Manifest za vključujočo družbo prihodnosti

Na nekem predavanju me je nekdo vprašal: Katere izzive vidite v današnjem svetu glede vključevanja ljudi s posebnimi potrebami? Zdi se, da so vsi za vključevanje in ustvarjanje vključujoče družbe, ampak ali smo že dosegli raven polnega vključevanja?

Popolnoma prav imate, če mislite na veliko razliko med tem, kar ljudje govorijo o vključevanju, in tem, kar se dejansko dogaja, sem odgovoril. Danes še vedno obstajajo veliki izzivi, ko gre za resnično vključevanje ljudi s posebnimi potrebami. Naj pojasnim.

Formalna vključenost v primerjavi z resnično vključenostjo pomeni, da številne ustanove (šole, delovna mesta, javne službe) sicer imajo zapisane politike za vključenost in vključevanje, vendar te v praksi pogosto pomenijo le minimalne prilagoditve. Popolna vključenost bi pomenila spremembo okolja, odnosov in kulture, da bi resnično cenili in slavili razlike – in še nismo povsem tam. Prvi izziv je zato ta: premakniti se od simbolične vključenosti k resnični, participativni vključenosti.

Stavbe, promet, komunikacijski sistemi in digitalni prostori pogosto še vedno niso dovolj dostopni. A tudi ko obstaja fizični dostop oziroma je omogočen, je »dostop« do polne udeležbe – družbene, intelektualne in čustvene – še ena raven, ki pogosto manjka. Drugi izziv je zato ta: prava dostopnost ni le klančina, temveč je občutek pripadnosti.

Tudi dobronamerni ljudje lahko nezavedno gojijo pristranskosti: lahko čutijo usmiljenje do ljudi s posebnimi potrebami, jih podcenjujejo ali nanje gledajo skozi prizmo primanjkljaja (»česa ne zmorejo« namesto »kaj prinašajo«). Tretji izziv je: spreminjanje globoko zakoreninjenih stališč, ne le zunanjega vedenja.

Učitelji, delodajalci in javne ustanove pogosto nimajo dovolj usposabljanja, osebja ali sredstev za ustvarjanje resnično vključujočega okolja. Izziv: vključevanje potrebuje naložbe – ne le lepih in milo zvenečih besed.

V bogatejših okoljih so vključujoče izobraževanje in zaposlitvene možnosti morda bolje razvite. V manj bogatih skupnostih so lahko minimalne ali pa jih sploh ni. Po vsem svetu so številne države še vedno daleč od osnovnih ravni vključenosti. Izziv: vključevanja ni mogoče ločiti od širših vprašanj pravičnosti in neenakosti.

Nekatera prizadevanja za vključevanje ironično ignorirajo raznolikost med ljudmi s posebnimi potrebami. Ni enega samega načina za »vključevanje«, ker različni ljudje potrebujejo različne vrste podpore in okolja. Izziv: vključevanje mora biti prilagodljivo, odzivno in osredotočeno na posameznika.

Skratka: smo na poti, vendar še nismo dosegli popolne vključenosti. Vključenost ni zgolj to, da »spustimo ljudi noter in jih opolnomočimo« – gre za preoblikovanje prostorov, tako da vsakdo pripada in lahko uspeva v skladu s svojimi potenciali.

Sledilo je novo vprašanje. »Ali lahko predlagate nekaj vizij ali idej, kako bi lahko še bolj poglobili vključenost v izobraževanju, na delovnih mestih in v skupnostih?« Odgovoril sem.

Najprej sem poudaril. Ne gre le za površinske, lepotne popravke, temveč za vnovični resni razmislek o tem, kako gradimo skupnosti, institucije in odnose. Najprej potrebujemo dobre nove ideje.

Vizija je ta.

Namesto oblikovanja okolij in prostorov, v katere nato dodajamo »posebne« prilagoditve, pomeni univerzalno oblikovanje tako ustvarjanje prostorov, sistemov in okolij, ki delujejo vključujoče za vse že od samega začetka. Primeri: šole, ki ponujajo več načinov učenja (vizualno, slušno, praktično) za vse učence; javni prostori, zasnovani z vgrajenimi klančinami, taktilnimi potmi in lahko berljivimi znaki – ne kot naknadna misel. Na kratko: dostopnost postane običajna, ne nekaj posebnega za posebne ljudi.

Naj nadaljujem. Ne govorite v imenu drugih – ustvarjajte skupaj. Vključujoče prakse bi morale vključevati ljudi s posebnimi potrebami v vse faze: načrtovanje, odločanje, vodenje. Ne le »posvetovanje« z njimi, temveč njihovo soustvarjanje. Primeri: invalidni aktivisti, ki vodijo projekte urbanističnega oblikovanja; učenci s posebnimi potrebami, ki skupaj z učitelji razvijajo svoje individualizirane izobraževalne programe.

Vključenost ni le tehnično vprašanje; je predvsem čustveno in etično. Učite otroke (in odrasle!) empatije, sočutja, pogovarjanja in etične skrbi za drugega. Spodbujajte dialog, kjer se razlike dojemajo kot bogatenje, ne pa kot grožnja. Primeri: tečaji o čustveni inteligenci, sočutju in aktivnem poslušanju. Vizija: družba, ki ceni odnose pred individualističnim tekmovanjem.

Vključenost pomeni tudi ustvarjanje smiselnih delovnih priložnosti za vse. Primeri: podjetja, ki sprejemajo vključujoče prakse zaposlovanja in ponujajo resnične karierne poti, ne le simboličnih in »prilagojenih« delovnih mest. Mikropodjetja in zadruge, ki jih ustanovijo in vodijo invalidi. Vizija: gospodarske strukture, ki so pluralne, ustvarjalne in pravične.

Vključevanje pomeni tudi to. Ni nujno, da se vse dogaja prek institucij. Gradnja neformalnih mrež podpore in solidarnosti lahko ustvari odporne skupnosti, kjer nihče ni zapostavljen. Primeri: sosedske pobude, skupni prevozi in zadruge za oskrbo. Vizija: življenje v skupnosti, kjer je skrb za drugega nekaj vsakdanjega.

Jezik oblikuje misel. Če želite inkluzijo, se znebite rabe jezika, ki temelji na primanjkljajih (»invalidi«, »motnje«), in uporabljajte jezik, ki spodbuja zgodbe o samostojnosti in ustvarjalnosti, ne le pripovedi o »preseganju ovir« in »zmanjševanju tragedije«. Vizija: kulturni premik, ki prepoznava razlike kot potencial, ne pa kot nevarnost ali grožnjo.

Naj sklenem. Vključenost je treba podpirati na ravni zakonodaje, pravic in politik, ne le dobre volje. Primeri: Uveljavljanje pravice do dostopnega izobraževanja, zaposlitve in zdravstvenega varstva. Vizija: demokracija za vse glasove, ne le za večino.

Skratka: prava vključenost je kulturni, čustveni, politični in arhitekturni projekt. Ne sprašujemo se »kako lahko izključene ljudi vključimo v obstoječe sisteme« – temveč »kako lahko sisteme spremenimo, da bodo vsi pripadali od začetka?«

Na podlagi orisane vizije lahko skiciram Manifest za vključujočo družbo prihodnosti.

 

Preambula

Zamišljamo si svet, kjer vsak človek – v vsej svoji različnosti, ranljivosti in ustvarjalnosti – pripada. Zavračamo sisteme, ki zahtevajo istost in različice istega, brišejo kompleksnost ali marginalizirajo glasove. Vključenost ni dobrodelnost. Je temelj resnično humane družbe.

1. Razlika ni problem. Je vir življenja. Potrjujemo, da je razlika – telesa, uma, kulture, sposobnosti, izkušenj – resnično bogastvo človeštva. Zavezujemo se, da bomo negovali okolja, kjer so razlike dobrodošle, praznovane in kultivirane, ne le tolerirane.

2. Pripadnost je pravica, ne privilegij. Nobena oseba si ne bi smela »zaslužiti« svoje pravice do polnega sodelovanja v družbi. Dostop do izobraževanja, zaposlitve, stanovanja, zdravstvenega varstva in življenja v skupnosti mora biti brezpogojen.

3. Resnična dostopnost je skupna zaveza. Dostopnost ni dodatna značilnost; je osnovna arhitektura pravičnega sveta. Prostore, tehnologije in storitve bomo oblikovali z mislijo na univerzalni dostop – od začetka, za vse.

4. Sodelovanje namesto zastopanja. Ne bomo govorili v imenu drugih; ustvarili bomo strukture, kjer bo vsak človek govoril in deloval v svojem imenu. Odločitve o skupnosti, politiki in institucijah bodo sprejete skupaj s tistimi, ki jih to neposredno zadeva.

5. Skrb je kolektivna praksa. Zavračamo mit o radikalnem individualizmu. Razumemo, da je skrb – zase, za druge, za Zemljo – skupna, neprekinjena in vitalna družbena praksa.

6. Izobraževanje mora osvobajati, ne prilagajati se. Izobraževanje ne bo več oblikovalo posameznikov v en sam model »uspeha«. Namesto tega bo prebudilo raznolike potenciale v vsakem učencu in spodbujalo kulturo dialoga, radovednosti in soustvarjanja.

7. Jezik oblikuje resničnost. Zavezujemo se k uporabi jezika, ki priznava polno človečnost, dostojanstvo in sposobnost delovanja vsakega posameznika. Preoblikovali bomo diskurze, ki patologizirajo, diagnosticirajo, zmanjšujejo ali izključujejo.

8. Skupnost onkraj konkurence. Zavračamo prihodnost, v kateri se človekova vrednost meri s produktivnostjo ali družbenim statusom. Gradili bomo gospodarstva, soseske in institucije, ki temeljijo na sodelovanju, solidarnosti, sočutju in skupnem veselju.

9. Prihodnost pripada vsem nam. O prihodnosti ne bodo odločale elite ali skupine v zaprtih prostorih. Oblikovali jo bodo odprta gibanja ljudi, ki bodo sodelovali – kljub vsem razlikam –, da bi si predstavljali in gradili skupni svet.

Verjamemo

Da nihče ni preveč drugačen, preveč zlomljen, premajhen ali prepozen, da ne bi bil pomemben.

Da je polno izražanje in potrjevanje človeškega življenja – v vseh njegovih oblikah – sveto.

Da vključenost ni naloga, ki jo je treba dokončati, temveč način bivanja, ki ga je treba udejanjati vsak dan.

Vključenost je revolucija.

Prihodnost je skupna – ali pa je ni.