Zastavimo si izzivalno vprašanje. Zakaj bi se ljudje v sodobnih, razmeroma bogatih zahodnih družbah upirali razmerjem moči, če je to tvegano in negotovo, saj lahko izgubijo veliko udobja? Ali se ne bi raje zadovoljili s terapijami za lajšanje trpljenja in se zanašali na to, da so izobraževalni sistemi dovolj dobri, da jim zagotovijo vse znanje, ki ga potrebujejo na svojih delovnih mestih, da lahko v miru gradijo kariere in povečujejo premoženje?
To je izjemno pomembno vprašanje o bistvu političnih in etičnih vložkov. Zakaj bi se upirali, ko pa se zdi konformizem veliko varnejši, zlasti pa je udobnejši?
Razložimo odgovor na vprašanje tako, da najprej razjasnimo, kaj je subjektivacija.
Človek postane subjekt. To preprosto pomeni, da se njegova subjektivnost oblikuje skozi norme, institucije, pričakovanja, odnose, da torej ni naravna in ni danost. Človek s tem šele postane »normalni državljan«, »produktivni delavec«, »diagnosticirani bolnik«, »uspešni človek«. Zdi se, da je s tem vidikom subjektivacije vse v najlepšem redu, saj je preprosto nujna, potrebna in koristna za obstoj družbe.
V resnici to ni vse, kajti vselej obstaja še druga plat istega kovanca – kovanec ne more imeti samo ene plati.
Subjektivacija zato pomeni še nekaj drugega: možnost zavrnitve subjektivacije in oddaljitve od nje s praksami svobode in skrbi za samega sebe, kot bi dejal Foucault – to je upiranje običajnemu, od »družbe« pričakovanemu načinu oblikovanja in preoblikovanje samega sebe.
A zakaj bi človek tvegal to drugo obliko subjektivacije, zakaj motiti nekaj, kar se zdi, da deluje dovolj dobro, da smo vsaj za silo zadovoljni z lastnim udobjem in z vsem, kar imamo na voljo?
Prvi razlog je ta. Udobje anestezira: v bogatih zahodnih družbah je nelagodje zaradi eksistencialnega dvoma, družbene kritike ali političnega boja pogosto omrtvičeno s potrošnjo, z zabavo in s terapevtskimi pripovedmi o »dobrem počutju«, zato se pogosto zdi, da nelagodja sploh ni ali pa je obrobnega pomena, ki naj zanima predvsem psihiatre in klinične psihologe.
Poleg tega delujeta terapija in izobraževanje kot normalizacija. Postaneta orodji modulacije – obvladovanja tesnobe, čustev, razpoloženj, negotovosti in vedenja, tako da ljudje ostanejo produktivni, konformistični in upajoči znotraj sistema, namesto da bi se spraševali o njem in o tem, kako deluje.
Tretji razlog je, da je želja ljudi vedno kodirana: Deleuze in Guattari trdita, da je v kapitalizmu želja »kodirana« in »kanalizirana« – ne v smeri ustvarjanja, temveč predvsem v smeri proizvodnje in potrošnje identitet. Ljudje si želijo lastne subjektivnosti, ki jo imajo bodisi za »naravno« bodisi za »normalno«, ali podrejenosti, ker obljublja priznanje, pripadnost ali mobilnost navzgor, ki je v hierarhičnih družbah kajpak zelo pomembna in želena.
Na kratko: udobje je resnično, vendar je tudi zasnovano in dizajnirano. Ljudje smo oblikovani tako, da si želimo varnosti, udobja, rutin in predvidljivosti – pogosto na račun svobode, drugačnosti in preobrazbe.
Kljub temu se nekateri ljudje upirajo in hočejo nekaj drugega. Zakaj?
Foucault verjame, da človeški jaz vsebuje nenavadno kritično »jedro« – sposobnost za samorefleksijo, za zavračanje vodenja »na ta način«, za izumljanje novih načinov bivanja. Te sposobnosti preprosto ne moremo uničiti; lahko jo odmislimo ali zanikamo, to pa je tudi vse, ker ne bo magično izginila.
Paradoks je, da se tudi v udobju ljudje lahko počutijo odtujene, ujete v subjektivnosti, ki jih ne čutijo kot svoje.
Spregledati ne smemo niti tega, da klic k svobodi ni vedno racionalen – lahko je estetski, etični ali afektivni. Svoboda nikoli ni kar dana, ljudje niso svobodni, lahko pa svobodo uresničujejo, udejanjajo, kultivirajo z etičnim delom na sebi – tudi v takem delovanju je nekaj paradoksnega.
Nietzsche in Deleuze bi dodala, da življenje hoče teči, postajati, se preoblikovati, in ko je zaradi ljudi in njihove subjektivnosti ujeto v navade, klišeje ali identitete, se začne dušiti. Tudi v udobje pogreznjeni subjekt zato lahko čuti, da ni popolnoma živ.
Želje po drugačnosti, eksperimentiranju, ustvarjalnosti – kar Deleuze imenuje »linije letenja« – ni mogoče popolnoma ugasniti. Včasih izbruhne nepričakovano, v umetnosti, ljubezni, zlomu ali uporu.
Sistemi udobja (izobraževanje, potrošništvo, terapija, kariera) so danes pogosto pod stresom: prekarne zaposlitve, ekološka tesnoba, politična polarizacija. Iluzija stabilnosti bledi. Mnogi se zavedajo, da »dobro življenje«, ki so jim ga obljubili, sploh ni uresničljivo – niti materialno niti duhovno. To odpira prostor za kritiko in željo po preusmeritvi v nove oblike življenja.
Sklep je na dlani. Življenje v udobju le redko daje pomen in ustvarja smisel. Ljudje se zato ne upirajo le zato, da bi se borili proti zatiranju, temveč tudi zato, da bi postali nekaj novega, nekaj resničnejšega ali intenzivnejšega. Odpor ni vedno povezan z velikimi političnimi dejanji – lahko je mikropolitičen, subtilen, utelešen: spreminjanje načina poučevanja, zdravljenja, govora ali odnosov. Za Foucaulta in Deleuza etika ni poslušnost – gre za kompozicijo, eksperimentiranje in ustvarjanje drugačnosti. To je tvegano, da – a tudi veselo, vitalno in globoko zadovoljujoče.
Da, ljudje so pogosto v skušnjavi, da bi se zadovoljili z dovolj dobrimi sistemi in udobnim življenjem, četudi to pomeni nekakšno mehko podrejanje. Ampak: Foucault pokaže, da subjekt ni nikoli povsem določen; subjektivacija vedno vključuje mejo svobode. Deleuze pokaže, da želja vedno presega svoje pogoje in išče nove konfiguracije. Etika v obeh primerih ne pomeni varnosti – gre preprosto za drugačno življenje, tudi v nevarnosti.
Kot smo rekli, je subjektivacija proces postajanja človeškega bitja kot subjekta, ki pomeni dvoje: postati subjekt (podrejanje pravilom, zakonom, pričakovanjem …), aktivno oblikovanje sebe skozi upor zoper prevladujoče norme. Odpor ni nujno revolucionaren ali dramatičen, kot rečeno; pogosto je komaj opazen.
Ko tako ljudje dvomijo o svojih vlogah učencev, pacientov, državljanov, delavcev ali potrošnikov, so že na poti ustvarjanja novih praks, ki omogočajo drugačne oblike mišljenja, čustvovanja in odnosov. Ko nočejo biti »takšne osebe«, kot oblast pričakuje, da so — sta tudi to subjektivacija in odpor.
Primer take subjektivacije je motenje tradicionalnega načina šolanja, ki pogosto deluje kot reprodukcija družbenega reda (prek testiranja, ocenjevanja, vedenjskih norm). Protiizobraževanje to moti z ustvarjanjem prostorov, kjer lahko učenci in učitelji eksperimentirajo z znanjem, identiteto in s kolektivnostjo. Potrjuje drugačnost, ustvarjalnost in kritično zavest pred konformizmom in uporabnostjo.
Sedaj že klasični primer takega izobraževanja je razvijal Freire, ki ni maral za »bančni model« izobraževanja (deponiranje znanja v pasivne učence). Predlagal je dialog, kritično refleksijo in prakso – učenci se naučijo videti sebe kot družbene agense, ki lahko spreminjajo realnost. Izobraževanje tako postane dejanje osvobajanja, ne prilagajanje. A kdo danes sploh mara za njegov način izobraževanja, kdo ga sploh pozna?
Podobno poznamo emancipatorne terapevtske pristope k razumevanju duševnega zdravja. Mainstream terapije pogosto delujejo tako, da posameznika ponovno vključijo v družbo (da je bolj funkcionalen, produktiven, prilagojen). Radikalna terapija, prav nasprotno, pomaga ljudem razumeti, kako so jih oblikovali sistemi moči – in kako se lahko uprejo svoji subjektivnosti ali si jo na novo zamislijo.
Drugačne oblike subjektivacije poudarjajo medsebojno podporo namesto posredovanja strokovnjakov, spodbujajo ljudi, da postanejo soavtorji lastnih procesov zdravljenja in subjektivacije, zlasti pa se upirajo zamisli »zdravega subjekta« kot nekoga, ki zgolj (dobro) deluje znotraj obstoječih sistemov. Tukaj se subjekt upira tako, da noče biti definiran z diagnozami, normami ali institucijami – in namesto tega ustvarja nove načine življenja, odnosov in pomenov.
Vsi našteti primeri kažejo, da ni nujno, da sta izobraževanje in terapija mesti normaliziranja ljudi – lahko sta mesti odpora, ustvarjalnosti in etične preobrazbe. Tako protivzgoja kot radikalna terapija ponujata tehnologije sebstva, ki omogočajo ljudem, da vidijo in razumejo, kako so bili oblikovani in kaj oblikuje njihovo subjektivnost. Odpirata prostore za prakticiranje svobode in eksperimentiranje z drugačnostjo, zlasti pa zavračata udobje konformizma in navidezne skladnosti v korist veselja in težav, da postanemo drugačni.
Drugačni postanemo znotraj mrež medsebojne pomoči, ki so eden najbolj živahnih in konkretnih izrazov subjektivacije in odpora v sodobnem življenju. Udejanjajo alternativne oblike socialnosti, skrbi in preživetja, ki izzivajo kapitalistični individualizem in odvisnost od države, in se pogosto pojavljajo tam, kjer institucionalni sistemi odpovejo ali aktivno škodijo.
»Vzajemna pomoč« je izraz, ki ga je že zdavnaj skoval in razvil Peter Kropotkin. To je načelo, da sta sodelovanje in solidarnost – ne tekmovalnost – osrednjega pomena za človeško preživetje in razcvet. Za razliko od dobrodelnosti (ki je pogosto hierarhična in moralizirajoča) je medsebojna pomoč horizontalna: vsak daje in prejema po svojih zmožnostih in potrebah. Je tudi avtonomna: organizirana je ob državnih institucijah ali zunaj njih. Temelji na opolnomočenju: udeleženci gradijo zmogljivosti, solidarnost in kolektivno subjektivnost. Pri tem ne gre le za preživetje, temveč za ustvarjanje novih družbenih odnosov in prefiguracijo sveta. Mreže medsebojne pomoči so plodna tla za nove oblike subjektivacije – ljudje v njih niso niti ubogljivi državljani niti pridni potrošniki, temveč postajajo relacijski, avtonomni, kolektivni subjekt.
Ni komentarjev:
Objavite komentar