V poplavi popularnih in komercialnih idej o sprejemanju življenja in pozitivnem odnosu do njega je skoraj nemogoče pričakovati, da bi kdo razumel Nietzschejevo izjemno zahtevno misel, s katero se loteva ljubezni do usode. Na primeru nasilja, ki ga izvajajo nad prebivalci Gaze, lahko pojasnimo zapisano.
Ljudje, ki trenutno živijo v Gazi in doživljajo nepredstavljivo nasilje, ki uničuje njihove domove ter povzroča trpljenje in bolečino, se gotovo spontano ne morejo strinjati, da je mogoče ljubiti življenje natanko tako, kakršno je. A to ne velja le zanje, velja za veliko število prebivalcev tega planeta – za nekatere od njih oblastniki celo pravijo, da ne obstajajo. Ali je potem sploh smiselno in moralno upravičeno razmišljati o Nietzschejevem konceptu amor fati ali pa je bolj prav zamahniti z roko in reči, da je njegova ideja brezplodna in nevredna resnega filozofiranja, s katerim si ljudje v Gazi prav gotovo ne morejo pomagati?
Nietzsche se v »Tako je govoril Zaratustra« loti razvijanja te ideje skozi Zaratustrove živali (zlasti orla in kačo), ki oznanjajo nauk, zato se velja ustaviti in razmisliti, kako to naredi.
Zaratustra se sooča z vsemi posledicami večnega vračanja, vključno z vrnitvijo »malega človeka« in vsem, kar je malenkostno, bedno in grozno – o tem sem že razmišljal. Pomembno je poudariti, da se sooča z vsemi posledicami, ne le z nekaterimi, s tistimi, denimo, ki bi mu bile dovolj všeč.
Ljubezen do usode torej pomeni ljubiti svoje življenje natanko takšno, kot je, z vsem njegovim trpljenjem in veseljem. Ali lahko zapisano velja za trenutne prebivalce Gaze?
Resnično, ko se soočamo z ekstremnim trpljenjem, kot je to v Gazi, soočenje v nas upravičeno sproža globoka vprašanja o mejah in uporabnosti filozofskih idej. A bodimo zelo natančni in potrpežljivi.
Povejmo najprej, kaj amor fati ni.
To ni pasivno sprejemanje sveta, kakršen pač je. Ne pomeni vdanega pristajanja nanj, češ da ni mogoče narediti ničesar, da bi postal boljši ali lepši, da je treba na boljše čase preprosto počakati. Prav tako ni zanikanje resničnosti trpljenja. Ljudje v Gazi zelo trpijo in njihova bolečina je velikanska. Njihovi napadalci je preprosto ne razumejo in nočejo razumeti.
Nietzsche tudi ne trdi, da je trpljenje nekako »dobro« v nekem abstraktnem moralnem smislu, ker preprosto ni. Še manj je filozofska utemeljitev za povzročanje trpljenja drugim – nekateri napadalci, denimo, govorijo kar o pravični vojni.
Amor fati predstavlja radikalno obliko potrjevanja življenja, ki presega zgolj sprejemanje. Sprašuje se, ali bi človek lahko ne le sprejel, temveč celo ljubil celoto svojega obstoja, vključno z njegovimi najbolj bolečimi vidiki. Ne zato, ker je trpljenje samo po sebi dragoceno, vredno ali celo smiselno, temveč zato, ker je vsak trenutek – vključno s trenutki trpljenja – nujno povezan s celotno strukturo obstoja.
Za ljudi v Gazi, ki doživljajo izjemno trpljenje, bi Nietzsche verjetno najprej rekel, da amor fati ni nekaj, kar bi jim ponudili od zunaj in jim svetovali, naj jo sprejmejo. Nespodobno in celo blazno bi bilo reči nekomu, ki doživlja bombardiranje, razseljevanje, lakoto in žalost, da bi moral »ljubiti svojo usodo«. Sposobnost za takšno potrditev se namreč lahko pojavi samo od znotraj, če se sploh pojavi.
Nikakor ni nujno, da se pojavi. To je filozofski koncept, ki ga uporabljamo za razumevanje človekovega odnosa od življenja kot možnosti. Filozofski koncepti namreč niso navodila, kako naj človek živi, niso vir nasvetov ali predlogov, kako naj se obnaša ali deluje.
Nietzsche jasno razlikuje med različnimi vrstami trpljenja. Obstaja trpljenje, ki je povsem nesmiselno in samovoljno, trpljenje, ki je posledica nepravičnosti in človeške krutosti. To je trpljenje kot zlo, ki nima nobenega smisla in ga niti ne more imeti.
Obstaja pa tudi trpljenje, ki spremlja osebno, duhovno rast ter zasledovanje smiselnih, moralnih in etičnih življenjskih ciljev.
Trpljenje je sicer nujni del obstoja, vendar ne smemo enačiti različnih oblik trpljenja, saj nimajo enakega odnosa do smisla. Nekatere oblike ga zgolj onemogočajo, preprečujejo in uničujejo.
Ni čudno, da je bil Nietzsche zelo nezaupljiv do abstraktnih filozofskih sistemov, ločenih od utelešenih človeških izkušenj. Verjetno bi bil danes enako kritičen do vsakega poskusa uporabe amor fati kot nekrvave intelektualne vaje, ki se ne ukvarja s konkretno realnostjo človeškega trpljenja, kakršnega doživljajo prebivalci Gaze.
Uprl pa bi se tudi sklepu, da njegova filozofija postane nesmiselna ob ekstremnem trpljenju. Kako to razumeti?
Trpljenje v Gazi je posledica neracionalnih človeških odločitev, ideologij in struktur moči. Nietzschejevo vztrajanje, da se soočimo z najstrašnejšimi vidiki obstoja, namesto da bi se obrnili stran, izziva udobno distanco, ki jo privilegirani opazovalci pogosto vzdržujejo do trpljenja drugih. Takih opazovalcev je veliko, prepoznamo pa jih po njihovih neštevilnih in neplodnih analizah trpljenja, s katerimi predvsem bodisi tolažijo sebe, ker ničesar ne storijo, da bi se trpljenje zmanjšalo, bodisi tiho i ne preveč očitno opravičujejo nasilje.
Daleč najpomembneje pa je, da amor fati ne izključuje kljubovanja in upora proti nepravičnostim. Nietzschejev »da« pomeni potrjevanje temeljnega značaja življenja in narave, medtem ko se še vedno bori za preoblikovanje njegovih družbenih pogojev. Pravzaprav je zmožnost soočanja s strašno resničnostjo, ne da bi nas ta psihološko uničila, predpogoj za učinkovit odpor.
Za ljudi v Gazi je neposredna naloga preživetje in upor proti razmeram, ki ogrožajo njihov obstoj – ne pa filozofsko razmišljanje o večnem vračanju. Toda Nietzschejevo vztrajanje, da je treba pomen in smisel življenja ustvariti in ne odkriti, morda še vedno govori o človeški sposobnosti ustvarjanja smisla tudi v najhujših okoliščinah, o čemer je veliko in dolgo razmišljal Frankl.
Konec koncev bi Nietzsche verjetno rekel, da njegov koncept amor fati predstavlja obzorje psihološkega in duhovnega razvoja, ne pa takojšnega recepta za preživetje v travmatičnih okoliščinah. Opisuje zmožnost, ki bi jo nekateri ljudje lahko razvili – seveda z veliko težavo –, da celo grozno trpljenje vključijo v potrditev obstoja. Vendar te sposobnosti ni mogoče zahtevati ali pričakovati, zlasti ne od ljudi, ki doživljajo ekstremne oblike trpljenja, ki povzročajo trajne rane. Filozof bi se verjetno uprl obema skrajnostma: zavrnil bi idejo, da filozofsko razmišljanje postane nesmiselno ob trpljenju, vendar bi se tudi uprl vsakemu poskusu uporabe filozofije za zmanjšanje ali zanikanje konkretne človeške bolečine.
Od ljudi, ki trpljenje v Gazi opazujejo s sorazmerno varnega oddaljenega položaj in ga komentirajo, bi Nietzschejeva filozofija morda zahtevala nekaj drugega: ne odvrniti pogleda od resničnosti trpljenja, ne ga reducirati na abstraktna načela in ne se pretvarjati, da ga lahko obravnava le filozofija. Morda bi bil najbolj nietzschejanski odgovor priznati tako nerešljivo naravo trpljenja kot nenehni človeški imperativ ustvarjanja smisla v njem – ne da bi si drznil reči, kakšen mora biti ta pomen za tiste, ki najbolj akutno trpijo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar