Dušan Rutar
Draga Minea,
Jacques Derrida, eden najvplivnejših filozofov 20. stoletja, je v zadnjem intervjuju pred svojo smrtjo leta 2004 v pogovoru za časnik Le Monde dejal: »Končno sem se naučil živeti«; ta izjava je tudi naslov njegove zadnje knjige. Kako lahko nekdo šele ob koncu življenja reče, da se je »naučil živeti«? Zakaj se ni naučil že prej, zakaj ga niso tega naučili, denimo, v šoli? In kaj sploh pomeni, da se je nekdo naučil živeti?
Derrida je veliko pisal o smrti in žalovanju. Eden od vidikov »učenja, kako živeti« je prav soočenje z lastno končnostjo. Za Derridaja »pravo življenje« terja nenehno soočanje s smrtjo – ne kot zunanjim dogodkom v prihodnosti, temveč kot bistvenim delom samega življenja. Na stara leta je filozof morda še globlje razumel, da je življenje pravzaprav »učenje umiranja«, kot je rekel že Sokrat. A kako to naredimo in zakaj nas o tem ne poučijo že v šoli?
Prvi odgovor je seveda ta, da se o smrti in končnosti ne govori, ker je treba govoriti zlasti o pozitivnih plateh življenja, kot jih imenujejo.
Učiti se živeti pomeni čisto nekaj drugega. Pomeni razumeti, da je življenje vedno odprto, da je na poseben način nedokončano, da ni nikoli popolnoma »prisotno« samo sebi. Vem, da se sliši nenavadno, zato naj nadaljujem.
Derrida je proti koncu svojega življenja vedno bolj govoril o »prihodnosti, ki prihaja« (franc. l'avenir à venir). To pomeni prihodnost, ki je ne moremo predvideti ali programirati. Učenje o tem, kako živeti, zato pomeni odprtost do nepredvidljivega, do tega, kar šele prihaja, a tega ni mogoče programirati. Filozofovo razmišljanje o odprtosti življenja me je zato vedno navduševalo. Čisto preprosto: to je drža gostoljubnosti do neznanega in nepredvidljivega. Vsakdanje življenje, kakršnega sicer dobro poznava, je v resnici zaprto, čeprav se nam spontano zdi odprto v prihodnost, saj v glavnem pomeni le ponavljanje istega ali, v najboljšem primeru, kopičenje istega, kar pa niti slučajno ni odprtost življenja, o kateri govorim.
V nadaljevanju bi rad v zvezi s tem poudaril nekaj posebnega, odločilnega, nekaj, kar predstavlja sam temelj mojega življenja.
Temeljna dimenzija učenja, kako živeti, je etika. To ni dogovorjeni skupek pravil, kako se vesti, ki se jih ljudje bolj ali manj zvesto držijo. Pomeni, da prepoznamo neskončno odgovornost do drugega človeka, do drugega in drugosti, do drugačnosti, ki nikoli ne more biti popolnoma asimilirana v naše razumevanje sveta in življenja. Učenje, kako živeti, tako pomeni nenehno samokritično preizpraševanje naših interpretacij sveta in odnosov do drugih – nobena ni dokončna ali celo absolutno pravilna. A brez občutkov krivde, bi rad poudaril. Nihče ne more vedeti, kako »pravilno« živeti.
Torej ne gre za sprejemanje tega, kar nam ponujajo mediji ali drugi ljudje, predlagajo, svetujejo, zagovarjajo ali celo zahtevajo, v odnosu do česar smo vedno nekako nezadostni in pomanjkljivi. Ne, kajti odprtost pomeni, da nikoli ne dosežemo dokončnega mojstrstva v tehniki življenja, da so torej vsi nasveti in predlogi že vnaprej obsojeni na neuspeh. Življenje je nekaj drugega, kot mislijo ti, ki predlagajo, kako živeti in hočejo nadzor – nikoli ne moremo popolnoma obvladati življenja, ker je vedno preveč kompleksno, preveč prepleteno z drugostjo, da bi ga lahko »obvladali«.
A zakaj šele na stara leta?
Ne zaradi pomanjkljivosti prejšnjega življenja, temveč kot odraz procesa zorenja. Dovolj sem star, da razumem, kaj to pomeni.
Šele številne življenjske izkušnje mi omogočajo, da prepoznavam ponavljajoče se vzorce, povezave in odnose, ki v mladosti niso bili tako očitni. Soočenje z lastno umrljivostjo tako postaja počasi bolj neposredno, kot je bilo nekoč. Prinaša razumevanje, sprijaznjenje in mir, spokojnost.
Spremenila se je tudi naravnanost na ideje. Vedno pomembnejše so etične teme odgovornosti, prihodnosti in pravičnosti. Saj so bile vedno pomembne, a sedaj so pomembnejše, ker jih bolj razumem. Zame je filozofija vedno bolj povezana z življenjsko prakso, ne le z akademskimi vprašanji in dokazovanji, kdo več ve ali ima bolj prav.
Zame življenje niti slučajno ni nekaj samoumevnega, ni nekaj, kar preprosto »počnemo« – še manj je nekaj, kar naj bi počeli »pravilno«. Živeti na globlji ravni zahteva nenehno učenje, refleksijo in etično držo, ki ne prenese preprostih ter vedno enakih nasvetov in predlogov. Nihče ne živi preprosto »pravilno« ali »naravno«, kot živijo živali – vedno živimo skozi interpretacije, pomene, zgodbe, pripovedi, odnose.
Naj povedano povzamem z eno samo izjavo, ki se mi zdi bistvena: učiti se živeti je nenehen proces, ki se nikoli zares ne konča, zato ne dosežemo nekakšnega končnega stanja modrosti, ki nam pove, kako živeti, temveč, ravno nasprotno – priznava, da je življenje samo proces učenja, ki nas spremlja do konca. Vedno se torej učimo od življenja – a samo, če se res hočemo.
Ko torej Derrida izjavi »končno vem, kako živeti«, je to svojevrstna ironija – ne gre za to, da bi dokončno obvladali neko veščino življenja, temveč za to, da spoznamo, da je življenje samo nenehno učenje, nenehno srečevanje z neznanim, z drugim, z drugačnostjo, s smrtjo. Prava modrost tako ni v tem, da bi dokončno dojeli in vedeli, kako živeti, temveč v tem, da smo odprti za nenehno učenje.
Z zavedanjem lastne končnosti, omejenosti in smrtnosti, pred katero se ne skrivam in ne bežim, dajem prednost tistemu, kar je v mojem življenju zares pomembno – izziva me, da potrdim življenje tako popolnoma, da bi se odločil, da ga ponovno živim za nedoločen čas, vključno z vso njegovo bolečino in s trpljenjem, kot je predlagal Nietzsche.
V življenju sem se prepričal, da je glavna in daleč največja ovira na tej poti obžalovanje, povezano z občutki krivde.
Resnično, od malega nam bolj ali manj prikrito in bolj ali manj spretno nalagajo občutke krivde – najprej starši, potem vsi drugi. Pogosto se nam zato zdi, da bi nekako morali imeti občutke krivde, kot da smo za nekaj ves čas krivi.
Kot da smo krivi, ker smo. Ker smo, kar smo, kar zmoremo biti. Kot da bi morali biti nekdo drug, nekaj več, nekaj drugačnega. Da, danes se zdi, da bi morali postati nekakšni super uspešni ljudje, čeprav ni nikoli povsem jasno, kaj to sploh je, kaj pomeni, v čem je smisel takega naprezanja.
Tvoje razmišljanje o končnosti naših eksistenc je na poseben način prepleteno z občutenjem nezadostnosti in s prizadevanji ljudi, da bi nekako dokazali sebi in drugim, da jim je blazno mar za družbeni status, za to, kako izpadejo pred drugimi ljudmi, za to, koliko bodo dosegli v življenju, ali za to, kako produktivni so, kot zapišeš.
Ali ni mogoče v takih prizadevanjih ljudi odkriti enega najstarejših virov občutka prirojene nezadostnosti? V zahodnem svetu je krščanski koncept izvirnega greha že zdavnaj ustvaril čudaško predstavo, da se človek rodi z nekakšno temeljno pomanjkljivostjo oziroma grehom. Tako že sama bit postane nekaj, kar je treba preseči ali očistiti – seveda ponižno sledeč tistim, ki domnevno vedo, kako se to naredi. Torej se mora že otrok podrediti zahtevi po spremembi in upoštevati »avtoritete življenja«.
To pa ni edini vir občutkov krivde, da je človek vedno pomanjkljiv, pa naj naredi karkoli, in ideologije, kako »pravilno živeti«. Drugi vir je družbeni nadzor.
Seveda, občutki krivde so izjemno učinkovito orodje za usmerjanje vedenja. Ko ponotranjimo občutek, da nikoli nismo dovolj dobri, postanemo bolj dovzetni za zunanje avtoritete, ki nam ponujajo poti do »odrešitve« – bodisi skozi potrošništvo, sledenje ideologijam ali podrejanje arbitrarnim družbenim normam. Človek, ki se počuti nezadostnega, je lažje vodljiv, je manj notranje trden in samozavesten, manj odporen – in vse manj ceni samega sebe.
In ali ne krepi kapitalistični sistem te dinamike še dodatno? Kaj pa pomeni povezovanje človekove vrednosti z njegovo produktivnostjo in potrošnjo? Vsakdanje medijsko oglaševanje, ki ga je okoli nas kot listja in trave, temelji natanko na ustvarjanju občutka nezadostnosti: »Če bi imel ta izdelek, bi bil srečnejši/uspešnejši/privlačnejši.« Neoliberalni ideal »stalne rasti« se tako že zgodaj v otroštvu prenese tudi na posameznika, ki mora nenehno »delati na sebi«, biti »boljša verzija sebe« in nikoli mu ni dovoljeno biti zadovoljen s tem, kar je.
Vzgojni vzorci pogosto (četudi nenamerno) utrjujejo ta občutek. Mnogi starši otrokom namesto brezpogojne ljubezni nudijo pogojno odobravanje, vezano na pričakovane in odobrene dosežke. Otrok tako razvije občutek, da mora »zaslužiti« ljubezen in sprejetost, kar počasi vodi v prepričanje, da že njegov obstoj ni dovolj dober.
In na vse to se nacepi perfekcionizem sodobne družbe, okrepljen s socialnimi omrežji, kjer lahko nenehno spremljamo skrbno izbrane trenutke življenj drugih, kar krepi iluzijo, da bi morali biti popolni na vseh področjih: kariera, družina, videz, zdravje, osebnostna rast ... Ta nedosegljivi ideal, popolni so seveda vselej drugi, medtem ko nas razjeda občutek neustreznosti, nas postavlja v stanje trajne nezadostnosti.
Občutek, da smo »krivi, ker smo« – je v bistvu opis eksistencialne krivde, zaradi katere se naše sicer končno življenje lahko »konča«, še preden se sploh dobro začne. Ne mislim toliko na konkretna dejanja, temveč na naše bivanje, ki ga doživljamo kot nekako pomanjkljivo. Nietzsche bi to prepoznal kot posledico resentimenta in »suženjske morale«, ki zavrača življenje samo in njegovo nepopolnost, ki je v resnici odprtost.
Ironična in nekoliko tragična je zato ideja, da »moramo postati uspešni ljudje«, kar nas oddaljuje od Nietzschejevega koncepta Nadčloveka (nemš. Übermensch). Njegov Nadčlovek namreč ni nekdo, ki se nenehno podreja zunanjim idealom uspešnosti in popolnosti, temveč nekdo, ki je zmožen ustvariti lastne vrednote in sprejeti življenje v celoti – s trpljenjem, z vsemi njegovimi protislovji in nepopolnostmi –, ne da bi ga hotel izboljševati, popravljati in optimizirati.
Resnična osvoboditev od te »prirojene krivde« ni v tem, da končno dosežemo nedosegljivi ideal in »postanemo dovolj dobri«, temveč v zavedanju, da je sam ta ideal zblojeni konstrukt, ki nas omejuje na vsakem koraku in pritiska k tlom. Gre za to, da sprejmemo svojo konkretno eksistenco z vsemi njenimi omejitvami in možnostmi, ne kot nekaj, kar je treba presegati, temveč kot edino resnično podlago za avtentično življenje, ki je življenje v odprtosti, kot sem zapisal uvodoma.
Težava torej ni v tem, da nismo dovolj dobri taki, kot smo – težava je v samem okviru razmišljanja, ki postavlja »dobrost« kot zunanjo mero, s katero se moramo ves čas primerjati, namesto da bi razvili lastne vrednote in način bivanja.
Kako torej živeti onkraj orisane vsakdanje ideologije? Kaj pomeni »polno živeti«, kaj je polno potrjevanje življenja?
Mislim, da najprej pomeni sprejemanje nujnosti vsega, kar se je zgodilo – vključno z našimi napakami in neuspehi –, kot bistvene sestavine tega, kar smo. Ko se dejansko sprejmemo na tak način, ne zgolj abstraktno, razumemo, da naša smrtnost poudarja, da moramo ustvarjati pomen, namesto da ga odkrijemo ali preprosto prevzamemo od nekoga.
V brezbožnem vesolju smrt ne označuje le konca naših individualnih življenj, temveč tudi odsotnost kakršnegakoli transcendentnega vira smisla. Pomen življenja zato ne izhaja iz prilagajanja že obstoječim vrednotam ali celo iz maksimiranja sreče, kot verjamejo številni ljudje. Izhaja iz ustvarjanja vrednosti in smisla z lastno voljo, ki pa ni komercializirana in zapovedana »močna volja« sodobnih samoaktualizacijskih projektov. Naš »piknik življenja« tako ne postane le nekaj, čemur moramo dati prednost, temveč je tudi platno, na katerem ustvarimo nekaj, kar je vredno večnega ponavljanja, kot bi rekel Nietzsche.
Razmišljanje o smrti zame ni negativna motivacija. Ne, saj pomeni spodbujanje zavedanja končnosti, to pa prepoznavam kot gorivo za ustvarjalno samopremagovanje. Resnično življenjsko potrjujoč odgovor na smrt razumem kot spreminjanje sebe v nekaj, kar je vredno večnosti – živeti s tako ustvarjalno intenzivnostjo, da bi voljno sprejel večno ponavljanje življenja.
S tem ne mislim le na sprejemanje smrtnosti, ki je nekaj povsem drugega kot bežanje od nje, temveč predvsem na to, kar je zapisal Nietzsche v »Tako je govoril Zaratustra«: »Umreti ponosno, ko ni več mogoče živeti ponosno.« Način smrti je tako zadnja priložnost za samoizražanje in življenjsko potrditev. Namesto da bi smrt prepoznal le kot motivacijo za boljše življenje, predlaga, da to, kako se soočamo s samo smrtjo, postane del umetniškega ustvarjanja življenja.
Smrt torej ni samo zunanji dogodek, ki prekine življenje – je sestavni del samega življenja. Minljivost obstoja zato ni samo motivacija za določanje prioritet; to je tisto, kar daje življenju posebno lepoto in intenzivnost. Nietzsche nas spodbuja, da spoznamo, da vrednost življenja izvira ravno iz njegove končne, minljive narave. Življenje brez smrti namreč ne bi bilo bolj smiselno – bilo bi manj, saj bi mu manjkalo intenzivnosti, ki izvira iz minljivosti. Namesto da se preprosto izogibam smrti, dokler je to sploh mogoče, vedno znova se vračam k Bergmanovi mojstrovini »Sedmi pečat« (1957), skušam živeti tako, da bom celo svoje obžalovanje potrdil kot nujno sestavino tega, kar sem – da živim tako polno, da bi se vsi trenutki, vključno s smrtjo samo, večno vračali.
Ni komentarjev:
Objavite komentar