Razmišljanja o moralni odgovornosti človeških bitij, ki so pomembna za vzgajanje otrok, so obenem tudi izvrstno izhodišče za razumevanje vloge staršev, vzgojiteljev in učiteljev. Brez takega razmišljanja se hitro zgodi, da slednji moralno pritiskajo na otroke in jim skušajo dopovedati, kako bi se morali obnašati, pri tem pa pogosto zgrešijo osnovne lekcije evolucijske psihologije. To spoznanje lahko preverimo na primeru pretirane rabe pametnih digitalnih naprav.
Najprej se je dobro vprašati, zakaj so te tako zelo privlačne, kaj jih dela take, zakaj se torej otroci in mladi tako navdušujejo nad njimi, da lahko postanejo zasvojeni.
Resnično, kot starši in učitelji pogosto pričakujemo, da se bodo otroci upirali prav tistim stvarem, za katere nas je zasnovala naša psihologija. Zakaj je tako?
Mnogi starši in učitelji ne poznajo evolucijske psihologije, ki bi jim pomagala razumeti, da privlačnost novosti, takojšnjih nagrad in socialnih povezav ni naša moralna pomanjkljivost, temveč je biološka dediščina. Brez tega okvira lahko otroško zanimanje za zaslone enostavno razlagamo le kot namerno neposlušnost ali nevzgojenost, ne pa kot normalen odziv na namerno ustvarjene privlačne dražljaje.
A tudi onkraj vrzeli v znanju pogosto ni dovolj refleksije o naših pričakovanjih. Sprejemamo kulturne pripovedi o otroštvu, samokontroli in tehnologiji, ne da bi se poučili o njihovih temeljih in njihovi veljavnosti. Zagovarjamo standarde, ki nikoli niso bili del naših življenj (naše otroško okolje je vsebovalo veliko manj »nadnormalnih« dražljajev) in se jih kot odrasli pogosto ne držimo.
Prav tako sem prepričan, da obstaja temeljna asimetrija v tem, kako dojemamo in razlagamo svoje vedenje v primerjavi z vedenjem drugih. Ko brskamo po pametni napravi v rokah, za svoje početje takoj naštejemo legitimne razloge: odgovarjanje na službena e-poštna sporočila, preverjanje pomembnih informacij, potreben mentalni odmor. Ko otroci storijo enako, to hitro označimo za zasvojenost, odvisnost ali pomanjkanje discipline. Ta sebična pristranskost je v veliki meri nezavedna. Pri tem ima pomembno vlogo tesnoba. Starši se danes soočajo z izjemno negotovostjo glede dolgoročnih učinkov tehnologije na razvoj otrok. Ta tesnoba lahko podpira togi starševski nadzor, ki preprečuje radovedno raziskovanje izzivov skupaj z otroki.
Pri vsem tem je morda najpomembneje to, da se pogosto odločimo za moralno presojo, ker je preprostejša od alternative – ustvarjanja spodbudnega okolja in dobrih odnosov. Slednje namreč zahteva več ustvarjalnosti, potrpežljivosti in osebnih sprememb.
Ne primanjkuje nam torej le znanja ali refleksije, temveč tudi volje oziroma pripravljenosti, da se teh izzivov lotimo skupaj z otroki, ne pa hierarhično in moralizirajoče proti njim. To pomeni, da se ukvarjamo z dejanskimi izkušnjami otrok, namesto da jim vsiljujemo svojo idealizirano vizijo o tem, kakšno »naj bi« bilo otroštvo.
Dejstvo je, da ponujajo digitalne naprave našim otrokom izjemno koncentracijo novosti, barv, zgodb, informacij, družbene povezanosti in takojšnje nagrade – vsega, kar so naši možgani tisočletja iskali v okoljih, kjer so bili takšni dražljaji naravno omejeni. Torej je res dobro prisluhniti evolucijski psihologiji, saj današnja psihologija ljudi ni nič drugačna od pretekle – naši možgani in geni se »obnašajo« zelo podobno kot v preteklosti, saj se niso čez noč magično spremenili.
Z evolucijskega vidika nam je nagnjenost do novih, barvitih in vznemirljivih dražljajev dobro služila, kajti naši predniki so dolgo časa živeli v okoljih pomanjkanja, ne izobilja. Iskanje redkih, barvitih sadežev ali novih izkušenj, ki bi lahko koristile skupini, je imelo resnično, otipljivo, neposredno vrednost za preživetje.
Danes kajpak živimo v svetu, kjer lahko tehnološka podjetja namerno ustvarjajo izkušnje, ki izkoriščajo te iste psihološke težnje brez naravnih omejitev, ki so obstajale skozi večino človeške zgodovine.
Torej ni prav, da najprej napademo otroke, češ da so preveč pred zasloni. Pričakovano je namreč, da bodo, ker se na njih dogajajo tako čudovite, zanimive, privlačne zadeve, kot se zunaj zaslonov le redko. Samo pomislite na žalostno nasprotje med dolgočasnim, pustim, nezanimivim predavanjem v učilnici in barvitim, večdimenzionalnim, zanimivim, vznemirljivim pustolovskim vizualnim dogajanjem na zaslonu. Kam bodo učenčevi možgani prej in raje usmerili svojo pozornost: na dolgočasno, abstraktno in za vsakdanje življenje povsem neuporabno, nekoristno predavanje ali na zaslon, na katerem spremljajo zanimiv pogovor o izzivih in problemih, s katerim se sooča učenec skoraj vsak dan in je zanj neposredno pomemben?
Tudi sam imam »najraje« nezanimive predavatelje, ki na kakšni konferenci inštalirajo PowerPoint predstavitev, na kateri je napisan ves »roman«, kot je »Vojna in mir«, potem pa nam v dvorani uro in pol z dolgočasnim, nezanimivim glasom brez poudarkov berejo z zaslona, temu pa rečejo predavanje. Včasih se tako ozrem po dvorani, v kateri je tristo slušateljev, med njimi so pogosto učitelji in ravnatelji, in po dvajsetih minutah jih je večina – na malih zaslonih, ki jih imajo v rokah. Nesrečni predavatelj pa še naprej predava – zidovom.
Evolucijska psihologija tako ustvarja resnično dilemo za starše in vzgojitelje. Preprosto moraliziranje ali zahtevanje otrokove samokontrole, ne da bi se spopadli s temeljno privlačnostjo zadev, s katerimi se srečujejo otroci, povsem zgreši cilj. Ni namreč res, da otroci odpovedujejo pri samoregulaciji, saj se normalno odzivajo na nenavadno močne in privlačne dražljaje. Učinkovita moralna vzgoja mora zato najprej prepoznati to resničnost, namesto da se spopada z njo.
Morda je pri tem najpomembneje, da so odrasli model vedenja, ki ga pričakujejo od otrok. To zlasti vključuje spoznanje, da tudi sami prepoznavajo in skušajo obvladovati natanko iste privlačnosti kot otroci, namesto da preprosto zahtevajo, da se otroci uprejo temu, čemur se sami težko uprejo.
Razmišljanje o moralni odgovornosti ljudi je v orisani perspektivi zelo dragoceno, zato se ga lotim, kajti težko si predstavljam dobro vzgojo brez krepitve moralne odgovornosti.
Ko razmišljamo o moralni odgovornosti, se ne spustimo v svet abstraktnih metafizičnih vprašanj o svobodni volji in determinizmu, kajti zanima nas zlasti to, kar me je tako močno pritegnilo v eseju z naslovom »Svoboda in zamera« (izvirni naslov je »Freedom and Resentment«), ki ga je leta 1962 priobčil britanski filozof Peter Frederick Strawson.
Pritegnilo me je filozofovo poudarjanje pomena naših naravnih čustvenih odzivov, s katerimi se naravnavamo na dejanja drugih, kot so zamera, ogorčenje, hvaležnost in ljubezen. Njegovo ključno spoznanje je bilo, da so prakse moralne odgovornosti v osnovi medosebne in čustvene, ne pa teoretične in abstraktne. To je zelo pomembno spoznanje. Zakaj?
Oglejmo si primer iz vsakdanjega življenja. Ko sprejmemo drugega človeka kot odgovornega, ne sodimo metafizično o njegovi svobodi ali določenosti – denimo, genetski. Nasprotno, izražamo stališča, ki se naravno pojavljajo v človeških odnosih.
Ko starši opazujejo, kako njihove otroke prevzemajo digitalni zasloni, njihovi naravni čustveni odzivi običajno vključujejo skrb (zaščitniški nagon pred morebitno škodo), frustracijo (zlasti kadar poskusi preusmeritve pozornosti ne uspejo), krivdo (spraševanje o tem, ali so sami dovolili ali celo modelirali problematično vedenje), zmedenost (nerazumevanje močne privlačnosti teh naprav in vsebin), včasih zamero (občutek, da so otroci zamenjani ali razvrednoteni v primerjavi z zaslonom). Podobno lahko rečemo za vzgojitelje in učitelje.
Ti zelo konkretni čustveni odzivi v resnici niso teoretične sodbe o svobodni volji ali determinizmu. Gre za takojšnje, odnosne reakcije oziroma odzive, ki izhajajo iz naših medosebnih vezi in skrbi drug za drugega. Odražajo resničnost in sporočajo, da obstaja znotraj mreže odnosov in naših čustvenih povezav moralna odgovornost.
Orisana perspektiva spreminja naš pristop k digitalni zasvojenosti in odvisnosti (med obema je seveda pomembna razlika – danes smo vsi odvisni od digitalnih naprav). Namesto da se osredotočamo zgolj na abstraktna pravila ali apeliramo na moč volje (»omeji čas pred zaslonom, ker ti škodi«), pristnejši in učinkovitejši pristop prepoznava in potrjuje predvsem čustvene razsežnosti tega, kar se vsak dan dogaja pred našimi očmi, med nami in za našimi hrbti.
Najprej se torej zavedamo svojih naravnih reaktivnih odnosov, ki jih imamo drug do drugega. Pomembno je zavedati se, da jih imamo bolj ali manj vsi, ne le nekateri – najslabše je, če poskuša biti človek lepa duša, za katero domnevno ne velja, kar velja za vse druge ljudi.
Vsakdanje reševanje problemov in izzivov, kot sta digitalna odvisnost in digitalna zasvojenost, je učinkovitejše, če se ga lotimo s krepitvijo odnosov in čustvene ozaveščenosti, ne pa zgolj s sklepanjem ali postavljanjem strogih in še strožjih pravil, kaznovanjem otrok in pritoževanjem nad današnjim svetom, kot da je bil včerajšnji kaj boljši.
Prehod preko golega moralističnega presojanja otrokove odvisnosti ali zasvojenosti z zasloni k učinkovitejšemu kultiviranju odnosov z njimi je resnično boljše izhodišče.
Ko se tako premaknemo in se osredotočimo na odnose, ne pa samo na pravila, odtegovanje in kaznovanje, se pojavi več možnih praktičnih pristopov, ki jih velja izpostaviti.
Bistvena postane pristna radovednost. Namesto da predpostavljamo, da vemo, zakaj otroke privlačijo zasloni, bi jih lahko vprašali in tudi resnično poslušali, da bi jih dejansko slišali: »Kaj ti je pri tej igri najbolj všeč?« ali »Kako se počutiš, ko križariš po medmrežju?« S tem potrjujemo otrokovo izkušnjo, sebi pa pomagamo razumeti legitimne potrebe, ki jih imajo otroci.
Bolje je tudi priznati, da je nekaj privlačno, kot pa to zanikati ali pa vztrajati, da sploh ne bi smelo biti privlačno. »Te igre so zasnovane tako, da so neverjetno privlačne« je bolj iskreno kot »Ne razumem, zakaj zapravljate čas zanje.« To priznanje ustvarja prostor za pogovore o tem, kako tehnološka podjetja namerno ustvarjajo zasvojljive izkušnje.
Pomembno je, da z otroki delimo svoje čustvene odzive, namesto da jih ignoriramo in se obnašamo, kot da ne obstajajo. »Pogrešam najine pogovore, ko sva oba na napravah« izraža resnico najinega odnosa brez obtoževanja. Otroci se na tako pristno čustveno izmenjavo odzivajo veliko bolje kot na abstraktna, kaznujoča ali moralizatorska opozorila.
Če želimo, da otroci razvijejo čustveno regulacijo, je najbolje, da jo najprej izkusijo v odnosu z nami. Ko sedemo k otroku v trenutkih, ko je frustriran (na primer, ko se čas pred zaslonom izteče) mu pomagamo predelati težka čustva, namesto da zgolj zahtevamo od njega, da se »obvlada«. Lahko sicer zahtevamo, a najverjetneje ne bo delovalo.
Ključno je ustvarjanje alternativnih priložnosti za povezovanje in dobre odnose. Privlačnost zaslonov pogosto zadovoljuje čustvene potrebe po stimulaciji, potrjevanju ali dosežkih – to niso le otrokove potrebe, da ne bo pomote, ima jih vsak. Iskanje načinov za zadovoljevanje teh istih potreb s skupnimi dejavnostmi ustvarja pozitivne alternative – nikakor ne gre le za odpravljanje negativnih. Osrednje spoznanje je, da otrokov moralni razvoj omogočajo in krepijo odnosi, ne pa vsiljevanje zunanjih pravil, pričakovanj ali zahtev.
Da bi starši, zlasti tisti, ki so nagnjeni k moraliziranju in kaznovanju, začeli spreminjati odnose z otroki, morajo začeti s samorefleksijo. Predlagam torej stari, antični poziv »Spoznaj samega sebe«. Starši lahko začnejo tukaj.
Najprej opazujejo svoj odnos do zaslonov in tehnologije. To je že lahko odločilno, kajti otroci so izjemno občutljivi na nedoslednost. Preden se lotite otrokovih navad, torej opazujte svoje navade: Kako pogosto sežete po telefonu? Ali prekinjate pogovore, da preverite obvestila? Ali ste popolnoma prisotni med družinskim časom?
Ne gre za popolnost, temveč za zavedanje. Ko starši iskreno priznajo svoje težave s tehnologijo, to ustvarja pristnost namesto hinavščine.
Drugič, koristno se je lotiti psihološkega spoznanja, da so čustva informacija, ne navodila. Ko starši čutijo frustracijo zaradi otrokove uporabe zaslona, je dobro biti radoveden glede tega občutka. Ni treba kar takoj ukrepati. Bolje se je najprej vprašati: »Kaj me tukaj resnično skrbi? Katere prihodnosti se bojim? Katero povezavo pogrešam?« Zakaj je tako spraševanje koristno? Ker ustvari prostor med takojšnjo refleksno reakcijo in kasnejšim razumnim odzivom.
Tretjič, preden se starši lotijo otrokovega problematičnega vedenja, je dobro investirati v obnovo pozitivnih odnosov z njim. To je lahko zelo preprosto: vsak dan preživijo pol ure popolnoma pozornega časa z otrokom in počnejo z njim nekaj, kar si izbere. Ko se otroci počutijo resnično vidne in skupaj uživajo, postanejo bolj dovzetni za smernice, ki jih zastopajo starši.
Četrtič, izkušnje potrjujejo, da je zelo dobro pokazati otrokom lastno ranljivost. Starši lahko delijo svoje izzive z otroki. »Opažam, da sem tesnoben_a, ko ne preverjam redno telefona« ali »Včasih uporabljam svojo napravo, da se izognem težkim občutkom« je dober model samozavedanja, ki ustvarja prostor, kjer otroci lahko prepoznajo lastne vzorce brez sramu. Niso namreč ranljivi le otroci, vsak človek je ranljiv, le da številni tega ne priznajo.
Petič, zasvojenost z zasloni pogosto zadovoljuje legitimne človeške potrebe po kompetenci, avtonomiji in povezanosti. Starši, ki sodelujejo pri prepoznavanju teh potreb, naredijo premik. Najmočnejši premik se zgodi, ko starši ne mislijo več, da so nadzorniki in upravljavci otrokovega vedenja, in se prepoznajo kot graditelji odnosov. To koristi tako njim kot otroku, saj zmanjšuje konflikte, hkrati pa ustvarja globljo povezanost, pristne odnose in spodbuja vzajemno rast.
Ni komentarjev:
Objavite komentar