Dušan Rutar
Draga Minea,
Erik Olin Wright je proti koncu svojega življenja o svoji umirajoči materi zapisal tole: Počasi odhaja. Živela je dolgo in izpolnjujoče življenje, močno je oblikovala moje vrednote in intelektualne sposobnosti ter to, kakšen človek sem. Ta svet je naredila boljši. Resnično, koliko je svet boljši zaradi našega obstoja, kratkega življenja, ki nam je podarjeno, zaradi nas in tega, kako se odločamo in kar naredimo? Vsak človek si mora na to vprašanje odgovoriti sam. Možno pa je tudi, da ga vprašanje ne zanima niti malo, kar pomeni, da nanj ne bo nikoli odgovoril.
Ko Erik razmišlja o vrednotah, ki mu jih je privzgojila mati, verjetno misli na temeljna načela, ki so vodila njegovo življenjsko delo kot enega najvplivnejših marksističnih sociologov svoje generacije. Iz kratkega zapisa o svoji materi jih lahko izluščim, da bi jih nato komentiral, ker so res vredne komentarja.
Komentar je dejansko potreben, kajti ko govorimo o oblikovanju vrednot, ne smemo prehitro verjeti, da so vrednote, ki se prenašajo in spreminjajo skozi generacije, univerzalne in dobre same po sebi. Tu naj se zopet obrnem k Nietzscheju in njegovemu nasprotovanju kakršnikoli domnevi, da imajo vrednote objektivno vrednost. Njegov koncept »prevrednotenja vseh vrednot« nam tako pomaga razumeti, da moramo podedovane vrednote kritično preučiti, namesto da jih preprosto sprejmemo, češ kako dobro je imeti vrednote.
Nietzsche bi lahko cenil Wrightovo osebno priznanje materinega vpliva, hkrati pa bi ga izzval, naj se vpraša, ali te podedovane vrednote resnično služijo potrjevanju življenja ali pa le ohranjajo konvencionalno moralo.
Zanimalo bi ga tudi, ali je resnično živel v skladu z vrednotami, ki jih je sam ustvaril, namesto da bi jih zgolj nekritično podedoval.
Kaj bi odgovoril Erik?
Svoje življenje je posvetil razvijanju koncepta »realnih utopij« – praktičnih, dosegljivih modelov za ustvarjanje pravičnejših in bolj humanih družbenih sistemov. Vrednote, ki so oblikovale njegovo zavezanost, pa niso abstraktne in nedosegljive, kot bi lahko kdo sklepal zaradi besedice »utopija«. V središču njegovega delovanja sta namreč intelektualna integriteta in strogost. Verjel je v natančno analizo družbenih struktur in je bil pripravljen spreminjati svoje teorije, ko so to zahtevali dokazi. Zelo verjetno je, da je njegova predanost iskanju resnice namesto ideološke čistosti izhajala iz njegove vzgoje.
Bistveno je pripomogla k temu, da njegove analize razrednih družbenih struktur niso bile le prazne akademske razprave, temveč so odražale pristno in globoko zaskrbljenost zaradi človeškega trpljenja, ki ga povzročajo ekonomsko izkoriščanje delavcev in družbene neenakosti. Njegova sočutna usmerjenost ima zagotovo korenine v zgodnjih družinskih izkušnjah. Iz tega se lahko naučimo marsičesa.
Zgodnje družinske izkušnje otrok močno oblikujejo starši. Če ti živijo vrednote, kot so te, ki sem jih na kratko izpostavil, če podpirajo otrokovo naravno radovednost in njegove intelektualne sposobnosti, že spreminjajo svet na bolje.
Otrok bo sprejel vrednote za svoje in jih živel, saj nima dobrega razloga, da jih ne bi.
Erik dodaja: Svojo kariero sem posvetil raziskovanju družbene pravičnosti in mentorstvu svojim študentom ter temu, da sem ljubeč in aktiven oče. To je resen posel.
Morda je pomembna ločnica v naših življenjih ta, ki jo potegnemo med tem, kar sprejmemo kot resen posel, in tem, do česar smo preprosto brezbrižni. Brezbrižni ljudje so slabi mentorji in ne morejo biti ljubeči starši.
Velikokrat odkrijem, da so ljudje izjemno dinamični in aktivni, a so v resnici brezbrižni. Sledijo idejam in zasledujejo cilje, ki niso njihovi, ne da bi jih kritično premislili. Prevzamejo jih od drugih, delujejo pa, kot da so njihovi. V resnici so odtujeni od njih, zato delujejo brezbrižno. Ustvarjajo vtis dinamičnega in hitrega življenja, a je to bolj ali manj prazno.
Življenje je lahko resen posel, kot pravi Erik. Tako je zato, ker smo se odločili zanj. In odločili smo se, ker smo spoznali, da je izpolnjujoče življenje zavezano nekaterih principom, intelektualnim sposobnostim in vrednotam. Ali pa je resen posel po kriterijih, ki jih ne premislimo in ne izberemo sami, temveč se jim zgolj podredimo.
Če se jim podrejamo, tlakujemo pot, na kateri bomo prej ali slej naleteli tako na revolucionarne fantazije kot defetizem. Oboje nas utegne poškodovati, zato ne moremo ustvarjati realističnih poti do večje pravičnosti.
Zaradi poškodovanosti imamo na voljo vse manj možnosti, da prepoznamo tako zatiralske mehanizme, ki onemogočajo naše polno življenje, kot izvedljive egalitarne alternative.
Vsaka smiselna družbena sprememba zahteva skupno delovanje, utemeljeno na egalitarnosti, in medsebojno podporo, ki temelji na sočutju. Temelje za dobre preobrazbo tako krepijo sočutje, solidarnost in velikodušnost, sodelovalno učenje, deljenje znanja in spodbujanje rasti drugih.
Vse to je osrednjega pomena za izpolnjeno življenje, predano pravičnosti, o katerem govori Erik, ko razmišlja o svoji materi. Verjame, da je življenje vrednot v vsakodnevnih interakcijah ključno, saj pomeni udejanjanje enakosti, ki jo sicer pogosto zgolj pridigamo, pomeni živeti izpolnjeno življenje.
Zadnja Wrightova knjiga nosi naslov »Kako biti antikapitalist v enaindvajsetem stoletju«. Napisal jo je med soočanjem s smrtno boleznijo, dokazuje pa, da predanost družbeni pravičnosti pomeni nadaljevanje dela, tudi ko se soočamo z osebnimi izzivi ali političnimi porazi. Ko je razmišljal o tem, kako je mati vplivala na njegove vrednote, je potrjeval spoznanje o tem, kako temeljni so zgodnji odnosi pri oblikovanju naše moralne usmeritve do sveta.
Vrednote, ki resnično izpolnjujejo življenje, zavezano kritičnemu razmišljanju in pravičnosti – intelektualna poštenost, sočutje, pragmatični idealizem, solidarnost, velikodušnost in vztrajnost –, niso nikakršna abstraktna načela, temveč so žive prakse, ki nas povezujejo z drugimi skozi generacije v nenehnih procesih ustvarjanja pravičnejšega sveta.
Vrednote, ki jih skušamo živeti, ne le »imeti«, nas zavezujejo, da vprašanje »kako narediti svet boljši« razumemo na poseben način. Tako, da globoko dojamemo radikalno neodločenost v samem jedru etičnega odločanja in delovanja. Vsak poskus izračuna našega vpliva ali ugotavljanja, ali smo naredili svet »boljši«, namreč naleti na nezmožnost popolnega poznavanja posledic naših dejanj ali vzpostavitve dokončnih meril za »boljši«. Takih meril preprosto ne moremo ustvariti.
Vendar pa je natanko ta neodločenost tisto, kar omogoča etično odgovornost – v tem je nekaj magičnega. Delovati moramo brez gotovosti, prevzemati odgovornost brez jamstev.
Vsi trije, Wright, Nietzsche in Derrida, nas učijo, da mora »vsak človek sam odgovoriti na to vprašanje«. Naloga je sicer zahtevna, vendar je potrebna, ker potrjuje tako osebno naravo ustvarjanja vrednot (Nietzsche) kot edinstvenost etične odgovornosti (Derrida). Nezanimanje, ki ga nekateri kažejo do tega vprašanja, tako prepoznavamo kot obliko nihilizma ali pasivnega sprejemanja podedovanih vrednot, pa tudi kot izključitev etičnega odpiranja, ki ga prinaša spraševanje.
Naj podčrtam: izpostavljeno spraševanje prinaša možnost odpiranja, medtem ko je njegovo ignoriranje oblika zapiranja.
Wrightova marksistična usmeritev me navdihuje, ker odkriva vrednost v konkretni družbeni preobrazbi v smeri večje družbene pravičnosti in poudarja estetsko samoustvarjanje. Bistveno pri tem je, da potrebujemo dvom o podedovanih predpostavkah o naravi sveta in prevzemanje odgovornosti za lastne odločitve in vrednote, kot bi dodala Nietzsche in Derrida.
Ni komentarjev:
Objavite komentar