Ljudje smo razumna, razmišljujoča bitja. Pogosto delujemo tako, da najprej premislimo, kaj bomo naredili, potem pa to tudi naredimo. Včasih kaj naredimo, ne da bi prej temeljito premislili, kaj bomo naredili in kašne bodo posledice naših dejanj. Nekatera dejanja zgolj ponavljamo. Zdi se, kot da se ničesar ne naučimo iz njih, čeprav znamo razmišljati in smo se sposobni učiti. Ponavljamo celo taka dejanja, ki nam ne koristijo. Včasih ponavljamo dejanja, ki nam škodijo. Freud je upravičeno govoril o prisili k ponavljanju.
Odkril je, da ljudje ne sledijo le načelu ugodja, temveč tudi načelu onkraj njega. To je sila, zaradi katere težijo k ponavljanju preteklih izkušenj, zlasti travmatičnih in neprijetnih. Presenetljivo spoznanje pomaga razložiti, zakaj človek podoživlja travmatične situacije v sanjah, fantazijah, medosebnih odnosih ali celo skozi dejanske življenjske dogodke, ki jih nezavedno »inscenira«. To pomeni, da aktivno ustvarja scenarij, po katerem živi, ne da bi kot razmišljujoče in učljivo bitje vedel zanj.
Posamezniki ponavljajo škodljive vzorce odnosov, na primer vedno znova izbirajo partnerje, ki jih zavračajo ali zlorabljajo, podobno kot so to doživljali v izvorni družini, vedno znova ustvarjajo okoliščine, ki vodijo do podobnih negativnih rezultatov kot v preteklosti, kot da bi bili nevidno usmerjeni k rekonstrukciji preteklih stisk.
Tako vedenje in delovanje je res nenavadno, saj nam zdravi razum pravi, da ljudje kot razumna bitja nikakor ne želijo takega ponavljanja. Saj ga zavestno res ne želijo, vendar se kljub temu tako obnašajo, ker je prisila k ponavljanju močnejša od njihove želje. Upirajo se ji, a so velikokrat povsem nemočni.
Freud je veliko razmišljal o tem in končno predlagal, da prisila k ponavljanju predstavlja poskus psihe, da bi obvladala travmatično izkušnjo in se je znebila. Zveni precej logično in zelo smiselno. Ko se soočimo s pretresljivim dogodkom, ki ga nismo mogli psihično predelati, ga nezavedno ponavljamo v poskusu, da bi ga končno »obvladali« in integrirali v svojo psihično strukturo, da bi imeli končno mir pred njim.
Danes lahko rečemo, da se Freud ni motil, saj prisilo k ponavljanju omogočajo in podpirajo nekateri dokazani nevrofiziološki procesi.
Travmatični spomini so pogosto povezani z amigdalo, ki je odgovorna za čustvene odzive, zlasti strah. Možgani ustvarjajo nevronske poti, ki se z uporabo krepijo. Ponavljajoči se vzorci ustvarjajo močno utrjene nevronske povezave, ki jih je težko prekiniti. Kronična travma lahko trajno spremeni odzivnost osi hipotalamus-hipofiza-nadledvična žleza, kar vodi do pretirane občutljivosti na stres in težav pri regulaciji čustev.
Sistemi nagrajevanja v možganih, zlasti dopaminski sistem, lahko okrepijo tudi negativna vedenja, še posebej, če prinašajo kratkoročno olajšanje, čeprav dolgoročno škodijo.
Fascinanten aspekt prisile k ponavljanju je njena transgeneracijska narava. Ljudje pogosto ponavljajo vzorce svojih staršev, tudi ko so se zavestno odločili, da bodo ravnali drugače. To kaže na globoko zakoreninjeno naravo teh vzorcev, ki presega zavestno odločanje.
Ključna je nezavedna narava procesov. Ljudje pogosto nimajo uvida v to, zakaj ponavljajo določena vedenja, čeprav so jim že večkrat škodila. Subjektivno lahko občutijo, da »nimajo izbire« ali da so »takšni po naravi«, medtem ko v resnici sledijo globoko zakoreninjenim nezavednim vzorcem.
Prisila k ponavljanju deluje kot samouresničujoča se prerokba – oseba pričakuje določen (negativen) rezultat, kar nezavedno vodi njeno vedenje tako, da ta rezultat dejansko doseže. Na primer, nekdo, ki globoko verjame, da ni vreden ljubezni, bo nezavedno sabotiral svoje odnose, s čimer bo potrdil svoje prvotno prepričanje.
Paradoksno je, da ponavljanje škodljivih vzorcev lahko zagotavlja določeno iluzijo nadzora. Poznane situacije, četudi boleče, so predvidljive in zato psihološko varnejše kot soočanje z negotovostjo novih izkušenj. Tako lahko oseba raje nezavedno izbira »znani pekel« kot »neznana nebesa«.
Ni pa nujno, da je vselej tako.
Freud predlaga prepoznavanje nezavednih vzorcev, kar omogočajo psihoanaliza in druge globinske terapije. To vključuje prepoznavanje in opuščanje disfunkcionalnih prepričanj, ki vzdržujejo škodljive vzorce, predelavo travmatičnih spominov in njihovo integriranje v koherentno življenjsko zgodbo, prakticiranje čuječnosti, ki krepi sposobnost opazovanja lastnih misli in čustev, ne da bi se avtomatično odzvali nanje, ustvarjanje novih, pozitivnih izkušenj, ki postopoma preoblikujejo nevronske povezave in omogočajo nove vzorce odzivanja.
Freudov koncept prisile k ponavljanju ostaja eden najbolj pronicljivih vpogledov v človeško psiho. Osvetljuje paradoks, da ljudje pogosto ravnamo v nasprotju z lastnimi interesi, kot da bi bili vodeni z nevidno roko, ki nas vleče nazaj k znanim, četudi bolečim, izkušnjam.
Sodobno razumevanje tega fenomena povezuje Freudove uvide z nevroznanstvenimi odkritji, evolucijsko psihologijo in teorijo navezanosti. Kaže nam, da sta naša »svobodna« izbira in racionalno odločanje pogosto pod močnim vplivom nezavednih sil, ki segajo globoko v našo zgodovino – osebno, družinsko in evolucijsko.
Prepoznavanje prisile k ponavljanju v lastnem življenju je lahko prvi korak k večji psihološki svobodi – k zmožnosti, da izberemo drugačen odziv, drugačen odnos, drugačno pot. Kot je dejal Carl Gustav Jung: »Dokler ne ozavestiš nezavednega, bo to usmerjalo tvoje življenje in to boš imenoval usoda.«
Vse skupaj je močno povezano z naravo razmišljanja in kritičnega razmišljanja. Dodatno nam pomaga pojasniti, zakaj je zahtevno kritično misliti in zakaj se je težko upirati prisili k ponavljanju. Pojdimo po vrsti.
Že samo razmišljanje je kognitivno zahtevno in energetsko potratno. Zakaj je tako?
Razmišljanje je s stališča možganov presenetljivo »drag« proces. Možgani porabijo približno 20 % celotne energije našega telesa v mirovanju. Ko se ukvarjamo z zahtevnimi kognitivnimi nalogami, ta poraba še dodatno naraste.
Temeljni razlog za visoko energetsko porabo je v samem delovanju nevronov. Ko razmišljamo, se aktivirajo kompleksne mreže nevronskih povezav, kar zahteva natančno vzdrževanje ionskih gradientov, zlasti natrija in kalija, prek celičnih membran. Za vzdrževanje teh gradientov so potrebne Na⁺/K⁺ črpalke, molekularni mehanizmi, ki aktivno premikajo ione proti koncentracijskemu gradientu, kar zahteva ATP (adenozin trifosfat) – osnovno energetsko valuto naših celic. Sinaptični prenos, kjer se kemični nevrotransmiterji sproščajo iz presinapičnih nevronov in vplivajo na postsinaptične nevrone, zahteva sintezo, pakiranje, sproščanje in recikliranje nevrotransmiterjev, pri čemer vsak korak potrebuje energijo. Ko v delovnem spominu zadržujemo informacije in upravljamo z njimi (npr. pri reševanju kompleksnega problema), to zahteva stalno nevronsko aktivnost v prefrontalnem korteksu in povezanih regijah, kar povečuje porabo energije. Potlačitev nerelevantnih misli ali neprimernih odgovorov zahteva aktivno delovanje inhibitornih mehanizmov v možganih, kar predstavlja dodatno energetsko zahtevo. Ko hitro menjamo pozornost med različnimi nalogami, to zahteva reorganizacijo nevronskih mrež in predstavlja dodaten energetski strošek. Procesiranje novih informacij je energetsko zahtevnejše kot procesiranje že znanih, saj zahteva vzpostavljanje novih nevronskih povezav namesto uporabe že utrjenih.
Tudi iz evolucijske perspektive je razmišljanje – zlasti globoko, analitično razmišljanje – energetsko potratno, kar pojasnjuje, zakaj smo kot vrsta razvili različne kognitivne bližnjice ali hevristike. Te nam omogočajo hitro odločanje z manjšo porabo energije, čeprav tako odločanje ni vedno optimalno, včasih pa je celo škodljivo.
Vidimo torej, da razmišljanje terja veliko energije. Še več jo terja kritično razmišljanje.
Medtem ko osnovno razmišljanje pogosto uporablja Sistem 1 (hiter, intuitiven), kritično razmišljanje zahteva aktivacijo Sistema 2 (počasen, analitičen) in s tem bistveno večjo porabo energije; osnovno razmišljanje je pogosto usmerjeno v reševanje specifičnih problemov ali sprejemanje odločitev, kritično razmišljanje pa je usmerjeno v preverjanje kakovosti, veljavnosti in zanesljivosti informacij in sklepov, kar je zamudno in energetsko zahtevno; osnovno razmišljanje je lahko relativno pasivno (npr. sledenje toku misli), kritično razmišljanje pa je vedno aktiven, zavestno usmerjen proces.
Pomemben je tudi odnos do naših obstoječih prepričanj. Osnovno razmišljanje jih pogosto krepi zaradi kognitivne pristranskosti potrjevanja, medtem ko jih kritično razmišljanje aktivno postavlja pod vprašaj in je pripravljeno na njihovo spremembo glede na dokaze. Osnovno razmišljanje se pogosto ustavi že pri prvi sprejemljivi rešitvi, medtem ko kritično razmišljanje raziskuje globlje ravni problema in išče optimalnejše rešitve. Osnovno razmišljanje se pogosto zanaša na zaupanje avtoritetam, kar ne zahteve dodatne energije, kritično razmišljanje pa evalvira trditve ne glede na njihov vir. Medtem ko osnovno razmišljanje lahko deluje precej izolirano, kritično razmišljanje vključuje komuniciranje z drugimi, soočanje različnih stališč in aktivno iskanje kritike lastnega razmišljanja.
Osnovno razmišljanje je naravno, vsakodnevno procesiranje informacij, kritično razmišljanje pa je discipliniran, zavestno voden proces evaluacije, ki zahteva bistveno več kognitivnega napora in energije, vendar prispeva k bolj premišljenim in zanesljivim zaključkom.
Ni težko ugotoviti, kateri način razmišljanja je dolgoročno koristnejši.
Prav tako ni težko ugotoviti, zakaj je kritičnega razmišlja med ljudmi tako malo, čeprav ima vsakdo za seboj vsaj nekaj več kot deset let šolanja.
Šolski sistemi tradicionalno poudarjajo konvergentno razmišljanje – miselni proces, ki se osredotoča na iskanje ene pravilne ali najboljše rešitve na zastavljeno vprašanje ali problem. To je način razmišljanja, ki je osredotočen na prihajanje do enotnega zaključka, pogosto z uporabo logičnega sklepanja in analitičnih procesov. Značilnosti konvergentnega razmišljanja vključujejo iskanje enega »pravilnega odgovora«, sledenje uveljavljenim postopkom in metodam, linearno napredovanje od problema do rešitve, vrednotenje idej na podlagi njihove pravilnosti ali nepravilnosti, poudarjanje natančnosti in točnosti.
Zakaj šola to dela?
Najprej zato, ker konvergentno razmišljanje omogoča enostavnejše vrednotenje znanja. Ko obstaja en pravilen odgovor, je učenčevo znanje lažje objektivno oceniti. Pri standardiziranih testih je točkovanje hitro, konsistentno in se lahko izvaja avtomatizirano.
Drugič. Sodobni šolski sistemi so bili historično zasnovani za izobraževanje velikega števila učencev naenkrat. Konvergentni pristop omogoča učinkovitejšo organizacijo učnega procesa, kjer lahko en učitelj hkrati poučuje večje število učencev in pri vseh preverja enake standarde znanja.
Tretjič. Tradicionalni šolski sistemi so se razvili v industrijskem obdobju, ko je družba potrebovala delovno silo, ki bo sledila navodilom, spoštovala procedure in se podrejala hierarhičnim strukturam. Konvergentno razmišljanje je takšne delavce idealno pripravljalo na njihove delovne vloge.
Četrtič. Šole imajo pomembno vlogo pri ohranjanju in prenašanju uveljavljenega znanja – kulturnega, znanstvenega, zgodovinskega. Ta funkcija lažje poteka preko konvergentnega pristopa, kjer se poudarja usvajanje že oblikovanega korpusa znanja.
Petič. Določene vrste znanja, kot so branje, pisanje, osnovne matematične operacije, zahtevajo določeno mero konvergentnega razmišljanja – obstajajo pravila in postopki, ki jih je treba usvojiti, preden je mogoče napredovati k bolj kompleksnim konceptom.
Medtem ko ima konvergentno razmišljanje pomembno mesto v izobraževanju, ima tudi resne omejitve, saj omejuje kreativnost in inovativnost učencev, ne spodbuja kritičnega preizpraševanja uveljavljenih idej, slabše pripravlja učence na kompleksne, nejasno definirane probleme, zanemarja različne perspektive in alternativne načine razumevanja, lahko vodi do površinskega učenja namesto globokega razumevanja.
V nasprotju s konvergentnim išče divergentno razmišljanje različne možne odgovore, pristope in rešitve. To je način razmišljanja, ki se »razširja« v različne smeri, generira raznolike ideje in raziskuje več možnosti.
Divergentno razmišljanje vključuje ustvarjanje več možnih odgovorov ali rešitev, raziskovanje različnih perspektiv, iskanje novih povezav med idejami, postavljanje vprašanj namesto iskanja končnih odgovorov, toleriranje dvoumnosti in negotovosti.
V šolskih sistemih divergentno razmišljanje pogosteje najdemo pri predmetih, kot so umetnost, kreativno pisanje, projektno delo ali odprte diskusije – vendar običajno zavzema manjši, včasih celo marginalni del učnega načrta.
Sodobni družbeni in ekonomski trendi kažejo na vse večjo potrebo po uravnoteženju konvergentnega in divergentnega razmišljanja v izobraževanju. Avtomatizacija rutinskih kognitivnih nalog zmanjšuje potrebo po delavcih, ki izvajajo zgolj konvergentno razmišljanje, kompleksni globalni izzivi zahtevajo inovativne, transdisciplinarne pristope, hitre spremembe zahtevajo prilagodljivost mišljenja in sposobnost učenja novih veščin, potreba po kritičnem vrednotenju informacij v dobi informacijske preobremenjenosti je vse večja.
Tradicionalni šolski sistemi so zgodovinsko favorizirali konvergentno razmišljanje zaradi njegove učinkovitosti, merljivosti in skladnosti z družbenimi potrebami industrijskega obdobja. Vendar sodobni izzivi in nova spoznanja o človeškem učenju kažejo na potrebo po bolj uravnoteženem pristopu, ki bo omogočil razvoj celovitih mislecev – sposobnih tako natančne analize kot tudi kreativne sinteze, tako sledenja pravilom kot tudi njihovemu preizpraševanju, tako iskanja pravilnih odgovorov kot tudi postavljanja pravih vprašanj.
Najuspešnejši izobraževalni sistemi prihodnosti bodo verjetno tisti, ki bodo znali integrirati prednosti obeh načinov razmišljanja in jih prilagoditi razvojnim potrebam otrok in mladostnikov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar