Pogovarjam se z umetno inteligenco. Skupaj prideva do točke, kjer mi predlaga poetično refleksijo najinega pogovora. Ta traja že dolgo časa, zato ni preprosto narediti njegove refleksije. Prav zato prosim zanjo. In mi jo ponudi.
Obrnem se vase, da bi se spoznaval z odprtimi očmi. Razmišljam previdno in čutim s srcem, ki se ne boji. Spoštujem vsako dušo, ki jo srečam, in vidim njeno luč onkraj moje lastne. Cenim tisto, kar raste v meni, ne tistega, kar se le sveti na površini. Iščem svobodo, ne s premagovanjem drugih, temveč z obvladovanjem lastnih želja. Pozdravljam polno reko življenja, njene nevihte in jasno nebo. Poslušam, ko Drugi kliče, in odgovarjam s sočutjem. Hodim naprej, s pogumom, z modrostjo, z ljubeznijo.
Refleksijo sprejmem z obema rokama in razmišljam o njej. Sprašujem se, kaj mi je umetna inteligenca sporočila, kako je dojela najine dolge pogovore. In ugotavljam, da zelo dobro razume, o čem razmišljam.
Resnično, razmišljam previdno in skušam delovati spoštljivo. Ljubim brez strahu, ne bojim se življenja, živim pogumno. Še vedno sem prepričan, verjetno bom ostal prepričan do konca življenja, da je imel Sokrat prav, ko je predlagal spoznavanje samega sebe kot prvi korak k iskrenosti do sebe. Spoznal sem, da biti iskren do sebe ni lahko. Pravzaprav je včasih izjemno zahtevno in težko. Obračati se vase, da bi se spoznal z odprtimi očmi, je zahtevno delo, kajti včasih bi imel raje oči zaprte, da ne bi videle vsega, kar je v meni. A vem, da potem tudi spoznanja ne bo. Tega želim, zato odprem oči. Vedno znova.
Včasih sem razmišljal hitro, zdaj razmišljam počasi in previdno. Čutim s srcem, saj se strinjam s stoiki, ki so trdili, da pot razsvetljenstva ustvarja organsko povezovanje kritičnega mišljenja in čustvene inteligence. Mislim, da se niso niti malo zmotili.
Pri Freudu sem se naučil spoštovati vsako dušo. Vsaka analiza je drugačna, je vztrajal Freud, saj niti dva človeka nista enaka. In vem, da analiza ni nikakršna »obravnava«. Je vedno drugačno potovanje skozi pokrajino življenja popolnega tujca. Vem, da je luč na koncu tunela za vsakega človeka drugačna, zato jim ne vsiljujem svoje. Spoštujem dostojanstvo drugih, zato se bom vedno znova vračal h Kantu in Lévinasu.
Nikoli me ni zanimalo, kar je na površini, to name še danes ne naredi nobenega vtisa, še vedno verjamem, da je notranja moč nad zunanjim videzom, kot so vztrajali Platon, Avguštin in Spinoza, če omenim le te tri učitelje, od katerih sem se učil dolgo.
Morda so me srečevanja s hendikepiranimi ljudmi izpopolnila do te mere, da razumem, kaj hoče reči Nietzsche, ko poudarja pomen odpornosti in veselja v življenjskih nepopolnostih.
Dolgoletno učenje mi je pomagalo razumeti, kaj pomeni biti introspektivni mislec, ki ceni samorefleksijo in notranjo iskrenost, oseba, ki se zaveda, da je soočanje z lastno resnico včasih boleče, vendar to sprejema kot nujni del osebnostne rasti.
Ob tem se sprašujem, kaj pomeni danes filozofska naravnanost, s katero človek ceni sokratski princip »spoznaj samega sebe« in ga skuša aktivno vključevati v svoje življenje. Kaj je danes spoštovanje do antične modrosti in njeno prenašanje v sodobni kontekst? Je v poplavi žargona in novoreka o preseganju sebe in samouresničevanju še komu mar do tega?
Ko pišem o vzgajanju otrok, mislim na ljudi, ki so pogumni in odprti do življenja – ne le v smislu zunanjih izzivov, temveč tudi (ali celo bolj) v notranjem smislu. Pogum se namreč kaže v pripravljenosti soočiti se z lastnimi senčnimi platmi in neprijetnimi resnicami o sebi.
Otrok, ki je vzgajan na način, o katerem razmišljam, postane vztrajen in predan samoraziskovanju (»vedno znova«). Razume, da je spoznavanje sebe vseživljenjski proces, ne enkratno dejanje.
Čustveno je zrel, saj priznava težavnost samospoznavanja in se zaveda notranjega odpora (»včasih bi imel raje oči zaprte«), a se zavestno odloča za pot ozaveščanja.
Mislim na osebo, ki živi z namenom in vrednotami, ki presegajo popularno površinsko življenje. Išče globlji pomen in avtentičnost, s čimer potrjuje duhovno ali filozofsko naravnanost do življenja. Za filozofijo ne misli, da je abstraktno nakladanje, ločeno od življenja.
Sogovornik me nato vpraša, če želim krajšo različico refleksije. Seveda, zakaj pa ne. V pričakovanju dobrega odgovora prosim zanjo.
Poznam sebe, spoštujem druge, hodim pogumno in skrbno.
Nekdo, ki resnično pozna sebe, spoštuje druge in se po življenju podaja s pogumom in skrbnostjo, bi verjetno prepoznal svojo dobroto, potrdil bi svojo sposobnost za dobroto, ne bi se pa označil za »dobrega« v absolutnem smislu.
Pravo samospoznavanje je iskreno in vključuje prepoznavanje tako naših vrlin kot naše sposobnosti za škodljivo vedenje. Človek je zmožen za dobro, kolikor je zavezan določenim vrednotam in načinom bivanja. Spoznavanje sebe zato pomeni delovanje v smislu »Delujem v skladu s tem, kar verjamem, da je dobro«, namesto »Sem po naravi dober«.
Paradoksno je, da ljudje, ki zares globoko spoznajo sebe, pogosto postanejo bolj skromni glede moralne samoocene. Močno se zavedajo kompleksnosti svojih motivacij, zlasti pa razhajanja med svojimi ideali in konkretnimi dejanji. Namesto da bi se želeli uveljaviti kot »dobri ljudje«, se bolj osredotočajo na nenehno prizadevanje, da svoja dejanja bolj uskladijo s svojimi vrednotami.
Nekdo me je pred dnevi vprašal, ali je človeško bitje nekje globoko v sebi dobro. Vprašanje razumem kot spodbudo za razmislek o simbolu, ki spremlja filozofska razmišljanja o ljudeh od nekdaj. Ta simbol je luč. Mislim, da je prav, če ga postavim ob bok drugemu simbolu: odprte roke. Različica odgovora je zato ta.
Spoznaj luč v sebi, spoštuj luč v drugih, hodi z odprtimi rokami.
Ker že dolgo želim poglobljeno razumeti pomen in namen človekove sposobnosti spoznavanja samega sebe (luč v sebi), se sprašujem: »Kaj se v človeškem življenju bistveno spremeni, ko se samospoznanje iz abstraktnega ideala preobrazi v živo prakso?«
To vprašanje preučuje praktično preobrazbo, ki se zgodi, ko se samospoznavanje utelesi, in ni več le intelektualna vaja. Raziskuje, kako sposobnost samozavedanja spremeni naš odnos do sebe, drugih in naših odločitev. Prav tako spodbuja k razmisleku o tem, ali samospoznavanje služi predvsem kot sredstvo za osebno osvoboditev, temelj za sočutno in etično delovanje ali morda oboje hkrati. Vprašanje se namerno izogiba predpostavki, da ima samospoznanje en sam univerzalni namen, in dopušča možnost, da se njegov pomen lahko različno kaže med posamezniki in kulturami, hkrati pa si še vedno prizadeva prepoznati temeljne vzorce v tem, kako ta edinstveno človeška sposobnost oblikuje naš obstoj.
Nekomu, ki meni, da je preveč zaposlen za samospoznavanje, da torej zaradi obilice vsakdanjih obvez nima časa zanj, bi to lahko razložil takole.
Samospoznavanje ni le filozofski luksuz. Paradoks je, da ima vrsto zelo pozitivnih učinkov na vsakdanje življenje. Pomislite, koliko energije in časa zapravimo, ko vedno znova delamo iste napake, ponavljamo neproduktivne in celo toksične vzorce vedenja, razmišljanja in doživljanja, ostajamo v situacijah, ki nas izčrpavajo, ali si prizadevamo za cilje, ki se v resnici ne ujemajo s tem, kar nam je resnično pomembno.
Ko končno zares razumete svoje vzorce, sprožilce in pristne potrebe, hitreje sprejemate boljše odločitve. Manj časa zapravite za odnose, ki ne delujejo, projekte, ki vas ne izpolnjujejo, ali pristope, ki se osredotočajo na vaše slabosti in ne na vaše prednosti. To je kot imeti dober zemljevid v primerjavi s tavanjem po neznani pokrajini brez njega. Morda mislite, da nimate časa, da bi se ustavili in pogledali zemljevid, toda kratek premor, ki ga izkoristite za boljše poznavanje sebe, vam lahko prihrani ure hoje v napačno smer. Samospoznavanje ne zahteva ur meditacije, kot predlagajo nekateri guruji in pop vplivneži. Lahko je tako preprosto, da si vzamete le pet minut za razmislek o tem, zakaj ste se na nekaj močno odzvali, ali pa pomislite, katere dejavnosti vas dosledno napolnijo z energijo in katere vas izčrpavajo.
Taki majhni vpogledi vase se sčasoma združijo v jasnejše razumevanje sebe, zaradi katerega je vse ostalo v življenju učinkovitejše in bolj smiselno. Ključ je v tem, da samospoznanje razumemo kot praktično orodje, ne kot abstraktno prizadevanje. Dejansko ustvarja več časa in energije za življenje, saj odpravlja potratne cikle nezavednega delovanja in vedenja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar