Temeljito potrjevanje življenja

Nietzschejev konceptualni razvoj »večnega vračanja« (ali »večnega ponavljanja«) ima več izhodišč. Nietzsche dobro pozna znanstvene razprave o entropiji, ohranjanju energije in kozmičnih ciklih. Zanima ga možnost, da bi se v neskončnem času s končnimi kombinacijami sil vse konfiguracije nujno ponovile. Glede na njegove zapiske je imel globoko izkušnjo v bližini jezera Silvaplana v Švici avgusta 1881, ko ga je misel na večno vrnitev prvič zadela s polno močjo. Prvi pisni izraz te izkušnje zasledimo v »Veseli znanosti« (1882).

Nietzsche naredi miselni eksperiment, v katerem se sprašuje, kako bi se človek počutil, če bi mu rekli, da se bo vsak trenutek njegovega življenja večno ponavljal. To je eksistencialni preizkus brez primere. Večnega vračanja namreč ne razume kot kozmološko dejstvo, temveč kot eksistencialni izziv: Ali bi lahko tako temeljito potrdil svoje življenje, da bi ga voljno živel znova in znova, neskončno dolgo?

A kaj sploh pomeni »temeljito potrditi« življenje? Vprašanje je izjemno zahtevno, začetni odgovor nanj pa precej preprost in razumljiv vsakomur: to pomeni sprejeti vse v svojem življenju – tako vesele kot boleče razsežnosti –, ne da bi si želeli, da bi bilo karkoli drugače. Pa vendar je v tem odgovoru nekaj nenavadnega in nepričakovanega.

Komu bi se lahko zdelo, da pomeni potrjevanje življenja zgolj odpoved ali pasivno sprejemanje. Vsi vemo, da si ljudje želimo spremembe na bolje, da ne želimo, da bi bilo vse v življenju tako, kot je, da se nenehno ponavlja. Na kaj torej misli Nietzsche?

Misli na aktivni objem celotnega obstoja, vključno s trpljenjem, z neuspehi in napakami. Verjame, da želja, da bi bil katerikoli del našega življenja drugačen, implicitno zavrača celoto, saj je vsak trenutek vzročno povezan z vsakim drugim trenutkom. Če želimo samo nekatere dimenzije življenja, druge pa zavračamo, ker se jih bojimo ali so kako drugače za nas nesprejemljivi, morda verjamemo, da lahko ustvarimo življenje, ki bi bilo narejeno samo iz teh za nas sprejemljivih razsežnosti, drugih, denimo, bolečine in trpljenja, pa ne bi imelo. Tako življenje pa ni le nemogoče, temveč bi bilo tudi povsem nesmiselno, ker bi večno ponavljali isto in se zasitili.

Temeljita potrditev življenja pomeni priznati, da ima naše življenje notranjo vrednost – nima instrumentalne vrednosti. Številne filozofske in verske tradicije sicer nakazujejo, da življenje pridobi smisel, če služi zunanjemu namenu – priprava na posmrtno življenje, izpolnjevanje božanskih ukazov ali doseganje nekega objektivnega standarda dobrote –, toda Nietzsche jih zavrača vse po vrsti.

Temeljito potrditi življenje namreč pomeni ugotoviti in globoko dojeti, da je življenje vredno samo po sebi, ne kot sredstvo za nekaj drugega.

Ključno spoznanje je to: temeljita afirmacija življenja vključuje ustvarjanje pomena z lastnimi ustvarjalnimi dejanji. Tu se moramo še enkrat ustaviti.

Ko se Nietzsche zavzema za potrditev življenja natanko takšnega, kakršno je (amor fati), in ustvarjanje smisla z lastnimi vrednotami in dejanji, ni protisloven, čeprav se najprej zdi, da je, kajti če je treba življenje sprejeti takšno, kot je, kakšen odnos mora imeti človek do zla, ki življenje uničuje?

Nietzsche se zaveda ustvarjalnega paradoksa v središču pristnega življenja. Kako ga razumeti?

Najprej tako, da razumemo, zakaj zavrača dva običajna pristopa k življenju: prvič, nihilistični obup, ki vidi življenje kot nesmiselno in zato nevredno življenja; drugič, metafizično udobje, ki izumlja nezemeljske pomene (kot so nebesa ali univerzalni moralni zakoni), da bi se izognili življenjskim težavam.

Nobeden od obeh pristopov po Nietzschejevem mnenju ne uspe zares potrditi življenja, kakršno dejansko je. Resnična potrditev se zgodi šele, ko spoznamo, da naša ustvarjalna dejanja ne spremenijo dejanskih dogodkov v našem življenju, spremenijo pa naše doživljanje, razumevanje in odnos do njih.

Naj zapisano pospremim z Nietzschejevim konceptom »interpretacije«. Ko razlagamo svoje izkušnje – vključno s trpljenjem –, ne spreminjamo surovih dejstev, temveč ugotavljamo, kaj nam pomenijo. To interpretativno dejanje je hkrati potrditev tega, kar je, in kreativna preobrazba tega, kako za nas obstaja. Ključno spoznanje je, da za Nietzscheja potrditev življenja ne pomeni pasivnega sprejemanja tega, kar domnevno je. Pomeni aktivno ukvarjanje z življenjem, in sicer natanko takšnim, kakršno je – ustvarjanje nečesa dragocenega iz njega skozi našo ustvarjalno perspektivo.

Nietzsche zato pogosto uporablja umetniške metafore: postanemo umetniki svojega obstoja, delamo s surovinami, ki nam jih daje življenje, namesto da bi si želeli drugačnih materialov.

Za Nietzscheja »dobrega« ne opredeljujejo abstraktna univerzalna načela, temveč to, kar potrjuje in krepi življenje. Resnično uničujoča sila – kar bi v Nietzschejevem okviru lahko imenovali »zlo« – je zamera do obstoja, želja po begu iz življenja ali obsojanju, ker se ne ujema z našimi ideali. Ustvarjanje postane ultimativna potrditev prav zato, ker ne poskuša pobegniti iz življenjskih razmer, temveč deluje znotraj njih, da ustvari nove možnosti. Ko tako ustvarjamo pomen, rečemo »da« življenju, hkrati pa spreminjamo svoj odnos do njega – ne spreminjamo življenja, temveč odnos do njega. To pomaga razložiti, zakaj Nietzsche tako poudarja umetnost in umetniško ustvarjanje kot model življenja. Umetnik ne zavrača omejitev svojega medija, temveč ustvarja znotraj njih, da bi nastalo nekaj, kar jih presega. Podobno oseba, ki temeljito potrdi življenje, sprejme njegove pogoje, medtem ko ustvarjalno preoblikuje njihov pomen.

Nietzschejeva vizija potrjevanja življenja združuje sprejemanje in ustvarjanje v dinamičnem razmerju: potrjujemo, kar je, medtem ko ustvarjamo, kar bi lahko bilo, ne v nekem onstranskem smislu, temveč znotraj meja tega življenja in sveta. Ta ustvarjalna potrditev predstavlja najvišji izraz »volje do moči« –  ne nadvlade nad drugimi, temveč moč ustvarjanja smisla iz surovin obstoja.

Nietzsche ve, da so se ljudje po »smrti Boga« (propadu tradicionalnih virov pomena in smisla) obenem soočili tako s krizo kot s priložnostjo. Priložnost je postati »ustvarjalec vrednot«, in ne privrženec podedovanih vrednot. Ko tako temeljito potrjujemo življenje, aktivno ustvarjamo pomen, namesto da ga odkrivamo nekje zunaj življenja, kot da je že izdelan.

Temeljita afirmacija zahteva tudi premagovanje zamere oziroma tega, kar Nietzsche imenuje »ressentiment«. Zamera se pojavi, ko za svoje trpljenje krivimo druge, okoliščine ali sam obstoj. To je reaktivna drža, ki v resnici zmanjšuje našo moč in nas ločuje od nas samih.

Ko potrjujemo življenje, prevzemamo odgovornost zanj brez zamere, kar pomeni, da sprejemamo postajanje, ne bivanja. Nietzsche upravičeno kritizira fiksacijo filozofske tradicije na nespremenljivo, absolutno resnico in trajno resničnost. Popolnoma potrditi življenje pomeni sprejeti njegov dinamičen, odprt, nedokončan, ne-ves, nenehno spreminjajoči se značaj – v tem je slava življenja. Odprtost, »nedokončanost« življenja tako ni njegova pomanjkljivost, temveč je njegova skrivnostna, čudežna nenavadnost, ki nam omogoča proizvodnjo vedno novega smisla in pomena.  

Vse to pa je izjemno zahtevno. Naj to ponazorim z načinom, kako se z zapisanim sooči Zaratustra.

V knjigi »Tako je govoril Zaratustra« Nietzsche predstavi Zaratustro, ki se sooča s posledicami večnega vračanja v globoki eksistencialni krizi. Najprej spozna nekaj, kar ga navda z grozo: da mora sprejeti tudi večno vračanje »malega človeka« – vsega mizernega, povprečnega in nizkotnega v človeštvu. To je zanj morda najtežja naloga od vseh. Prej v knjigi namreč pridiga o transcendenci in premagovanju običajnega, vsakdanjega, zdaj pa mora priznati, da »Übermensch« sploh ne more obstajati, ne da bi sprejemal vračanje vsega, kar se zdi nevredno. Izziv zato ni samo sprejemanje občasnega trpljenja ali stiske, temveč predvsem stalnega vračanja tistega, kar najbolj prezira.

Zaratustra se sooča s popolno medsebojno povezanostjo vsega obstoja. Zaveda se, da ničesar ni mogoče ločiti ali odstraniti iz celote – vsak trenutek, dogodek, vsak detajl so nujni za celoto. Njegove živali mu pravijo: »Vse se lomi, vse se na novo spoji ... večno se vali leto bivanja.« To pomeni sprejeti spoznanje, da so tudi najbolj grozljivi dogodki v zgodovini vtkani v tkivo obstoja oziroma postajanja, in se bodo večno vračali v novih preoblekah.

Tako kot Zaratustra se moramo zato soočiti s paradoksom želje. Večno vračanje izziva tradicionalno predstavo o volji kot usmerjeni naprej. Običajno tako hočemo samo tisto, kar je pred nami, vendar večno vračanje zahteva tudi voljo do tega, kar se je že zgodilo – vključno z vsemi našimi preteklimi napakami, obžalovanjem in s trpljenjem. To zahteva preobrazbo zavesti, kjer se razblini razlika med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo.

Potreba po preobrazbi zavesti se nanaša na globoko napetost med Nietzschejevim pojmovanjem časa in volje ter miselnostjo naše sodobne kulture, obsedene z »naprej«. To spoznanje je za naš čas res izjemno pomembno.

Paradoks želje po večnem vračanju nas izziva, da preoblikujemo svoje razumevanje volje na več ključnih načinov, ki so v nasprotju z aktualno in povsod navzočo »optimizacijsko kulturo zmagovalcev«.

Večno vračanje nas namreč vabi, da razvijemo to, kar bi lahko imenovali »sferična volja«, ki se bistveno razlikuje od linearne. Sodobna kultura samopomoči in samoaktualizacije običajno prikazuje voljo kot silo, ki rine naprej in mora biti vedno usmerjena v prihodnje dosežke in izboljšave. Idealni jaz vedno obstaja nekje pred nami.

Nietzschejev koncept zahteva od nas nekaj povsem drugega: da razvijemo voljo, ki zajema vse smeri časa hkrati – preteklost, sedanjost in prihodnost kot enotno celoto. To pomeni, da ne želimo le tega, kar upamo, da bomo postali, temveč tudi tisto, kar smo že bili. Sodobna kultura optimizacije se nagiba k preteklosti predvsem kot nečemu, iz česar se je treba nečesa naučiti, da bomo lahko »naslednjič boljši«. Preteklost tako postane le instrument za prihodnje izboljšave.

V nasprotju s tem pa večno vračanje zahteva, da preteklost hočemo zaradi nje same – ne kot odskočno desko k nečemu boljšemu, temveč kot bistveni sestavni del popolne tapiserije našega obstoja, ki se bo večno ponavljala. To pomeni, da tudi svoje neuspehe sprejmemo ne samo kot »priložnosti za učenje«, temveč kot nujne elemente tega, kar smo.

Sodobni samorazvoj trpljenje pogosto oblikuje kot nekaj, kar je treba zmanjšati ali se mu izogniti z boljšimi izbirami in navadami. Večno vračanje pa od nas zahteva, da tudi najbolj boleče izkušnje potrdimo kot nepogrešljive dele celote. Namesto da bi poskušali ustvariti življenje z manj trpljenja, smo pred izzivom, da razvijemo odnos s trpljenjem, ki spremeni njegov pomen, ne da bi ga poskušali odpraviti.

Današnja optimizacijska miselnost pogosto ustvarja nenehen občutek nezadostnosti – nikoli nismo povsem tam, kjer bi »morali« biti. To ustvarja nenavaden paradoks, ko se ljudem hkrati svetuje, naj prakticirajo »hvaležnost«, in se jim prigovarja, da se morajo nenehno izboljševati.

Večno vračanje ponuja drugačen pristop: temeljita afirmacija pomeni priznati, da je ta trenutek – in vsak trenutek našega življenja – popoln in zadosten natanko tak, kakršen je, hkrati pa se z njim še vedno kreativno ukvarjamo.

Prepad med temi perspektivami postane jasen, ko pogledamo, kako človek pristopa k obžalovanju. V kulturi optimizacije je obžalovanje pogosto uokvirjeno kot neuspeh pri odločanju, ki ga je treba popraviti pri prihodnjih odločitvah. V okviru večnega vračanja mora biti samo obžalovanje potrjeno kot nujni vidik obstoja, ki se bo večno ponavljal. To ne pomeni, da se ne moremo učiti in rasti, temveč pomeni, da ta rast vključuje tudi potrjevanje »napak«, ki so rast omogočile.

To spoznanje je tako ključnega pomena za naš čas, da je neizprosna usmerjenost naše kulture naprej povzročila splošno razširjeno psihološko trpljenje. Mnogi ljudje doživljajo nenehno tesnobo, ker ne napredujejo dovolj hitro, se ne optimizirajo dovolj ali zaostajajo za neko zamišljeno idealno potjo. Večno vračanje ponuja radikalno alternativo, ki bi lahko pomagala pri reševanju tega trpljenja – ne z zavračanjem rasti ali ustvarjalnosti, temveč tako, da ju postavimo v drugačen odnos do časa. Morda je najpomembnejše to, da večno vračanje izpodbija implicitno predpostavko številnih nasvetov o samorazvoju in samouresničevanju: da je cilj postati nekaj drugačnega od tega, kar ste. Namesto tega namiguje, da bi lahko bil najvišji dosežek postati tako temeljito sam – vključno z vsemi svojimi pomanjkljivostmi in s trpljenjem –, da bi to samozavestno potrdili. To ne pomeni stagnacije ali samozadovoljstva, temveč preobrazbo v tem, kako razumemo namen same rasti. Ta perspektiva ni nujno v nasprotju z vsemi vidiki samorazvoja, vendar bistveno preusmerja njegov pomen in namen. Rast postane manj namenjena popravljanju tega, kar je »narobe« z nami, in bolj globljim zmožnostim ustvarjanja pomena iz vsega, kar smo in smo doživeli – občudovanja vrednega in sramotnega, veselega in bolečega.

Natanko tu se rojeva psihoanaliza.

Tako kot ideja večnega vračanja tudi psihoanaliza odpravlja vsak končni namen ali vrhunec zgodovine. Ne obstaja namreč končno stanje, kamor naj »prispe« človek, človeštvo ali svet – obstajajo le neskončni cikli istega. To nas sooči s potrebo po ustvarjanju smisla brez napredovanja proti nekemu končnemu cilju.

Ko razmišljamo o zapisanem, se nam lahko zgodi, kar doživi Zaratustra. Izkusi fizično in psihično breme tega spoznanja. Ko se prvič sooči z večno vrnitvijo, zboli za sedem dni. Njegove živali ga najdejo »kot mrtvega«. Telesni odziv predstavlja izjemno težo novega spoznanja – ne gre le za intelektualni predlog, temveč za utelešeno izkušnjo, ki grozi, da ga bo kratko malo sesula.

Dramatično je tudi dejstvo, da se Zaratustra zaradi spoznanja sooča z razpadom svojega individualnega jaza. Večno vračanje namreč razblini meje osebne identitete, kar nakazuje, da se boste »vi« vrnili, vendar ne kot ista zavestna entiteta, ki se spominja prejšnjih ciklov. Konvencionalne predstave o osebni identiteti in avtonomiji so zato na resni preizkušnji.

Za današnji čas je morda najbolj razorožujoče spoznanje, da se moramo soočiti z nezmožnostjo izboljšanja skozi cikle. Vsaka vrnitev se bo zgodila natanko tako kot prej – ne moremo biti »naslednjič boljši« ali se učiti iz prejšnjih ciklov. To postavlja pod vprašaj običajne predstave o rasti, učenju in izboljšanju.

Nietzschejev miselni eksperiment večnega ponavljanja in vračanja nas močno preizkuša in postavlja pred vprašanje, kako temeljito potrjujemo življenje. Če bi se obotavljali neskončno podoživljati svoje življenje natanko takšno, kot je, potem po Nietzscheju tega še nismo povsem potrdili. To ne pomeni, da moramo uživati ​​v vsakem trenutku in se zgolj veseliti življenja, temveč pomeni, da prepoznamo potrebo vsakega trenutka pri ustvarjanju tega, kar smo, in vrednot, ki jih utelešamo.

Ko si Zaratustra opomore od orisanega globokega spopada, izstopi spremenjen. Njegovo okrevanje predstavlja premik od zgolj sprejemanja večnega vračanja k njegovi veseli potrditvi – amor fati (ljubezen do usode). A to ni stoična resignacija, temveč je aktivna ljubezen do vsega, kar je in bo spet. Zaratustrova bolezen in ozdravitev simbolizirata smrt tradicionalnega ustvarjanja pomena in rojstvo novega načina vrednotenja obstoja po lastnih pogojih, brez zatekanja k transcendentnim virom pomena. Ta preobrazba ponazarja Nietzschejevo vizijo najvišjega možnega človeškega dosežka – ne samo tolerirati obstoja, kakršen je, temveč ga ljubiti tako popolnoma, da bi si človek želel večnega vračanja.