V svetu, v katerem si vsakdo prizadeva, da bi bil viden, je poslušanje revolucionarno dejanje. Resnično, v času, ko nas učijo, da moramo uspeti, bi bilo bolj radikalno, da bi se naučili — biti drug z drugim. Denimo, s pomočjo pogovarjanja.
Ali je za ljudi kot simbolna bitja pogovarjanje pomembno? Je. Zakaj je pomembno? Pomembno je, ker pomeni srečevanje različnih umov. Taka srečevanja niso le naključna srečanja – so nekaj globoko transformativnega, pogosto celo motečega. Srečanje Deleuze opiše kot mesto, kjer se lahko pojavi nekaj novega – v mislih, v telesu, v željah, v življenju. Srečanje zato ni le tisto, kar se zgodi med dvema osebama, temveč je tisto, kar se zgodi sami misli.
Deleuze zapiše v knjigi »Razlika in ponavljanje« tole: Nekaj v svetu nas sili k razmišljanju. To nekaj ni predmet prepoznavanja, temveč je predmet temeljnega srečanja. Kako to razumeti?
Zelo pomembno je, da dobro razumemo samo naravo srečevanj. Deleuze poudarja predvsem to, da večina naših dnevnih izkušenj temelji na prepoznavanju in potrjevanju – vidimo stvari, ljudi ali ideje, ki jih že poznamo, težimo k temu, da jih vidimo in prepoznamo vedno znova. Toda sam se sprašuje: kaj nas v resnici spodbudi k razmišljanju? Istost že ne, kar je očitno – razlika pač. Razlika je prelom, presenečenje. Srečanje je, ko nas preseneti nekaj, kar ne sodi v naše prejšnje, znane kategorije. Primer: srečanje je pogovor, ki vas vznemiri, ne zato, ker se ne strinjate, temveč zato, ker vam pokaže nekaj, na kar niste niti pomislili.
Deleuze (ki ga je navdihnil Spinoza) vidi ljudi kot telesa z zmožnostmi – vplivati in biti prizadet. Srečamo se lahko z osebo, katere navzočnost spremeni naše čustveno, kognitivno ali energijsko stanje. Srečanje je lahko branje knjige, ki spremeni naše dojemanje sveta. Srečamo se lahko z umetniškim delom, ki prodre skozi naše običajno dojemanje. To niso samo mentalni dogodki ali izkušnje. Vključujejo celotno bitje – telo, čustva, občutke, misli.
Ko je srečanje intenzivno, lahko ustvari linijo letenja, kot jo imenuje Deleuze: premik stran od znanega, proti novim oblikam postajanja. Tu imajo svoje korenine etika, politika in subjektivnost. Ker pravo srečanje nas delno »razveljavi«. Odpira nove možne načine odnosov, delovanja, želje.
Zakaj so torej srečanja med ljudmi tako pomembna? Ker so pogoj za osebno, duhovno transformacijo ali preobrazbo. Pravi pogovor z drugo osebo zato ni le izmenjava idej ali celo mnenj– je soustvarjanje novega polja mišljenja, doživljanja in izkušenj. Srečanja, predvsem z drugačnostjo (ne enakostjo), so tista, ki nas osredotočajo, preobražajo, zapletajo in širijo. In to je tisto, zaradi česar je Deleuzova etika nemoralizirajoča: ne gre za pravila. Gre za srečanje z drugim na tak način, da oba postaneta drugačna.
Kaj se torej zgodi, ko govorimo o srečanju?
Ko razmišljamo o srečanju, razmišljamo o tem, kar je večkrat poudaril Deleuze: najboljša vrsta razmišljanja se začne s srečanjem. Ne z metodo. Ne z logiko. S premikanjem.
Srečanje ni nikoli nedolžno in ni nevtralno. Ima moč, da nas spremeni – na boljše ali slabše. Zato Deleuze vztraja pri etiki veselja, povečanju sposobnosti za potrjevanje življenja in povezovanja. Dobro srečanje je tisto, ki življenje bogati, namesto da ga siromaši. Razširi misel, namesto da bi jo zaprlo. Spodbuja postajanje namesto vračanja k istemu ali vztrajanja pri danem. Torej se je smiselno vprašati, kaj vse se zgodi med srečanjem in kaj to omogoča.
Običajno vsakdanje komuniciranje niti pod razno ne pomeni opisanega srečevanja. Pomeni izmenjavanje istega: informacij, dejstev, podatkov. A to ni niti srečevanje niti pogovarjanje.
Živimo v obdobju nenehnega izražanja in komuniciranja, ponavljanja in kopičenja istega oziroma različic istega. Na voljo imamo zmogljive mašine, ki vse to omogočajo in še spodbujajo. Opažamo pa, da je tako komuniciranje nenavadno plitvo, površinsko, celo prazno. V resnici nikogar ne zadovoljuje; ljudje so prazni. Zakaj je tako?
Komuniciranje in izražanje različic istega je pogosto, ker je enostavno, kognitivno nezahtevno in terja malo energije. Pravo pogovarjanje, ki človeka duhovno zadovolji in notranje izpolni, je bistveno drugačno, ker je srečanje.
Pogovarjanje, ki zares zasluži svoje ime, terja od ljudi odprtost; brez odprtosti srečanje ni mogoče. Poleg odprtosti terja tudi tveganje in ranljivost. Vsega trojega pa se ljudje spontano bojijo.
Izmenjevanje mnenj in širjenje svojih mnenj ne terja ničesar od naštetega. Je torej zgolj na videz varno. Človek si reče, da ima pravico do svojega mnenja in ga pove. To je vse. Ničesar ne tvega. Zavaruje se, trdeč, da ima pač pravico do svobodnega govorjenja. A to, zopet, ni pogovarjanje.
Ko se pogovarjam z drugim človekom, želim, da pogovor vpliva name, želim srečanje. Od drugega pričakujem, da mi pove kaj takega, česar še ne vem. To pričakujem in sem odprt do novega, drugačnega. Vem, da je v moje dobro, ker želim duhovno rasti in zoreti. Ob istem in ponavljanju, kopičenju istega ne morem niti napredovati niti osebno rasti.
Odprtost pomeni tveganje in ranljivost. Ko me drugi človek resnično posluša, ko je pozoren na moje pripovedovanje, to naredi zato, da bi se navezal name, da bi smiselno, logično nadaljeval pripoved. Ko se pogovarjam, imam zato občutek, da pogovor nekam vodi, da ne stojim na mestu ali se vrtim v krogih, da ima smisel, da z njim nekaj odkrivam in spoznavam.
Pogovor je pripovedovanje, je poslušanje in je nadaljevanje pripovedi ali zgodbe. Komuniciranje ni odnosno, ni srečanje in v glavnem na nikogar ne vpliva. Morda je strateško, nekomu pač želimo nekaj sporočiti, pred njim nekaj zatrjujemo, branimo, potrjujemo sami sebe in svoja mnenja. Tako izmenjevanje nikogar ne preoblikuje, na nikogar zares ne vpliva. Pusti nas prazne in zdolgočasene.
Današnji čas zaznamuje zaton pogovarjanje in vzpon monološkega komuniciranja. Z monologi nekaj izvajamo, a nas nihče zares ne posluša. Sprašujem se, s kom pravzaprav komuniciramo. Odgovor je: nekaj sporočamo namišljenemu občinstvu. Ne pa osebi, ki je pred nami.
Kultura komuniciranja spodbuja samopotrjevanje. Ne spodbuja dialogov, pogovorov, pripovedovanja in poslušanja, srečevanj. Od človeka se pričakuje, da pove svoje mnenje, to pa je tudi vse. Vsakdo je svoboden, da ga ima in da ga sporoči drugim, prenese naprej. Prenese komu, zakaj, čemu? Kaj ima od takega prenašanja?
Ko se pogovarjamo, se srečujemo, to pa pomeni, da se dotikamo sogovorčeve duše. Spoznavamo jo. V tem je bistvo pogovarjanja. Ni nas strah odprtosti in ranljivosti. Nasprotno, zavedamo se, da dialog pomeni trenje, ki omogoča resnično povezanost. Za tako pogovarjanje je obvezno medsebojno zaupanje, medtem ko komuniciranje tega ne potrebuje.
Neoliberalni individualizem ne spodbuja dialogov in pogovarjanja, zadošča mu, da se vsakdo spodbuja k »uspehu«. Vsakdo se spodbuja, da »uspe« sam. Za svoj uspeh« ne potrebuje drugega kot sogovorca, saj je njegova konkurenca. Sodelovanje sicer obstaja, vendar ga poganjajo konflikt, ideologija uspešnosti, kultura zmagovanja in uveljavljanja lastne identitete.
Tako sodelovanje ne potrebuje počasnega pogovarjanja in razumevanja, zato počasi odtavamo v izolacijo. Skupnosti se razkrajajo, nadomeščajo jih mreže osamljenih posameznikov. Tehnologij povezovanja, skupni obroki, obredi prehoda, pripovedovanje zgodb, kolektivno žalovanje, je vse manj, z njimi izginjajo tudi duhovne infrastrukture življenja v skupnosti. Obstajajo rituali, ki nas ne povezujejo, saj nam predvsem skušajo nekaj prodati.
V neoliberalizmu ni več potreben dialog, ker subjekt že vnaprej ve, da mora uspeti – ne glede na druge. Drugi ni sopotnik, ni učitelj, ni sogovornik — je konkurenca ali pa je nepotreben, ker je neuporaben. Uspeh je postal ontološka dolžnost: obstajam samo toliko, kolikor sem uspešen. Slogani dneva so znani vsem. »Ti to zmoreš.« »Če ti ne uspe, si sam kriv.» »Najdi sebe.« »Ampak brez pomoči drugih.«
Tak diskurz ne omogoča dialoga, ker komunikacija služi le samopotrditvi, sodelovanje je instrumentalno, ne pa medsebojno, interes zamenja odnos, skrb zase postane fitnes rutina, wellness produkt, ne pa način življenja in mišljenja.
Zakaj postane skrb zase, o kateri je govoril in pisal Michel Foucault, nepotrebna?
Foucault je v pozni etiki razvijal idejo, da je skrb zase predpogoj za etični odnos do drugega — šele ko se ukvarjam s sabo kot z nečim, kar ni dano vnaprej, temveč se oblikuje skozi prakso, lahko vstopim v resnično etično razmerje z drugim.
Toda v neoliberalni paradigmi skrb zase ni filozofska vaja, saj postane optimizacija kapitala samega sebe, introspekcija ni miselna vaja, temveč je marketinški trik (»najdi svojo nišo«, »brendiraj se«), ni časa za postanek, dvom, zavoj, obrat — ti so nevarni, ker zmanjšujejo produktivnost.
V takem svetu so srečanja redka, ker ni odprtosti za nesporazum ali neučinkovitost, ni zanimanja za drugačnost, če ta ni koristna, ni potrebe po drugem, razen če je ta ogledalo moje veličine.
Dialog kot izmenjava, kot srečanje, kot negotovo gibanje misli med dvema, je nadomeščen z govorom zase, govorom v prazno, govorom, ki mora zmagati. Sodobni diskurz je zato pogosto monološki, tudi ko ima obliko debate, je predvidljiv, ker se govorec ne želi spremeniti, oborožen, ne odprt, hitro nasilen, ker ne prenese izgube kontrole.
Kaj je alternativa?
Alternativa je še vedno srečanje kot temelj etike in mišljenja — ne kot udobje, temveč kot dogodek, ki nas vrže iz tira, nas zmoti, a tudi požene drugam. Foucaultova skrb zase je v neoliberalni ekonomiji nekaj neuporabnega— a ravno zato subverzivnega. Vzeti si čas za notranje duhovno delo, za branje, za pogovor brez cilja, za učenje brez certifikata — to je danes upor.
Ni komentarjev:
Objavite komentar