Otroku rečem: »Kar si, ni to, kar oblečeš, kar imaš v lasti ali podatek o tem, koliko ljudem so všeč tvoje fotke.« Te stvari se spreminjajo vsak dan – pridejo in minejo. Toda tvoja prijaznost, tvoj pogum, tvoja radovednost – to so stvari, ki ostanejo in rastejo. To si ti.« Potem ga vprašam: »Kdaj si najbolj ponosen nase – ko tvoj videz ustreza zunanjim standardom in so tvoje fotke všeč drugim ali takrat, ko narediš nekaj dobrega drugemu in čutiš notranjo izpolnjenost?« Rečem mu. Včasih ti bodo kazali slike ali sporočila, s katerimi ti bodo skušali povedati, kaj bi si moral želeti, kako bi moral izgledati ali celo česa bi se moral bati. To bo močno, ker se ti bo morda zdelo resnično in privlačno. Toda tvoja moč je, da se ustaviš, podvomiš in se vprašaš: »Ali je to sploh res? Kdo pravi, da je? Zakaj?« Tako boš ostajal svoboden v sebi, tudi če bo svet hrupen in napolnjen s privlačnimi spektakli.
Želim, da se moj otrok nauči vprašati, kaj mu skušajo prodati krošnjarji. Naučiti ga želim, da biti razumen ne pomeni, da se moraš strinjati z vsemi. Pomeni, da upočasniš, dobro premisliš in spoštuješ druge ljudi dovolj, da jih poslušaš – tudi če se še vedno ne strinjaš. »Ni vse, kar se sliši glasno ali vznemirljivo, tudi resnično. Imaš um in ta je dragocen. Je kot luč, ki jo nosiš s seboj. Nikoli ne dovoli, da te kdo prisili, da jo ugasneš.«
Kultura zmagovalcev, modna mašinerija, propagandni stroji, novorek, žargon, troli, pop psihologija, kult individualizma. Vsi skupaj in vsak posebej prek novodobnih gurujev in influencerjev ne nagovarjajo le mojega otroka, saj nagovarjajo vse ljudi, in mu sporočajo, da je življenje obenem igra in projekt.
Ne povedo pa, da je tudi bojno polje, polno nekonsistentnosti, notranjih protislovij, hinavščine, sprenevedanja, hierarhij, krivic in – nepriznanega trpljenja. Svetujejo mu, naj živi, kakor mu je všeč, in naj ne dovoli, da nanj vplivajo drugi, toda obenem mu sporočajo, da mora paziti, da bo všeč tudi vsem drugim – število všečkov je pomembno, včasih je celo odločilno. Izraža naj svojo osebnost, toda ta mora biti potrjena od zunaj, sicer tvega toksične občutke manjvrednosti. V življenju ni treba obvezno »uspeti«, dodajajo, je pa tako dobro biti »uspešen«. Potrošništvo nikakor ni nujno, je pa želeno. Ljudje naj zapravljajo denar, vendar morajo pri tem nekoliko paziti, ker pretirana potrošnja uničuje planet. Tega je treba zaščititi – podnebne spremembe so zaradi kurjenja fosilnih goriv vsak dan hujše, a ravno o njih ne govorijo. Zanje niso odgovorni otroci, vendar jim nenehno sporočajo, da se ne znajo dovolj dobro obnašati, da so zasvojeni z zasloni, ki jim jih v roke že zgodaj potiskajo starši, potem ko jim reklame sporočijo, kako zelo dobri in poceni so, da imajo čustvene in vedenjske težave – kot da so si jih izmislili.
Varujte torej planet, skrbite zase, življenje bo našlo pot. Starši, vzgajajte v takem svetu svoje otroke, da bodo odraščali v odgovorne, razumne odrasle ljudi, še bolj prilagojene neoliberalnemu svetu, kot ste mu prilagojeni sami. Varujte se pred demonizirano permisivno vzgojo, na volitvah pa demokratično potrjujte politike, ki jim je kot pripadnikom elite dovoljeno čisto vse. Otroke učite samoizražanja, a samo definicijo samoizražanja prepustite modnim trendom, gurujem in logiki potrošništva. Naj bodo samozavestni, a ne preveč, ker morajo ves čas paziti, kaj si o njih mislijo drugi, saj potrebujejo njihovo potrditev, brez katere ne bodo znali samostojno živeti. Perfekcionizem sicer lahko zavrnete, vendar je povsod. Popolnost je glamurozna, zapakirana v igrivost in zahtevana. Spodbujajte torej trajnost, optimalnost in odgovornost, čeprav celotna struktura vsakdanjega življenja tudi zapeljuje, nagrajuje in normalizira potrošnjo, konformizem, razsipnost, zasvojenosti in medsebojno izkoriščanje.
Današnji starši naj bi postali nekakšni etični junaki. Ne zato, da bi postali »popolni« ali da bi lahko svoje otroke popolnoma zaščitili in bili permisivni, temveč zato, ker jih morajo vzgajati v polni zavesti o protislovjih družbenega življenja, ki jih ni mogoče preprosto rešiti z dobro voljo, discipliniranim delom na sebi in vztrajnostjo.
Konformistično prilagajanje psiholoških spoznanj zahtevam kapitala, trgov in pohlepu je hrbtna stran pričakovanj, da bodo že otroci dobri potrošniki, utirjeni v življenje na načine, ki zagotavljajo dobičke tem, ki jih že tako ali tako kopičijo.
Deklice naj tako že zgodaj začnejo skrbeti za svoje trepalnice, lase, kožo, vitkost telesa, lepoto in privlačnost. Lepotni standardi naj postanejo zunanji kompas, po katerem naj se ravnajo. Obnašajo naj se na predvidene načine, saj domnevno zagotavljajo »uspeh«. Nenehno naj se primerjajo med seboj in se tesnobno sprašujejo, če so že dovolj lepe. Postavljajo naj se pred zrcala in se kot v oni pravljici sprašujejo, katero telo je najlepše v deželi tej. Dežela je kajpak ves svet, zato je primerjanje neskončno dolgotrajno in brezupno zamudno. Pa vendar. Telo kratko malo mora biti dobro in lepo, vitko, zdravo, močno in tako, kot se pričakuje. Permisivna vzgoja gor ali dol – treba je izpolniti pričakovanja svobodnih trgov, kapitala, digitalnih medijev in »družbe«!
Kdor ni lep, vitek in je brez »močne volje«, je – zguba. Izgubljen je že vnaprej, nima šans, da zmaga v tekmi življenja. Zmagati pa je treba – včasih za strašljivo visoko ceno.
Mlada dekleta mi tako vedno znova pripovedujejo, da morajo vsak dan že zgodaj zjutraj opraviti v kopalnici vrsto obredov, saj ne moreš v šolo taka, kakršna si! Biti moraš lepa, koža mora biti napeta, trepalnice morajo biti obdelane, oblačila biti skrbno izbrana, vse to pa terja čas. Če nisi tak, te ne bo nihče pogledal. Ali pač – pogledal te bo z vzvišenim pogledom in ti brez besed sporočil, da si brez vrednosti.
Povprečnega najstnika danes vsak dan zadene približno deset tisoč podob, pravijo raziskave. Treba jih je vsaj na hitro pregledati, vsaj nekaj si jih je treba zapomniti. Itak pa algoritem ve, katere popolne slike jim mora poslati, ker si je zapomnil, kaj jim je všeč, kaj iščejo in kaj hočejo.
A vse to stane in terja čas, veliko časa. Kdor ni dovolj lep, je grd. In kdor je grd, je zagotovo reven. Nima dovolj »močne volje«, da bi poskrbel zase. Torej je tudi brezbrižen in len, kar je najslabše.
Tega bojnega krika sodobnih generacij mladih si niso izmislili – mladi. Samo sprejeli so ga, podredili so se mu, ker so verjeli, sledeč staršem in gurujem, da je tako tudi najbolj prav. To je namreč krik, ki pravi, da je lahko vsakdo lep, vitek, všečen in »uspešen«. Krik so izumili že pred časom predstavniki generacije njihovih staršev, ki so prav tako svobodno pristali na slogan, da družba pač ne obstaja in da je vsak posameznik svoje sreče kovač. In le kdo ne bi hotel kovati lastne sreče? A se hecate?
Srečo torej kujejo, le z napačnimi sredstvi in na neproduktivne načine. Kujejo tudi dobičke, le da se ti v glavnem stekajo v žepe elite.
V javnosti boste zato zaman računali na resne razprave in poglobljene pogovore o globlji in pogosto neizrečeni resnici: da je moralno in etično življenje danes polno napetosti, aporij, paradoksov, kompromisov in notranjih bitk. Ta hinavščina ni zgolj osebni neuspeh, temveč je strukturno stanje – ko so ideali in realnost v medsebojnem nasprotju, kako lahko kdo iz tega izide »čist«?
Kdo je torej neomadeževan in kdo se ima pravico pritoževati nad sotrpini?
Kdo si danes upa vzgajati svoje otroke v perspektivah, ki jim koordinate rišejo stare dobre filozofske ideje o pomenu dvoma, skepse, kritičnega razmišljanja, spraševanja o statusu avtoritet, koncept dekonstrukcije? Kdo zmore držo, ki dokazuje, da je poštenost staršev pomembnejša od popolnosti njihovega zgleda? Morda je res najpomembneje, da starši ne ponujajo svojim otrokom iluzije optimalnosti in jih učijo, kako zavestno, kritično in sočutno krmariti skozi protislovja družbe, sveta in same resničnosti, toda to je zahtevno delo.
Vse skupaj se povezuje s širšimi vprašanji o tem, kako »družbe« vzgajajo nove generacije. Kako lahko pričakujemo, da bodo mladi odraščali v odgovorne, razumne, sočutne in skrbne državljane, če prav družbeni sistemi, v katerih odraščajo, spodbujajo sebičnost, neracionalnost, nečimrnost, potrošništvo in tekmovalnost? Absurdno je, da odgovornost še vedno razumejo zgolj kot »individualno izbiro«, ne pa kot nenehni boj znotraj nepopolnih sistemov.
Boj staršev je torej tudi politični boj, četudi se odvija v zasebnem prostoru vsakdanjega življenja. Začne se s pogovorom.
Vodilna načela za pogovor z otroki so že dolgo znana. Naj jih za konec izpostavim.
Iskrenost brez cinizma (otroci in najstniki so izjemno občutljivi na hinavščino ali lažno pozitivnost), potrditev onkraj videza, dvom v popularne zgodbe, zgled premišljenosti (otroci se več naučijo iz tega, kako se jim predstavljamo kot zgled, kot iz tega, kar rečemo), gradnja »kritične, a ljubeče« identitete (kdor je kritičen, še ne pomeni da »sovraži vse« – gre za ljubezen do resnice, ljudi in dovolj ljubezni do svobode, da postavljajo globlja vprašanja o življenju).
Če razmišljamo o vzgoji otrok, da bodo uporabljali razum, da bodo sočutni in bodo znali spoštovati sebe, jim zgodovina filozofije ponuja nekaj močnejših »koordinat« od teh, ki jih ponujajo sodobne popularne »avtoritete«, v katere prav zato dvomim.
Sokrat je učil, da je spoznavanje sebe temelj modrosti in dobrih dejanj. Ne gre za sebično introspekcijo, temveč za ponižnost: za zavedanje, kako malo v resnici vemo. Če naučimo otroke razmišljati o svojih občutkih, motivih in željah, jim to pomaga, da postanejo močni v sebi – ne le, da se prilagajajo drugim.
Stoiki so verjeli, da smo po naravi racionalna in družabna bitja. Živeti po razumu pomeni prepoznati našo medsebojno povezanost z drugimi. Jasno razmišljanje ni v nasprotju z prijaznostjo; prava moč je sočutna in modra, ne hladna ali sebična.
Kantov »kategorični imperativ« nam pravi, da moramo vsakega človeka spoštovati kot dragocenega samega po sebi, nikoli le kot orodje za lastno korist. To požene globoke etične korenine spoštovanja do drugih, tudi ko je to neprijetno in težko.
Platon (in kasnejši krščanski misleci, kot je Avguštin) so poudarjali, da je negovanje duše – vrlin, kot so pogum, pravičnost, zmernost, modrost – veliko pomembnejše od lova za bogastvom ali slavo. Preprosto: lepa duša je pomembnejša od lepega videza.
Za Spinozo svoboda ni v tem, da počneš, kar hočeš – gre za to, da razumeš samega sebe in deluješ iz pristnega razloga, ne pa iz slepih impulzov, spontanih refleksov ali zunanje manipulacije. Bolj kot je človek svoboden v sebi, manj ga lahko drugi nadzorujejo.
Nietzsche nas je spodbujal, naj ne bežimo pred težavami ali bolečino v iluzije, temveč naj sprejmemo življenje v vsej njegovi resničnosti, trpljenju, veselju in žalosti. V redu je zato biti žalosten, neuspešen, se počutiti izgubljenega – to niso znaki šibkosti. Življenjske nepopolnosti niso sovražniki, ki jih je treba premagati, temveč resnice, ki jih je treba ljubiti.
Lévinas je učil, da me obraz druge osebe – njena ranljivost, njena skrivnostnost – kliče k etični odgovornosti, še preden se odločim. Sočutje ni neobvezno – je bistvo človeštva. Obraz druge osebe je klic k ljubezni, ne izziv, ki ga je treba preseči.
Ni komentarjev:
Objavite komentar