Potreba po duhovnem razvoju

Svet lahko naredimo lepši in bolj čudovit. Paradoksno pa je, da enako razmišljajo tudi nekateri močni, vplivni elitni ljudje, ki ga spreminjajo na slabše in grše ter ga celo uničujejo. Imajo moč in denar, da to delajo, a je videti, kot da jim je v resnici vseeno, da ga na poti poškodujejo, njihove fantazije o drugačnem svetu pa drago plačujejo zlasti številni ljudje, ki izgubljajo prihranke, so lačni, trpijo v revščini, v vojnah ali begunskih taboriščih.  

Zopet so pred vrati prazniki. In spet mi mladi pripovedujejo, da ne želijo domov k družini. Ne želijo, ker se tam ne počutijo dobro. Nekateri mi rečejo, da imajo občutek, da ne pripadajo družini. Da so sicer rojeni vanjo, a nekako niso njen organski del. Spet drugi mi pripovedujejo, kako se doma ne pogovarjajo ali pa se pogovarjajo čisto premalo – denimo, o sebi in o tem, kar imajo med seboj. Takih zgodb ni tako malo in so žalostne. Resnično, obstaja močna potreba po duhovnem razvoju in drugačnih odnosih. Prav tako obstaja močna potreba po ustvarjanju novih učnih okolij, ki spoštujejo notranje življenje učencev in podpirajo njihovo iskanje smisla in namena. Preberem knjigo Rachael Kessler z naslovom »The Soul of Education«, ki je izšla že davnega leta 2000. Strinjam se: vzgoja in izobraževanje bi morala imeti več duše.

Mladi, s katerimi se pogovarjam, hrepenijo natanko po tem, kar imenuje avtorica knjige razsežnosti duše v vzgoji in izobraževanju. Razsežnosti so: povezanost, pomen in smisel, tišina, veselje, ustvarjalnost, transcendenca in iniciacija. Ko vzgojitelji, učitelji in starši zanemarjajo te razsežnosti, ker so nevedni, neusposobljeni ali brezbrižni, si otroci oziroma učenci pogosto prizadevajo izpolniti svoje potrebe s potencialno destruktivnim vedenjem, ki ne vključuje samo prve cigarete in prve steklenice vina ali piva, temveč še veliko drugih stvari. Potem se oglasijo mediji in »strokovnjaki« ter delijo nasvete in predloge, kaj narediti, da se mladi ne bi obnašali na take, družbeno nesprejemljive načine, kot jih imenujejo. Pogosto uporabljajo izraz »permisivna vzgoja«, češ da je je odločno preveč, ne ukvarjajo pa se z glavnim vprašanjem, koliko duše ima družbeno življenje, v katerem se vse to dogaja, saj se mladi ne odločajo za samouničujoče vedenje, ker ravno nimajo drugega dela in jim je malce dolgčas.

Nobena skrivnost ni, da so mladostniški možgani evolucijsko edinstveno uglašeni z vprašanji pomena, smisla, identitete in pripadnosti. Ko se izobraževalni sistemi, v katerih preživijo skoraj vso mladost,  osredotočajo zlasti na akademske dosežke in kognitivni razvoj, ne da bi obravnavali te globlje potrebe, zamujajo ključne priložnosti za celovito vključitev učencev in njihovo osebnostno rast. Posledice niso presenetljive – pravzaprav so pričakovane: iskanje izpolnitve s tveganim vedenjem. Kadar konstruktivne poti do pomena in transcendence niso na voljo, se lahko mladi zatečejo k snovem, nevarnim izzivom družbenih medijev ali drugim visoko tveganim oblikam vedenja, ki sicer zagotavljajo intenzivnost izkušenj, vendar s precejšnjimi stroški za njihovo dobro počutje oziroma blagostanje.

Naštete potrebe ljudi, ne le mladih, so zato izvrstno izhodišče za obrat v razmišljanju o povezavah med obravnavanjem teh potreb in praktičnimi izobraževalnimi rezultati. Raziskave o socialno-čustvenem učenju in vzgoji značaja dosledno kažejo, da nagovarjanje celotne osebe ne izboljša le njenega dobrega počutja, temveč tudi akademsko uspešnost. Potreben je torej obrat: namesto osredotočenosti na akademske rezultate bi morali biti osredotočeni na nagovarjanje celotne osebnosti učencev, saj bodo akademski rezultati sledili. Osredotočenost na akademske rezultate lahko močno poškoduje dušo, skrb za dušo nikoli ne krni akademskih rezultatov.

Sodobne izobraževalne raziskave še naprej potrjujejo avtoričino delo. Na primer, vse večje zanimanje za pozornost v izobraževanju (obravnava potrebe po tišini), projektno učenje (ustvarjalnost in namen) in programi obredov prehoda (iniciacija) govorijo o trajni pomembnosti njenega okvira.

Zelo dobro vemo, kaj mladi iščejo. Ni treba izumiti tople vode. Izziv je seveda udejanjanje ali implementacija tega, kar že dolgo vemo – iskanje načinov za vključitev teh dimenzij v izobraževalne sisteme, ki so pogosto omejeni s standardiziranimi zahtevami glede testiranja, ocenjevanja in nagrajevanja trdega dela, z omejenimi finančnimi viri in s konkurenčnimi prednostnimi nalogami, ki jim pomen in ritem narekuje kultura zmagovalcev. Kako vse to vem? Preprosto.

Potrebe mladih odkrivam v dolgoletnih razgovorih z njimi. Prepoznavam vzorce njihovega trpljenja, družinske odtujenosti in osamljenosti, izzivov, s katerimi se pogosto soočajo sami – seveda na neustrezne načine, saj imajo premalo izkušenj in znanja. Obenem se sprašujem, zakaj se tako malo strokovnjakov ukvarja s širšimi vprašanji o vzorcih družbenega življenja, ki so prav tako pogosto odtujenost, osamljenost, potrošništvo, medijsko zapolnjevanje prostora s komercialnimi vsebinami, praznimi reklamami in kognitivno revnimi izdelki, kar gotovo na spodbuja duhovnega razvoja in osebnostne rasti.

 

Iz izkušenj vem, da je poglobljeno razumevanje mladih mogoče šele na temelju pristnih odnosov in osredotočenega poslušanja, kar razkriva globlje plasti njihove realnosti, ki pogosto ostajajo skrite za statističnimi podatki in posplošenimi teorijami oziroma popularnimi mnenji.

 

Prepoznavam ključne vzorce trpljenja pri mladih – odtujenost, osamljenost in soočanje z izzivi brez ustrezne podpore. Ti vzorci niso izolirani, to dobro vem, temveč so tesno povezani s širšimi družbenimi strukturami, kulturnimi vrednotami in z načini življenja.

 

Z njimi pa so povezani tudi načini razmišljanja v akademskem svetu, ki nam ne pomagajo dovolj celovito razumeti, kaj se dogaja z ljudmi in družbo. Psihologi se tako pogosto osredotočajo na individualne psihološke procese, sociologi na družbene strukture in mehanizme, ekonomisti na gospodarske sisteme – toda redko kdo povezuje vse te vidike v celovito analizo. Takšna fragmentacija znanja otežuje prepoznavanje in dekonstrukcijo kompleksnih, večplastnih problemov, kot so tisti, ki jih sicer zaznavajo vsi ljudje, ko se nenadoma pojavi na medmrežju video o vrstniškem nasilju, do katerega imajo seveda vsi »ničelno toleranco«.

 

V družboslovju in psihologiji na žalost še vedno prevladuje pozitivistični pristop, ki daje prednost merljivim, kvantitativnim podatkom. Takšen pristop težko zajame subtilne vidike človeškega doživljanja, kot so občutki odtujenosti, iskanje smisla ali duhovna praznina. Kvalitativne raziskave, ki bi lahko bolje zajele te vidike in povedale dobre zgodbe o tem, kar imajo ljudje resnično med seboj, so pogosto obravnavane kot manj »znanstvene« ali rigorozne. Zakaj je tako?

 

Kritična analiza potrošništva in medijske kulture neizbežno postavlja pod vprašaj močne ekonomske interese. Raziskave, ki bi temeljito preizpraševale dominantne družbene prakse, težje dobijo financiranje in institucionalno podporo kot tiste, ki sprejemajo obstoječe družbene okvire in se osredotočajo na prilagajanje posameznikov danim družbenim okvirom.

 

Sodobne družbe, zlasti zahodne, težijo k individualizaciji problemov. Težave mladih so pogosto obravnavane kot individualne patologije, ki kajpak zahtevajo individualne intervencije (terapija, zdravila), ne pa kot simptomi globljih družbenih patologij, ki bi zahtevali sistemske spremembe.

 

Moderna znanost in strokovna praksa pogosto zanemarjata duhovne in eksistencialne vidike človeškega doživljanja. Kot je ugotovila Kessler, ti vidiki – iskanje smisla, transcendence, globoke povezanosti – ostajajo ključni za to, kar imajo ljudje med seboj, zlasti v obdobju adolescence, vendar jih izobraževalni in terapevtski sistemi pogosto zgrešijo.

 

Dvojni fokus – na neposredne izkušnje mladih in na širše družbene vzorce – predstavlja natanko tisto celovito perspektivo, ki je tako zelo potrebna. Prav zato mi je jasno, da izzivi mladih niso samo »njihovi problemi«, temveč so simptomi širših kulturnih vzorcev odtujenosti, površinske povezanosti in komercializacije skoraj vseh vidikov sodobnega življenja.

 

Komercialno usmerjena medijska kultura igra posebej pomembno vlogo. Mladi ljudje, ki jih poganja globoka potreba po smislu, ritualih prehoda in avtentičnih izkušnjah, so soočeni s svetom, ki jim namesto tega ponuja digitalne medije, nenehne površinske dražljaje in potrošniške identitete. V tem kontekstu postanejo problematična vedenja (zloraba substanc, tvegana spolnost, nasilje) pogosto načini iskanja intenzivnosti izkušenj in občutka realnosti v svetu, ki se zdi vedno bolj simuliran in plitev.

 

Delo, ki ga opravljam z mladimi – resnično poslušanje in prepoznavanje njihovih globljih potreb –, predstavlja pomembno protiutež tem družbenim silam, zato ga rad opravljam. V svetu, ki mladim redko ponuja prostore za avtentično izražanje in raziskovanje globljih vprašanj, so takšni odnosi izjemno dragoceni. Obenem kritični pogled na širše družbene vzorce nakazuje potrebo po bolj sistemskem pristopu k tem izzivom.

 

Morda je prav ta kombinacija – neposredno delo z mladimi, ki obravnava njihove aktualne potrebe, in hkrati kritično analiziranje in preizpraševanje širših družbenih struktur, ki prispevajo k njihovim težavam – tisto, kar najuspešneje naslavlja izzive, s katerimi se sooča današnja mladina.

 

Ne sooča pa se samo mladina. Obstajajo namreč različne vizije »izboljšav« sveta, ki vodijo v zelo različne smeri. To je pravzaprav eden temeljnih paradoksov človeške civilizacije, ki zasluži poglobljen premislek.

Ko ljudje govorimo o »izboljšanju sveta«, ne le teh ali onih skupin ljudi, imamo pogosto v mislih zelo različne stvari. Ta pojem lahko zajema vse od gradnje bolj pravičnih družbenih sistemov, ohranjanja naravnega okolja in bogatih ekosistemov, do velikih tehnoloških projektov, ki radikalno preoblikujejo družbeno polje, ali pa celo popolnoma abstraktnih, ideoloških vizij »napredka«.

Ključna težava je v tem, da ljudje z močjo in s kapitalom pogosto udejanjajo svoje vizije »izboljšanega sveta« brez resničnega razumevanja ali skrbi za kompleksne družbene sisteme, ki jih spreminjajo. Te vizije so lahko poenostavljene: kompleksni ekosistemi in družbene strukture so pogosto reducirani na nekaj preprostih merljivih parametrov (kot je BDP ali tehnološka učinkovitost), medtem ko se zanemari bogastvo povezav in subtilnih ravnovesij, ki jih podpirajo in vzdržujejo. Lahko so odtujene od posledic: odločevalci so pogosto geografsko, družbeno in psihološko oddaljeni od ljudi in okolij, na katere njihove odločitve najbolj vplivajo. Ta odtujenost omogoča, da se negativne posledice obravnavajo kot abstraktni »stranski učinki« namesto kot konkretno trpljenje resničnih ljudi. Pogosto so kratkoročne: moderni ekonomski in politični sistemi nagrajujejo kratkoročne rezultate in dobičke, medtem ko dolgoročne posledice ostajajo nevidne ali podcenjene, dokler ne postanejo nepopravljive. Ideološko motivirane vizije »izboljšanega sveta« temeljijo na abstraktnih ideoloških prepričanjih, ki lahko žrtvujejo resničnost konkretnega človeškega trpljenja in ekološkega uničenja za neko domnevno »višjo vrednoto« ali oddaljeni utopični cilj.

Orisana dinamika je imela skozi zgodovino velikokrat tragične posledice. Veliki modernizacijski projekti, od množične industrializacije do obsežnih preobrazb kmetijstva, so pogosto povzročili uničujoče ekološke spremembe, prisilne selitve prebivalstva in druge oblike trpljenja v imenu »napredka« ali »razvoja«. Ni vse »napredek« že samo zato, ker ima nalepko napredka.

Podobno danes vidimo, kako nekatere vizije tehnološkega napredka, neskončne gospodarske rasti ali geopolitične dominacije povzročajo globalne posledice, kot so podnebne spremembe, množične migracije in izguba biotske raznovrstnosti, ki najhuje prizadenejo najbolj ranljive skupine.

Kaj torej lahko naredimo ob tem paradoksu? Morda je ključno, da začnemo ponovno razmišljati, kaj dejansko pomeni »izboljšati svet«. Namesto velikih, abstraktnih vizij potrebujemo pristope, ki priznavajo kompleksnost medsebojno povezanih sistemov in se izogibajo poenostavitvam, vključujejo perspektive in znanja ljudi, ki dejansko živijo v okoljih, ki jih želimo »izboljšati«, upoštevajo dolgoročne posledice in principe previdnosti, kjer je negotovost visoka, vrednotijo raznolikost (kulturno, biološko, epistemološko) kot vrednoto samo po sebi, ne le kot sredstvo za doseganje drugih ciljev. Taki pristopi imajo skupni temelj: sočutje in etika skrbi, ki prepoznava medsebojno odvisnost vseh ljudi in vseh živih bitij na tem planetu.

Morda bi morali tudi premisliti, ali »izboljšanje sveta« res zahteva vedno nove in večje posege. Včasih je najbolj modro dejanje preprosto ohranjanje tistega, kar že deluje, poslušanje in učenje od naravnih procesov ali tradicionalnih znanj, ki so se razvijala skozi generacije.

Povezave med močjo, denarjem in fantazijami o spreminjanju sveta so globoko resnične. Prepad med ljudmi, ki imajo moč odločanja, in ljudmi, ki nosijo posledice teh odločitev, ostaja eden največjih moralnih in etičnih izzivov našega časa. Zmanjševanje tega prepada je morda prvi in najpomembnejši korak k resnično boljšemu svetu.