Vzgoja za avtoriteto

Draga Minea,

prav tako pogosto poslušam starše, vzgojitelje in učitelje nostalgično ugotavljati, da niso več avtoritete, kakršne so nekoč domnevno bili. Da mladi danes čisto premalo spoštujejo avtoritete, češ da bi jih morali spoštovati bolj, in da je zato na svetu »vse narobe«. A kaj to zares pomeni, zakaj se odrasli pritožujejo, da niso avtoritete, kaj jim preprečuje, da bi postali avtoriteta? Kdaj se pritožujejo? Kaj pomeni biti avtoriteta v človeškem svetu? Kdo je avtoriteta? Kako postane človeško bitje avtoriteta? Kaj mora narediti, da je avtoriteta? Zakaj ljudje sploh potrebujemo avtoritete? Bo umetna inteligenca nova avtoriteta? Sta Trump in Putin avtoriteti?

Ko se sprašujemo, kaj pomeni biti avtoriteta, raziskujemo nekaj, kar se dotika skoraj vseh razsežnosti našega življenja – od vzgajanja otrok do družinske dinamike, delovanja šol, državnih organov in globalnega upravljanja. Kaj torej pomeni beseda »avtoriteta« in zakaj je tako pomembna?

Naj se najprej na kratko zadržim pri preprosti definiciji avtoritete.

Avtoriteta je priznana možnost, da nekdo vpliva na dejanja, vedenje, prepričanja ali odločitve nekoga drugega. Ne uporablja čiste moči, ne vpliva zgolj s silo, temveč vključuje legitimnost – občutek, da je njen vpliv pravilen, upravičen in zaslužen.

To so tri preproste, vendar zelo pomembne dimenzije avtoritete. Brez njih o njej ne moremo resno govoriti.

Ko se človek sprašuje, denimo, starši ali učitelji, ali jih drugi spoštujejo in sprejemajo kot avtoriteto, se morajo najprej vprašati, kako vplivajo nanje. Ali vplivajo na ustrezen, pravilen način? Je njihov vpliv zaslužen in upravičen? Če ni, preprosto ne morejo postati avtoriteta, pa če si še tako želijo biti; morda so oblastniki, moda so na položajih, kjer imajo moč, niso pa avtoritete. Nihče ne more biti avtoriteta samo zato, ker verjame, da si zasluži biti, češ da ima določen položaj.

Zastavljena vprašanja so ključna, kajti odnos do avtoritete pomeni nekakšno prostovoljno skladnost. Kaj hočem s tem reči?

Kdor spoštuje drugega kot avtoriteto, se mu ne podreja. Avtoriteta ne vključuje nadrejenosti in podrejanja, ne vključuje sile ali prisile. Nihče ne more nikogar prisiliti, da spoštuje drugega kot avtoriteto, nihče ne more smiselno zahtevati takega odnosa do drugega, češ da ga mora obvezno sprejeti za avtoriteto. Lahko uboga, se mu podreja ali se ga boji, toda to nima nobene zveze z avtoriteto.

Beseda »avtoriteta« je v glavah ljudi kljub temu pogosto neposredno povezana z besedo »oblast«.

Ta deluje preko družbeno uveljavljenega in priznanega sprejemanja. Oblast si je mogoče prisvojiti – tudi z močjo –, nekdo pa postane avtoriteta šele, ko mu drugi priznajo pravico do takega statusa, ko mu ga podelijo. To priznanje je lahko formalno (z nazivi, s ceremonijami ali pravnimi strukturami) ali neformalno (s spoštovanjem, pridobljenim skozi čas), vendar je vedno relacijsko – obstaja med ljudmi in ne znotraj enega posameznika. Avtoriteta je možna le skozi odnose, sicer ne. Človek ne more kar biti avtoriteta, to lahko postane le skozi odnose z drugimi. Enako sicer velja tudi za oblast, vendar je med obema bistvena razlika, kot sem že nakazal.

Če me torej nekdo ne sprejema kot avtoriteto, če mi ne priznava statusa avtoritete, je najin odnos neskladen in jaz nisem avtoriteta. Morda sem oblastnik in me mora ubogati, sicer tvega negativne posledice, morda sem mu nadrejen in imam moč, ki jo lahko uporabim, to pa je tudi vse. Oblast ni isto kot avtoriteta, ta ni isto kot oblast.

Klasično razumevanje avtoritete je zelo preprosto in nam veliko pove. Max Weber je opredelil tri klasične oblike avtoritete, ki nam pomagajo razumeti, kako deluje, zato jih je koristno poznati.

Naj poudarim, da uporablja Weber izraz »Herrschaft«, ki ga razume kot legitimno oblast ali prevlado in jo razlikuje od moči »Macht«, ki jo razume kot sposobnost vsiljevanja lastne volje drugim. Moč v tem smislu ne zahteva legitimnosti – deluje lahko s čisto prisilo.

Webra tako zanima, zakaj se ljudje prostovoljno ravnajo v skladu z določenimi vodstvenimi ali upravljavskimi strukturami – zakaj nekomu priznavajo pravico, da vpliva na njihova dejanja. Govori o avtoriteti, ki se razlikuje od uporabe moči ali sile. Diktator ima tako lahko moč brez avtoritete, medtem ko ima lahko spoštovani voditelj skupnosti avtoriteto z relativno malo formalne moči.

Tradicionalna avtoriteta izhaja iz ustaljenih običajev in praks. Ljudje ubogajo in so poslušni avtoritetam, ker »se je vedno tako delalo«. Plemenski starešina ali dedni monarh uteleša to obliko avtoritete.

Pravno-racionalna avtoriteta izhaja iz ustaljenih pravil in postopkov. Ljudje sledijo navodilom nekoga, ker zaseda določen položaj v sistemu, ki ga urejajo sprejeta pravila, o katerih se ne sprašuje. To vrsto avtoritete običajno izvajajo sodniki, izvoljeni uradniki in vodje podjetij.

Nekaj drugega je tretja oblika avtoritete – karizmatična avtoriteta. Ta izhaja iz izjemnih osebnih lastnosti, ki navdihujejo predanost. Ljudje sledijo nekomu, ker verjamejo v njegov izjemni značaj, njegovo integriteto, vizijo ali njegove telesne in duhovne sposobnosti. Verski voditelji, revolucionarji in nekatera politična gibanja se pogosto zanašajo na karizmatično avtoriteto.

Ljudje priznavajo status avtoritete tudi posameznikom, ki imajo veliko specializiranega ali strokovnega znanja. Zdravnikom, znanstvenikom ali strokovnjakom podelimo avtoriteto, ker imajo znanje, ki ga sami nimamo, a ga potrebujemo.

Pomembno oziroma odločilno pa je, kar sem zapisal: ljudje podelijo drugemu status avtoritete, ta si ga ne more podeliti sam.

To je zelo pomembno zlasti takrat, ko govorimo o četrti obliki avtoritete – moralni avtoriteti. Človek je lahko moralna avtoriteta, ko ga drugi zaznajo na poseben način, ki ga določata osebna integriteta in etičnost. Osebnosti, kot je Mahatma Gandi, niso imele ogromnega vpliva na ljudi zaradi formalnega institucionalnega položaja, temveč zaradi moralne doslednosti, s katero so si prislužile spoštovanje drugih.

Očitno je torej, da človek postane avtoriteta, da ta ni kar dana, da ni »od vedno«, da mora nekdo nekaj narediti, da si jo prisluži. Kako postane avtoriteta?

Znanje in usposobljenost tvorita temelj najbolj legitimne oblasti in avtoritete – obeh položajev torej. To pomeni, da morajo celo tradicionalne ali pravno-racionalne avtoritete izkazati nekaj osnovnih sposobnosti in kompetenc, da ohranijo svoj položaj, sicer ga izgubijo.

Za avtoritete, ki jih imenujemo epistemične avtoritete, peta oblika avtoritete, je bistveno globoko strokovno znanje – to običajno zahteva leta študija, prakse in dokazanih rezultatov.

Še enkrat lahko sklenem, da človek brez določenih kompetenc in dokazanih rezultatov ne more postati avtoriteta.

Drugi temelj vseh oblik avtoritete tvorita doslednost in zanesljivost v vedenju in delovanju, ki gradita zaupanje. Ljudje podelijo avtoriteto tistim, katerih dejanja se ujemajo z njihovimi besedami in ki sčasoma zanesljivo izpolnjujejo svoje odgovornosti. Jasna komunikacija avtoriteti omogoča, da svoje znanje, vizijo ali položaj pretvori v smernice, ki jim lahko sledijo drugi. Najbolj razgledana in strokovno podkovana oseba morda ne bo nikoli epistemična avtoriteta, če ne more ali ne zna učinkovito prenašati svojega znanja na druge.

Empatija, sočutje in zavzemanje perspektive drugih omogočata avtoriteti, da razume ljudi, na katere vpliva. Učinkovite avtoritete niso egocentrične, sebične ali egoistične, temveč prepoznavajo potrebe, skrbi in stališča drugih, kar jim omogoča, da konstruktivno vplivajo nanje. Zelo pomembno je zato tole spoznanje.

Legitimno avtoriteto razlikuje od avtoritarnosti in oblasti ali prevlade priznavanje meja. Prave avtoritete razumejo meje svojega področja in spoštujejo avtonomijo drugih, jim ničesar ne vsiljujejo, ne uporabljajo nobene sile, zato niso oblastniki.

Naj sklenem z razmišljanjem o vprašanju, zakaj človeške družbe dosledno ustvarjajo in priznavajo tako avtoriteto kot oblast.

Koordinacija in učinkovitost našega delovanja v družbenem polju se izboljšata, ko odločitve ne zahtevajo nenehnih pogajanj. Oblastne strukture omogočajo ljudem, da delujejo kohezivno brez transakcijskih stroškov, ki jih terja doseganje soglasja o vsaki zadevi. Predstavljaj si delovno mesto, kjer je za vsako manjšo odločitev potreben soglasni dogovor vseh zaposlenih – le malo bi bilo doseženega.

Specializirano znanje je mogoče učinkoviteje uporabiti prek avtoritetnih struktur. V sodobnih kompleksnih družbah noben posameznik ne more niti približno obvladati vsega potrebnega znanja. S priznavanjem avtoritet na različnih področjih imamo koristi od strokovnega znanja drugih, ne da bi ga morali pridobiti sami. Podobno lahko rečem za reševanje sporov. To včasih zahteva tretje osebe, ki pomagajo pri sprejemanju zavezujočih odločitev. Brez priznanih avtoritet se lahko konflikti stopnjujejo ali ostanejo trajno nerešeni.

Avtoriteta terja tako razdaljo kot povezanost. Ohraniti mora dovolj razdalje, da jo lahko drugi  spoštujejo, a dovolj povezanosti, da razume tiste, na katere vpliva. Prevelika razdalja ustvarja odtujenost; premajhna lahko spodkoplje razliko, ki omogoča avtoriteto.

Najmočnejša avtoriteta se pogosto najmanj zanaša na izrecno moč ali silo, kot sem že zapisal. Kadar avtoriteta deluje optimalno, se mora le redkokdaj odločno uveljaviti. Paradoksno je, da imajo ljudje, ki nenehno opozarjajo druge na svojo avtoriteto, pogosto najšibkejši zakoniti vpliv, čeprav lahko zasedajo oblastne položaje ali položaje moči.

Avtoriteta hkrati omejuje in omogoča. Čeprav nujno omejuje določena dejanja, obenem ustvarja možnosti, ki jih brez nje ne bi bilo. Učiteljeva avtoriteta, denimo, omejuje vedenje učencev, vendar omogoča učenje, do katerega sicer ne bi prišlo. A učitelj ne bi smel postati oblastnik, čeprav ima formalno moč – naj bo torej avtoriteta ali zgled mladim.

Avtoriteta je odvisna tako od posameznika kot družbenega konteksta. Nihče ne postane avtoriteta samo zaradi osebnih lastnosti ali zgolj zaradi družbenega položaja – oboje se mora uskladiti, da učinkovito deluje. Tako danes ni le vprašanje, ali mladi upoštevajo učitelje, vzgojitelje in starše kot avtoritete, temveč je najprej na vrsti vprašanje, ali slednji sploh zavzemajo družbene položaje, od katerih je odvisen status avtoritete. 

Čisto na koncu bi rad podčrtal, da so sodobni kulturni premiki v smeri večje enakosti in egalitarnosti ter dvoma o hierarhijah in razmerjih moči spremenili delovanje avtoritete. Učinkovite oblasti se vedno bolj zanašajo na razlago in prepričevanje, ne pa samo na stališča ali mnenja. Prava avtoriteta zato nikoli ne reče drugim, da se bo nekaj zgodilo samo zato, ker je sama tako rekla.

Najučinkovitejše avtoritete danes priznavajo, da njihov vpliv ne izvira iz sile, dominacije ali prevlade nad ljudmi, temveč iz služenja – uporabljajo svoj položaj, znanje ali značaj, da pomagajo drugim doseči njihove cilje in izboljšati njihova življenja. Na ta način avtoriteta v najboljšem primeru ne postane sama sebi namen, temveč je sredstvo za spodbujanje človeškega razcveta in ustvarjanje blagostanja, ki ga tako dobro ponazarja etičnost skrbi za drugega.

Avtoriteta torej ne zastopa oblasti, sile ali moči, temveč zastopa blagostanje ljudi in njihov razcvet. Upravičeno predstavlja vpliv, ki ga ljudje prostovoljno sprejemajo. Za razliko od sile, moči ali oblasti, ki lahko izsiljujejo vedenje ne glede na želje drugega, avtoriteta deluje s privolitvijo, ki je usmerjena k blagostanju drugega in njegovemu zaupanju, da je blagostanje mogoče. Ljudje sledijo avtoriteti, ker priznavajo njeno pravico do vodenja, usmerjanja ali sprejemanja odločitev na določenem področju.

Avtoriteta predstavlja zaupanje v odnosu in izhaja iz njega. Ko nekoga prepoznamo kot avtoriteto, v bistvu rečemo: »Zaupam vaši presoji na tem področju.« To zaupanje lahko temelji na strokovnem znanju, položaju v sprejetem sistemu, izkazani modrosti ali moralni drži. Avtoriteta staršev v veliki meri izhaja iz otrokovega zaupanja, da starš ravna v njegovo največjo korist.

V otrokovo največjo korist, ne v svojo.

Avtoriteta torej predstavlja posebno znanje ali zmožnost, ki koristi drugim. Zdravnikova avtoriteta ne izhaja iz moči, da vsiljuje zdravljenje, temveč iz specializiranega usposabljanja, ki pomaga bolnikom. Podobno sprejemamo učiteljevo avtoriteto, ker nam njegovo znanje pomaga pri učenju.

Avtoriteta vsekakor predstavlja odgovornost do tistih, ki jo sprejemajo. Torej vključuje obveznosti do drugih.

Nimajo ljudje obveznosti do avtoritet, te imajo obveznosti do ljudi.

Starši imajo tako avtoriteto, ki jim jo priznavajo otroci, a tudi odgovornost za njihovo dobro počutje. Politični voditelji imajo avtoriteto, a tudi odgovornost do državljanov. Ko je ta odgovornost opuščena, avtoriteta običajno oslabi ali pa kratko malo izgine, ker ni več mogoča.

Na kratko: avtoriteta predstavlja modrost, pridobljeno z izkušnjami. Denimo, avtoriteta starejših v mnogih tradicionalnih družbah ne temelji na sili ali moči, temveč na priznani vrednosti življenjskih izkušenj in perspektive. Ta vrsta avtoritete služi kot skladišče kolektivne modrosti, ki koristi skupnosti.

Razlikovanje med avtoriteto in močjo/silo/oblastjo je ključnega pomena za razumevanje zdravih in nezdravih družbenih odnosov. Ko se mora nekdo nenehno zatekati k sili, grožnjam ali prisili, to pogosto kaže na šibko ali neuspešno avtoriteto. Najmočnejše oblike avtoritete je le redko treba uveljaviti, ker jih ponotranjijo tisti, ki jih priznavajo. To ne pomeni, da avtoriteta nikoli ne vključuje mehanizmov uveljavljanja, toda to uveljavljanje služi podpiranju kolektivno potrjenih norm, in ne vsiljevanju volje ene osebe drugim. Razumevanje avtoritete, ki ne uporablja moči, nam pomaga prepoznati, zakaj nekateri voditelji navdihujejo predanost, medtem ko drugi ustvarjajo samo navidezno skladnost, pod katero se skriva podrejanje, ker hočejo moč, ki jih fascinira. Pomaga razložiti, zakaj je starševstvo z razumevanjem in ne s kaznovanjem učinkovitejše vzgojno sredstvo in zakaj učitelji, ki si zaslužijo spoštovanje, tega ne zahtevajo, temveč ustvarjajo boljše učno okolje in si spoštovanje, s tem pa tudi avtoriteto, pridobivajo.