Ljudje smo predvsem simbolna bitja odnosov. Potrebujemo jezik in potrebujemo drug drugega. Brez odnosov se ne moremo razviti, brez pogovarjanja izgublja življenje pomen in smisel; s pogovarjanjem ga ustvarjamo. Ustvarjamo ga tudi s srečevanji. Izkušnje potrjujejo staro psihoanalitično spoznanje o pomenu besed in dobrega pogovarjanja.
Besed imajo moč, da zdravijo, imajo pa tudi moč, da škodijo. Lahko krepijo medsebojne odnose ali pa jih poškodujejo. Zaradi besed lahko čutimo toplo bližino drugega človeka ali pa čutimo ledeno steno. Trpljenje se lahko zaradi besed dramatično zmanjša ali pa se povečuje. Ko si dovolimo govoriti o travmatičnih izkušnjah in z njimi povezanimi čustvi, to zmanjšuje psihološko stisko. Ko o njih ne govorimo, se stiska z leti poveča.
Skoraj čudežno je, da besede zdravijo, ko ustvarjajo pomen iz kaosa ali preoblikujejo fragmentirane izkušnje v koherentne pripovedi. Enako pomembno je spoznanje, da je proces ustvarjanja pomena že sam po sebi »terapevtski«. Ko, denimo, pripovedujemo o svojih zapletenih čustvih dobremu sogovorcu, jih lahko preučujemo z razdalje, to pa nam pomaga ne le razumeti jih, temveč jih tudi kultivirati. Besede zdravijo, ko so izgovorjene v kontekstu čustvene varnosti, ki jo zagotavlja sogovorec. Takrat se lahko pojavijo tudi boleče resnice, ne da bi nas preobremenile ali razsule. Resnično se srečujemo ne le z drugim, temveč tudi s seboj – na nov način.
Nasprotno pa besede bolijo, ko krepijo izolacijo in odtujenost. Ko se ljudje ne pogovarjajo o tem, o čemer bi se morali, temveč v glavnem le ponavljajo isto, trpijo. Nastajajo simptomi, ki pogosto predstavljajo nesimbolizirane izkušnje, ki jih ni mogoče sporočiti drugim, ker so preveč oddaljeni, brezbrižni in nezainteresirani. Nenehno zato poslušam pripovedi mladih ljudi, ki jih starši ne poslušajo, čeprav si želijo, da bi jih. Rojeva se globoka osamljenost.
Ljudem se pogosto zgodi, da pripovedujejo svoja mnenja, namesto da bi resnično poslušali drug drugega. Mnenja takrat ne zdravijo, lahko pa povečujejo medsebojno odtujenost.
Zdravljenje s pogovorom ne deluje zgolj s katarzo, temveč tudi z odnosom. Analitikove besede so zato včasih manj pomembne kot njegova sposobnost, da sliši in sprejme pacientovo realnost, kar ustvarja prostor, kjer je mogoče novo razumevanje.
Ključno je novo razumevanje, odpiranje simbolnega prostora zanj – brez novega prostora novo razumevanje ni mogoče. Človeška bitja imamo to izjemno sposobnost, da odpiramo nove simbolne prostore, v katerih negujemo nove odnose in se prepoznavamo na nove načine, kultiviramo nove identitete.
Zdravljenje s pogovarjanjem se ne zgodi le v tem, kar je rečeno in kako je rečeno, temveč tudi v tem, kako je izrečeno sprejeto. V vsakdanjem življenju se prepogosto zgodi, da to, kar izrečemo, drugi prezrejo, preslišijo, ignorirajo ali pa takoj napadejo, problematizirajo, kritizirajo, zavrnejo.
Resnično, naše besede pogosto naletijo na zid in odpor pri drugem človeku namesto na sprejemanje in razumevanje, ki si ga želimo in ga močno potrebujemo.
Ljudje nas zavračajo, kritizirajo ali preprosto ne poslušajo, ker se branijo pred našimi besedami. Preprosto nas ne želijo niti slišati. Včasih bi to, da nas resnično slišijo, lahko pomenilo priznanje lastnih neuspehov ali spremembo udobnih prepričanj in mnenj, v katera verjamejo. Spet drugič so ljudje preprosto preveč zaposleni s svojimi notranjimi pripovedmi, da bi ustvarili prostor za resnico nekoga drugega, denimo, našo. Mnogi prenašajo rane iz prejšnjih odnosov, zaradi katerih se branijo, še preden sploh slišijo in predelajo, kar jim pripovedujemo.
Najbolj pretresljivo je, da mnogi ljudje sami nikoli niso izkusili, da bi bili v celoti slišani. Brez tega modela jim manjka notranji predlog, kako sploh odprto sprejeti besede drugega. Niso okrepili ustrezne mišice, kot bi rekla Minea.
Ko tole pišem, poslušam to, o čemer pripoveduje John Lee Hooker. Njegov hrapavi glas, ki mu vedno znova prisluhnem, pravi: »Nihče ne posluša, vsi govorijo drug čez drugega; izlivam svoje srce, baby, ampak tvoj um je že odločen; slišiš moje besede, toda njihov pomen se ti izmika; imam tisti ledeni občutek, kot da govorim z vetrom; ko so tvoja ušesa odprta, a je srce tesno zaprto in obrnjeno vase.«
Pogosto se zgodi, da govorimo z nekom, ki sicer posluša, a ne sliši. Zdi se, da smo prevečkrat obsojeni na neuspešno sprejemanja, ki ustvarja globoko osamljenost – bluesovski občutek, ko pripoveduješ svojo resnico v praznino, ker ni tam nikogar, ki bi te zares poslušal.
Obstaja pa alternativa: globoko poslušanje, ki omogoča opazovanje bolečine brez obsojanja ali takojšnje rešitve. Zdravljenje, ki se zgodi v terapiji, se zgodi prav zato, ker ustvarja nekaj, kar drugje redko obstaja – odpre se prostor, kjer besede niso le slišane, temveč so sprejete, zadržane in spoštovane, tudi ko so težke ali polne izzivov.
Skozi leta sem se tako na lastni koži prepričal, da je prav tako sprejemanje tisto, po čemer najbolj hrepenimo. Hrepenimo, a smo vedno znova razočarani in praznih rok.
To razumevanje ima globoke posledice za starše in učitelje: naše besede vplivajo na otroke ne le s svojo vsebino, s pomenom, temveč tudi s kakovostjo prisotnosti in odnosa, ki je njihov temelj. Na to dejstvo res prepogosto pozabijo. Niso dovolj pozorni na odnose. A zakaj niso?
Nekateri so prepogosto usmerjeni v rezultate, končne dosežke, ki pritiskajo nanje, zato so obremenjeni in utrujeni. Šole, denimo, merijo učenčev uspeh s standardiziranimi metrikami, medtem ko se starši soočajo s kulturnimi pričakovanji glede vzgoje »uspešnih« otrok. Pod pritiskom doseganja rezultatov se odnosi počasi instrumentalizirajo – spremenijo se v sredstvo za dosego cilja in so vse manj temelj tega, kar imamo sicer ljudje med seboj in bi radi imeli.
Mnogi odrasli so bili sami vzgojeni v okoljih, kjer so bili odnosi manj pomembni od dosežkov, poslušnosti in ubogljivosti. Brez izkušnje pomena in moči uglašenega odnosa jim preprosto manjka predstava, kako negovati odnose z lastnim otrokom in zakaj, čemu.
Negovanje in kultiviranje odnosov terja nekaj, na kar ljudje večinoma ne pomislijo – ranljivost in čustveno prisotnost. V kulturi, ki avtoriteto pogosto enači z gotovostjo, neranljivostjo in nadzorom, se odrasli lahko bojijo, da pristna povezanost spodkopava njihov položaj. Iluzija nadzora se zdi varnejša od kaotičnosti pristnega odnosa.
V sodobnem življenju terja pristnost odnosa nekaj neverjetno redkega: čas in pozornost. Ko so odrasli sami preobremenjeni in digitalno razdrobljeni po virtualnih medmrežnih svetovih, postane odnos »tukaj in zdaj« v najboljšem primeru še en »treba je« na seznamu nemogočih stvari, ki jih je treba opraviti, ne pa nekaj eksistencialnega – način kvalitetnega bivanja.
Morda je najbolj bistveno to, da osredotočenost na odnose terja od odraslih soočenje s svojimi lastnimi nezadovoljenimi potrebami in ponavljajočimi se čustvenimi vzorci. Lažje se je namreč osredotočiti na otrokovo vedenje in odkrivati, kako problematično je, kot prepoznati, kako to sproža njihove lastne nerešene težave.
Ironija je res globoka in skoraj tragična: osredotočamo se na posredovanje informacij, nenehno komuniciranje in oblikovanje pričakovanega vedenja ravno zato, ker podcenjujemo, kako globoko se otroci učijo skozi odnose z nami. Kakovost prisotnosti, ki jo omogočamo (ali pa je tudi ne) – naša pozornost, čustvena pristnost in pripravljenost videti in biti viden –, pove veliko več o naši povezanosti kot katerakoli eksplicitna lekcija iz priročnika ali ust kakega komunikacijskega guruja. Otroci na koncu dneva ne iščejo popolnega ali optimalnega vodenja in instrumentalnega, učinkovitega obnašanja v službi pričakovanega »uspeha«, temveč pristno pričevanje – izkušnje, da so v mislih in srcu drugega, še posebej, ko se boleče soočajo z negotovostjo ali bolečino notranje razcepljenosti.
Orisani odnosni temelj, odnos kot temelj, omogoča vse drugo učenje. Vse drugo so detajli.
Ni komentarjev:
Objavite komentar