»Nihče ne ve, kaj zmore telo.« — Spinoza, Etika
27. maja letos bom v središču Ljubljane moderiral pogovor o inkluziji oziroma vključevanju ljudi s posebnimi potrebami. Upam, da se bomo zares pogovarjali. Pogovora se veselim. In že sedaj razmišljam o njem. Moje izhodišče bo: »Vključitev brez transformacije ali preobrazbe je zgolj asimilacija.«
V vsakdanjem življenju »družba« vsiljuje ljudem normativne prostore – načine bivanja, govorjenja, gibanja, mišljenja, vedenja –, ki veljajo za »normalne«, »produktivne« ali »primerne«. Ti prostori so še posebej močno določeni na mestih, kot so šole, delovna mesta, javni prostori, bolnišnice. Otroci ali osebe s posebnimi potrebami so pogosto izključeni iz njih. Ne zaradi tega, kar so, temveč zato, ker se ne prilegajo dovolj tem vnaprej določenim nevrotipskim, neinvalidnim, hitro spreminjajočim se strukturam, ki temeljijo na rezultatih in dosežkih med seboj tekmujočih posameznikov.
Vključevanje zato razumem kot deteritorializacijo (kasneje pojasnim, kaj ta izraz pomeni). Ne pomeni vključevanja nekaterih invalidnih posameznikov v obstoječe prostore. Daleč od tega. Pomeni razveljavitev norm in prostorov, ki določajo, kdo lahko pripada, kako se mora obnašati, kaj šteje kot sodelovanje in katere oblike življenja so cenjene. Ne gre za popravljanje invalidne osebe, da bi postala bolj »normalna«, da bi se laže ali hitreje vključila – gre za preoblikovanje samega ozemlja, teritorija, prostora, ne posameznikov, tako da lahko egalitarno obstaja več načinov bivanja.
Tradicionalna »vključitev« pogosto pravi: »Pomagajmo jim, da se prilagodijo našemu sistemu.« Različica je »Opolnomočimo jih. « Deteritorializirana vključitev pravi drugače: »Spremenimo sistem, da ga bo mogoče oblikovati in bo se odzival na različne načine bivanja.« To je deleuzovska etika – ne usmiljenja ali prilagajanja, temveč vzajemne transformacije, mnogoterosti in postajanja.
Deleuze in Guattari sta mi pomagala razumeti ustvarjalni in etični proces, potreben za udejanjanje tako razumljene inkluzije, kjer ne težimo k prevladi ali prilagajanju večini, temveč k povezovanju z robovi ali marginami na načine, ki preobrazijo tako nas kot sistem. Otrok s posebnimi potrebami v tem pogledu ni »manj kot«. Nasprotno, je vektor preobrazbe, alternativnega dojemanja sveta in možnosti za drugačnost. Inkluzija tako ne pomeni, da nekoga, ki ste ga pred tem »obravnavali«, pripeljete v sobo. Gre za preoblikovanje same sobe ali, bolje, za ustvarjanje nove, drugačne sobe.
Etika, ki jo zagovarjam in živim, je etika solidarnosti, ne reševanja, srečevanj, ne vrednotenja. Deteritorializacija z ljudmi, ki so izključeni, ne pomeni le narediti prostora zanje – pomeni sodelovati z njimi, da transformirajo koordinate samega prostora. To je težko, zahtevno in dolgotrajno delo.
Dolgoletno psihološko delo, s katerim sem se naučil skrbi za drugega, tega se ne moreš naučiti na fakulteti, me je prepričalo, da je eno ključnih vprašanj, s katerimi se mora človek soočiti v svojem življenju, tole: »Koliko mojega pogleda na svet oblikujejo strah, zaskrbljenost ali tesnoba pred drugačnostjo?« Različica vprašanja je novo vprašanje: »Koga nezavedno spreminjam v svojega 'nasprotnika'?« Večina ljudi se namreč večji del svojega življenja nečesa ali nekoga boji.
Ko razmišljamo o teh vprašanjih, najprej ugotovimo, da nas ustvarjanje »nasprotnika« razbremeni bremena samorefleksije, zato nam ni treba razmišljati o sebi, ni se nam treba spraševati, kdo smo, kakšna je resnica našega življenja in delovanja. Vse to nam je prihranjeno, zato se nam zdi, da smo osvobojeni. Hrani polarizacijo, spodkopava dialog ter opravičuje izključevanje in nasilje – ali vsaj nenehno pritoževanje nad ljudmi, ki prinaša zadovoljstvo, da nismo taki, kot so drugi, nad katerimi se pritožujemo. Z lahkoto si zato rečemo, da je svet pač takšen, poln je nasprotnikov, tekmecev in celo sovražnikov, ter da so ljudje, ne mi, seveda, po naravi nagnjeni k nasilju, izključevanju in h konfliktom.
Krepi oblikovanje reaktivnega subjekta. Ta ni definiran s tem, kar potrjuje, temveč s tem, čemur nasprotuje. Večno je proti nečemu, nenehno se pritožuje, povsod odkriva čudne ljudi, zarote in zarotnike, ki domnevno načrtujejo nekaj slabega in ljudem ne dovolijo polno uživati življenja.
Taka reaktivnost ohranja ljudi poslušne, jezne in – same.
Zakaj se zdi, da je tako malo ljudi, ki potrjujejo življenje, in toliko žalostnih, tesnobnih, anksioznih, zaskrbljenih ljudi, ki se ves čas nad nekom ali nečem pritožujejo ter zavračajo drugačnost?
Vprašati se »Koliko mojega pogleda na svet oblikuje strah?« že pomeni, da človek vsaj na kratko izstopa iz tega strahu – in to je samo po sebi radikalna gesta. To je namreč vprašanje, ki se upira reaktivni drži in nas preusmerja k etiki potrjevanja in solidarnosti. Razlika med obema je velika, da ne rečem velikanska.
Opisano spraševanje nas postopoma privede do radikalnega spoznanja: strah ni samo čustvo – je celotna epistemologija. Močno vpliva na to, kaj opazimo in kaj spregledamo, komu zaupamo in koga sumimo, koga izključujemo, kaj si upamo želeti in kaj potlačimo v sebi, kaj nenehno ponavljamo, česa se nikakor ne bi lotili. Če se oseba ne vpraša »Česa se bojim?« ali »Koga nezavedno spreminjam v nasprotnika?«, je njen občutek jaza v nevarnosti, da postane toga trdnjava, zgrajena na izogibanju, ne na angažiranosti in potrjevanju življenja. Razmišljanje, ki ga poganja strah, namreč išče zaprtje, ne odprtosti. Želi si gotovosti, čistosti, enostavnih razlag in pogosto nekoga, ki bi ga lahko nečesa obtožili.
Reaktivni subjekt ni opredeljen s tem, kar potrjuje, temveč s tem, čemur nasprotuje. V Deleuzovem branju Nietzscheja so reaktivni ljudje tisti, ki ne morejo delovati iz lastne moči. Reagirajo samo na nekaj drugega, zunanjega, pogosto z zamero, s pritoževanjem, z moraliziranjem ali obsojanjem, z iskanjem krivcev. Zase so prepričani, da niso taki kot drugi, da so ti krivi za njihovo trpljenje. Za drugega človeka pogosto rečejo: »Če bi bil samo malo drugačen, bi bil v redu.« To postane način življenja, ki ga opredeljujejo krivda, negiranje in obtoževanje, ne pa ustvarjanje.
In v današnjem svetu reaktivnost prodaja. Platforme družbenih medijev nagrajujejo ogorčenje, pritoževanje, jezo in iskanje krivcev. Politične ideologije se utrjujejo okoli sovražnikov, politiki se obdajajo s hlapci, ki so voljni prepoznavati druge kot nesposobneže, ki delajo samo slabo. Zarote se množijo, ker ponujajo lažni občutek jasnosti – poimenujejo sovražnika in nas zato razbremenijo bremena globljega samoizpraševanja. Zlasti v politiki samoizpraševanje ni dovoljeno, saj je dovolj poslušno sledenje in kimanje.
Nezavedno spremeniti nekoga v sovražnika pomeni projicirati. Tako pozunanjimo notranja protislovja. Ta niso več naša, nenadoma postanemo čisti, saj jih prepoznavamo zunaj, v drugih ljudeh, ki po našem refleksnem mnenju vedno znova naredijo kaj narobe. Z obtoževanjem, s strahom ali z zasmehovanjem drugih se izognemo neprijetnemu vpogledu vase.
Dejansko – sovražnik ali nasprotnik postane organizacijsko načelo jaza. To je nevarna oblika udobja. Hrani polariziranje in rigidnost misli, kognitivno revnost, moralno prepričanje samo-mi-smo-pravični, pogled na svet, v katerem vedno nekaj manjka, in ogroženost. Jaz, zgrajen v opoziciji, mora nenehno iskati nove grožnje, da ohranja lastno identiteto, ki sicer stoji na trhlih temeljih.
Nietzschejevo potrjevanje življenja – reči »da« življenju tudi v njegovem trpljenju, kompleksnosti in pomanjkanju garancij – je težko. Zahteva opustitev iluzije nadzora, sprejemanje lastne ranljivosti in negotovosti, ustvarjanje vrednot. Kdor potrjuje življenje, ne vsiljuje, nauči se skrbeti, in ne obsoja.
Toda v družbi, ki jo oblikujejo strah pred drugačnostjo, primerjanje in tekmovalnost, so ljudje pogosto izčrpani od vsakodnevnega napora, izolirani od skupnosti. Izurijo se, da zunaj sebe iščejo potrditev, grožnjo ali krivdo.
Reaktivni subjekt ni notranje močan, temveč je šibak. Predvsem je prestrašen in negotov. Za potrditev življenja pa so potrebni moč, domišljija in predvsem praksa. Gre za počasno odvajanje od življenja, ki temelji na strahu.
Foucaultova skrb za sebe, h kateri se vedno znova vračam, ni skrb za produktivnost, temveč je skrb za odpor proti reaktivnemu življenju. Pomeni ustvarjanje prostorov za resnična srečanja. To niso ne komore, v katerih ljudje ponavljajo drug za drugim, da odmeva, ne debatni klubi za zmagovalce – so prostori skupne ranljivosti in medsebojnega priznavanja. V njih ljudje kultivirajo življenje in ustvarjajo, zlasti pa se ne pritožujejo in ne kritizirajo.
Živeti ne pomeni reagirati. Pomeni ustvarjati. In za ustvarjanje se je treba najprej osvoboditi zamer.
Ko sem se pred leti pogovarjal z Guattarijem, sem dojel, kaj pomeni koncept teritorializacije (proces organiziranja, stabilizacije in kodiranja družbenega prostora in odnosov – mislim na institucije, norme, hierarhije, identitete, rutine) in zakaj potrebujemo drug koncept – koncept deteritorializacije.
Potrebujemo ga, da bi razumeli potrebo po odpiranju teritorializiranih struktur in prostorov. Odpiranje je potrebno, ker se sistemi vsakdanjega življenje nenehno prilagajajo s ponovnim kodiranjem (npr. kako kapitalizem absorbira subverzivno umetnost v modo ali trženje).
Deteritorializacija zato ni uničenje – je transformacija prostorov, odpiranje, gibanje, postajanje. Je ustvarjanje egalitarnih prostorov srečevanj – bodisi v izobraževanju, aktivizmu, terapiji ali vsakdanjem življenju. Pomeni preprečevanje izključevanja, pogosto prekinja že obstoječe strukture moči. Destabilizira hierarhije in preoblikuje odnos: učitelj–učenec, strokovnjak–pacient, vodja–sledilec.
Zlasti srečevanja z mladimi hendikepiranimi ljudmi so me dodatno naučila, da dejansko lahko vsakdo postane nekaj drugega. Srečevanja namreč izzivajo togost naših jazov ali osebnosti, omogočajo postajanje drugega, ne krepijo identitete, temveč jo odpirajo. Upirajo se nadzorni logiki: birokracija, standardizacija, rezultati in optimizacija so opuščeni v korist nepredvidljivosti, ranljivosti, kreativnosti. V tem smislu so prostori srečevanj stroji za deteritorializacijo – razveljavijo zemljevide, ki so nam bili dani, in navodila, kako naj se povezujemo s seboj in drug z drugim.
S tega vidika postane etična ali politična subjektivacija (kako nekdo postane določena vrsta osebe) ustvarjalno dejanje. Reaktivni subjekt ostaja teritorializiran – ostaja znotraj mreže nadzora, identitete, strahu, tekmovalnosti –, medtem ko se afirmativni subjekt deteritorializira. Odpre se afektu, srečanju, eksperimentu in transformaciji. In tu postanejo možne nove oblike skupnosti: ne kot fiksne identitete, temveč kot mnogoterosti, združevanja in tokovi solidarnosti, poslušanja in soustvarjanja.
V radikalni pedagogiki (pomislite na delo, ki ga zagovarjata Freire in Rancière) učilnica ni več prostor za prenos znanja (teritorializirani prostor), saj postane mesto za soustvarjanje pomena, srečanje z razlikami in odvajanje od prevladujočih pripovedi (deteritorializacija uveljavljene in prevladujoče funkcije izobraževanja).
Ustvarjanje egalitarnih prostorov srečevanj pomeni omogočiti rizomatsko rast – nehierarhične, nelinearne odnose, ki temeljijo na mnogoterosti.
Moderirani pogovor, ki sem ga omenil na začetku tega zapisa, bo izhajal iz temeljnega spoznanja, ki ga oblikuje Spinoza tako, da reče: »Vsako živo bitje si prizadeva vztrajati v svoji biti – ta conatus ni moralna pravica, temveč je ontološko dejstvo.« Inkluzija v tej luči pomeni ustvarjanje pogojev, kjer lahko vsak posameznik izrazi svoje edinstveno bistvo — brez prisile, da se prilagodi nekemu »optimalnemu, idealnemu tipu«.
To pomeni, da moramo prenehati omejevati drug drugega, zlasti pa otroke s posebnimi potrebami. Pravo vključevanje se namreč začne s poslušanjem, kaj telo ali um lahko naredita, čutita, predstavljata – zunaj diagnostičnih kategorij.
Spinoza opredeljuje veselje kot povečanje posameznikove zmožnosti delovanja. Šola, družina, družba je vključujoča, če povečuje radostne moči vseh svojih članov. Ko pride do izključitve, zmanjša te moči – ustvarja žalost, osamljenost in pasivnost.
Spinozovo lastno življenje odseva orisano filozofijo: izgnan je bil iz svoje verske skupnosti, a je kljub temu ustvaril nereaktivno, afirmativno etiko. Na sovraštvo se ni odzival s sovraštvom niti se ni skušal znova pridružiti skupnosti s prilagajanjem. Ustvaril je nove kolektivne možnosti – mrežo mislecev, političnih spisov in filozofskih prijateljstev. Njegov primer govori o moči izključenih glasov, da preoblikujejo prostore skupnosti – niso le »vključeni«. Spinoza in Deleuze nas tako spominjata: pri vključenosti ne gre za ustvarjanje prostora v stari hiši – gre za skupno gradnjo nove, sestavljene iz drugačnosti, ranljivosti in veselja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar