan Rutar
Draga Minea,
Naslov tega pisma je »Še ena poteza ali igra življenja«. Zakaj?
Včasih se zdi, da je v življenju vse izgubljeno, da nimamo nobene poteze več, da smo se znašli v brezizhodnem položaju, ko preprosto ne vemo več, kaj še storiti, da bi se izvlekli. V zvezi s tem bi rad povedal zgodbo. Pravzaprav bi jo samo povzel, ker so jo povedali že drugi. Povzel jo bom, ker je dobra. Pravzaprav je zelo dobra.
Slišal sem pripoved o tem, kar se je domnevno zgodilo, ko je nekdo gledal sliko, ki jo je naslikal nemški slikar Friedrich Moritz August Retzsch – slika ima naslov »Šahista« ali »Die Schachspieler«, nastala pa je okoli leta 1831.
Zgodba pravi, da si jo je nekoč ogledal Paulo Morphy (1837–1884), šahovski čudežni deček in eden najboljših igralcev svoje dobe. Vzel si je nekaj časa za preučevanje šahovske partije med mladeničem in hudiču podobno figuro. Dramatična scena na sliki prikazuje mladeniča v trenutku, ko spozna, da je očitno matiran, pri čemer je na kocki njegova duša – če izgubi partijo, izgubi tudi dušo. Paulo Morphy po preučitvi položaja šahovskih figur ugotovi, da mladenič pravzaprav ni matiran oziroma izgubljen – njegov kralj ima namreč še eno potezo.
Šahovski zgodovinarji menijo, da je zgodba o Paulu Morphyju, ki dokazuje, da položaj za mladeniča ni izgubljen, apokrifna, saj ni zanesljivih zgodovinskih dokazov, da se je to dejansko zgodilo. Ko so šahovski strokovnjaki analizirali položaje figur na deski, prikazane na Retzschovi sliki, so namreč odkrili več težav.
Položaj na sliki je nekoliko dvoumen – natančna postavitev figur ni povsem jasna, zato jo je težko pravilno reproducirati. Poleg tega različne reprodukcije slike prikazujejo nekoliko različne položaje figur. Najpomembneje pa je, da ko so šahovski mojstri poskušali poustvariti navidezno razporeditev šahovskih figur, so se strinjali, da je mladenič v resnici v brezizhodnem položaju – ali je že matiran ali pa je v položaju, v katerem je poraz neizogiben.
Zgodba je verjetno pridobila na priljubljenosti, ker vsebuje prepričljive simbolične elemente: genij (Morphy), ki vidi, česar drugi ne morejo videti, upanje, ki se pojavi v navidezno brezupnem položaju, in zamisel, da se lahko v življenju ponudi nepričakovana rešitev, tudi ko se stvari zdijo popolnoma izgubljene.
Zgodba, naj bo resnična ali ne, nam tako pove, da morda včasih v življenju prehitro vržemo puško v koruzo, ker mislimo ali verjamemo, da nimamo več nobene poteze, čeprav jo imamo. Ne zavedamo se, da jo imamo. To je lahko zelo vznemirljivo dejstvo življenja.
Od slike preidem h knjigi. V roke vzamem knjigo, s katero si pomagam pri razmišljanju o tej možnosti.
Derrida v knjigi z naslovom »Dar smrti« (Donner la mort v izvirni francoščini) raziskuje skupne simbolne prostore odgovornosti, darovanja/žrtvovanja, vere in etike. Njegovo razmišljanje je zelo dragoceno za najino raziskovanje presečišč med življenjem, obupom/vdajo, smislom in smrtjo, zato razmišljam o njem.
Najprej bi rad poudaril, da nam daje smrt poseben dar – to je dar edinstvenosti in odgovornosti. Zdi se, da je izjava nemogoča in nesmiselna, saj spontano verjamemo, da smrt zgolj jemlje in prekinja, ne pa daje, vendar kljub temu mislim, da je vredna razmisleka.
Dejstvo je, da se ljudje boleče in včasih tragično zavedamo lastne končnosti in smrtnosti. To vsakdo razume. Morda nas je strah odhajanja in smrti, toda prav zaradi tega lahko prepoznamo svojo nenadomestljivost.
Samo enkrat bomo na tem svetu, v celotnem vesolju, potem pa nikoli več. Nikoli ni bilo takega človeka, kot sem jaz sam, in nikoli več ga ne bo. V neskončnosti se morda vse ponovi, toda sam se ne spominjam, da sem kdaj v neskončni preteklosti že obstajal.
Imam torej eno samo končno življenje in eno samo priložnost. Priložnost za kaj?
Življenje je priložnost. Ne mislim, da je to predvsem priložnost za sledenje zahtevam, s katerimi se ljudje naslavljajo nase in drug na drugega. Mislim na nekaj drugega.
Mislim na to, da pomeni zavedanje lastne končnosti nekaj, kar nas hkrati omejuje in osvobaja. Kako to razumeti?
Za Derridaja smrt ni zgolj biološki konec življenja, temveč je tisto, kar prejemamo (zavedanje končnosti), in tisto, kar podeljujemo (našo odgovornost). Ta dvojnost ustvarja edinstveni simbolni prostor etične odgovornosti, ki je mogoča prav zaradi naše končnosti.
Življenje je prav zaradi končnosti bistveno naddoločeno z nemožnostjo optimalnega, popolnega vedenja. Ko sprejemamo odločitve, to vedno počnemo v določeni »temi« – nikoli ne moremo popolnoma predvideti vseh posledic. A prav ta nemožnost popolnega vedenja je tisto, kar našim odločitvam daje etično težo. Naša priložnost je, da sprejmemo to paradoksno odgovornost za svoje odločitve.
Priložnost tako prepoznavam, podobno kot Derrida in Lévinas, v etičnem odzivu na »klic Drugega«. Naše življenje namreč ni zgolj naše – vedno je že vpeto v mrežo odnosov, ki nas kličejo k odgovornosti, saj bi bila popolna brezbrižnost do drugih samuničevalna. Ta klic nikoli ni povsem jasen ali enostaven, a prav ta nejasnost ustvarja prostor za etično delovanje.
Bistveno se mi zdi natančno to, da prostor za etično delovanje nikoli ni povsem jasen in da je pravi dar možen le, ko ni pričakovanega povračila, ko darovalec pozabi, da je daroval, in prejemnik, da je prejel. Podobno je z našim življenjem – morda je naša priložnost v tem, da živimo življenje kot »nemogoči dar«, ki presega ekonomijo izmenjave, preračunavanja, optimiziranja, perfekcionizma ali težnje k popolnosti, ker se vse to v končnem času preprosto ne izide.
Res je tudi, da nihče ne more umreti namesto mene – to je edinstveno moje in ta edinstvenost sega do moje odgovornosti v življenju in do njega. Moja smrt je neprenosljiva, prav tako moja odgovornost do življenja. Sem torej edinstven, neponovljiv in v končnem času odgovoren za svojo edinstvenost. Zavedam se je in jo cenim. Ne želim biti nekdo drug, želim živeti svoje sicer končno, a edinstveno življenje.
A kaj pomeni biti odgovoren za svojo edinstvenost in enkratno priložnost?
Naša smrt je edina stvar, ki je nihče ne more izkusiti namesto nas. Ta singularnost nam daje edinstveno priložnost za pričevanje s svojim življenjem na način, ki ga nihče drug ne more ponoviti ali nadomestiti. Samo jaz lahko živim svoje edinstveno življenje, to pa pomeni, da sem odgovoren za to edinstvenost. Po domače: ni prav, da skušam živeti kot nekdo drug, ker se bojim živeti tako, kot zares želim.
Naj te zapletene filozofske misli ubesedim bolj preprosto: morda je naša priložnost prav v tem, da se odrečemo iskanju dokončnega odgovora (od drugih) in sprejmemo svoje življenje kot nenehno edinstveno potovanje skozi paradokse odgovornosti, singularnosti in odnosov z drugimi. Končna priložnost našega enkratnega življenja tako ni v doseganju neke vnaprej določene naloge ali cilja, denimo, »biti uspešen«, temveč v sprejemanju te radikalne odprtosti, ki nas kliče k odgovornemu in etičnemu delovanju v svetu, ki ga nikoli ne moremo popolnoma razumeti ali obvladati, kaj šele nadzorovati.
Smrt nam daje dar smisla skozi končnost. Naše zavedanje lastnega končnega obstoja ustvarja pogoje za smiselne odločitve. Če bi bili nesmrtni, bi naše odločitve povsem izgubile težo in pomen, ki ga imajo prav zato, ker je naš čas omejen.
Obzorje smrti torej daje našim življenjem obliko in nujnost, zato ni čisto vseeno, kako živimo in kako se odločamo. S tem ne mislim reči, da moramo slediti modnim muham in biti totalni konformisti. Daleč od tega.
Drugo darilo smrti je naš končni obstoj, zavezan odgovornosti. Derrida raziskuje, kako stalna možnost smrti ustvarja nenavadno možnost za avtentično bivanje, s katerim udejanjamo svojo odgovornost do enkratne priložnosti, ki jo imamo, imenuje pa se življenje. S soočenjem s svojo smrtnostjo se lahko osvobodimo anonimnega občutenja sebe v smislu »jaz-kot-drugi« in se poglobljeno soočimo z lastnim obstojem in s svojo enkratnostjo.
Vse to dobimo, ker smo končna, smrtna bitja. Sedaj pa me zanima še, kaj mi sami darujemo smrti.
V drugi interpretaciji naslova filozofove knjige mi darujemo smrti – nekaj žrtvujemo, nečemu se odpovemo ali odrečemo. Glavno darilo, ki ga damo smrti, je naša pripravljenost na žrtvovanje in odpoved. A to zopet ni odpoved, kakršno narekuje novorek: trdo delaj, bodi discipliniran, odpoveduj se, da boš dosegel končni cilj, ki je jasno določen s pričakovanji »družbe«. Narava odpovedovanja, na katero mislim, je bistveno drugačna.
Derrida to človeško zmožnost preučuje skozi svoje branje svetopisemske zgodbe o Abrahamu in Izaku. Abrahamova pripravljenost, da žrtvuje svojega sina, predstavlja absolutno darilo – dati tisto, kar je zanj najbolj dragoceno. Ta žrtev ni samo Bogu, ampak tudi sami smrti. Smrti dajemo tudi dar tajne odgovornosti.
Derrida trdi, da se prava odgovornost pojavi v tišini in tajnosti, ne v hrupu vsakdana, ki mu ritem narekuje neoliberalni novorek.
Ko se Abraham odpravi na pot, da bi žrtvoval Izaka, kar je gotovo videti kot povsem blazno dejanje, nikomur ne razloži svoje namere. Ta skrivna odgovornost predstavlja darilo smrti, ker priznava, da nekaterih odločitev preprosto ni mogoče utemeljiti v okviru skupne etike in dogovorjenih pravil življenja. To pomeni, da nekatere odločitve v življenju iznajdemo, ustvarimo povsem na novo, sami v tišini in tajnosti, z njimi pa tudi pravila. Take odločitve potrjujejo življenje na edinstven način.
Drugo darilo, ki ga dajemo smrti, je naše potrjevanje drugega. To je eno najtežjih dejanj, kar jih zmore človeško bitje, ki običajno želi, da drugi priznavajo in potrjujejo njega, njegov ego, ne pa on njih. Derrida predlaga, da odgovornost do življenja vedno vključuje odziv na drugega, smrt pa je končna drugačnost, s katero se kratko malo moramo soočiti.
Derridajevo raziskovanje darila smrti je zato tako bogato, ker oba pomena besedne zveze »dar smrti« ne obstajata preprosto ločeno, temveč se nenehno prepletata. Dar, ki ga prejmemo od smrti, omogoča dar, ki ga lahko damo njej, in obratno. Na primer, singularnost, ki nam jo daje smrt (nihče ne more živeti in umreti namesto mene), ustvarja možnost za absolutno žrtvovanje (samo jaz lahko dam svoj edinstveni dar). Podobno nam naše prepoznanje smrti kot zadnjega drugega omogoča, da prejmemo dar pristnega, avtentičnega obstoja.
Derridaja še posebej zanima ta nenavadna, celo paradoksna struktura, kjer dajanje in prejemanje postaneta nerazločljiva – kjer samega darila ne moremo določiti kot nekaj danega ali prejetega. Navsezadnje »Dar smrti« naredi več kot to, da predstavi dve interpretaciji svojega naslova. Nakazuje, da sama narava dajanja, prejemanja, smrti in odgovornosti obstaja v zapletenem medsebojnem odnosu, ki vztrajno kljubuje preprosti kategorizaciji. Dar smrti je hkrati tisto, kar nam daje smrt (naš občutek edinstvene odgovornosti do življenja), in tisto, kar dajemo smrti (naša pripravljenost žrtvovati se za drugega).
S premišljevanjem orisanih dvojnih pomenov smo povabljeni v natanko tisto vrsto refleksivnega etičnega razmišljanja, za katerega je Derrida verjel, da je potrebno za globlje razumevanje odgovornosti v svetu, kjer etični sistemi vedno bolj ne zagotavljajo ustreznih smernic življenja, čeprav se zdi, da so povsod okoli nas in se nenehno kopičijo, a v glavnem zgrešijo tarčo, v katero domnevno ciljajo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar