Surova nafta in surovi kapitalizem

Obstajajo zelo zanimive besedne zveze, s katerimi se lahko ukvarjamo, ko kritično razmišljamo o svetu, v katerem živimo. Ena je »ekspanzivna zgodovina«. To je, zelo na kratko, zgodovina modernega sveta, v katerem se življenja ljudi spreminjajo z vse večjo hitrostjo, na katero ljudje preprosto niso niti navajeni niti pripravljeni. Druga je kajpak »podnebna kriza«, ki se tudi stopnjuje z vse večjo hitrostjo, ki je večina ljudi ne razume.

Surovi kapitalizem in kako iz Janezka postane Janez

Film Vajenec (The Apprentice, Ali Abbasi, 2024) ponuja izvrstno izhodišče za razmišljanje o številnih temah, mehanizmih in aktualnih izzivih sveta. To je namreč pripoved o vajencu ali učencu, ki hitro sprejme nekaj temeljnih življenjskih lekcij, potem pa bliskovito »uspe«. Danes je ameriški predsednik, človek na čelu najmočnejše in najbogatejše države sveta. Uči se od učiteljev, ki do potankosti poznajo delovanje surovega kapitalizma, zato so tudi lekcije surove, neizprosne, a nagrajujoče.

Polnočna maša, greh in krivda

Na željo dragih gostov iz tujine smo se udeležili polnočnice. Vnaprej smo kajpak vedeli, da jo bodo izvajali samo moški. In so jo. Ženske namreč še vedno ne smejo biti duhovnice. Ne spoznam se sicer na to, kakšen je naziv človeka, ki stoji spredaj in nekaj bere iz zelo debele knjige, toda mislim, da žensk tam ne more biti, če niso presedlale k protestantom. Kot v srednjem veku, preden je Martin Luther končno uporabil kritično razmišljanje, s tem tvegal življenje, in postavil nekatere teološke zadeve na pravo mesto. Vem torej, da je pri protestantih drugače. Naj razčlenim sinočnje dogajanje v tisti cerkvi.

Srečni učenci v šoli znotraj šole

Številne reforme šolskega sistema niso prinesle bistvenih sprememb. Bistvo šolanja je še vedno enako, kot je bilo pred dvema stoletjema: veliko učenja na pamet, ponavljanje za učiteljem, ki ima vedno prav in ima prav tudi takrat, ko nima prav, abstraktne in večini učencev nerazumljive vsebine, ki jih možgani hitro pozabijo, pridnost in večno učenje za šolske ocene, disciplina, ubogljivost. Vse to pravzaprav ne preseneča, kajti institucionalna inercija šol je velika sama po sebi, kulturna dediščina, ki v teh krajih narekuje vzgajanje pridnih, ubogljivih in v zadnjem obdobju »uspešnih« otrok, prispeva svoje. Ureditev učilnic, zlasti pa hierarhične strukture in tradicionalne metode ocenjevanja so že dolgo tako normalizirane, da si mnogi ljudje dejansko težko predstavljajo radikalno drugačne pristope k poučevanju in učenju. Res je tudi, da delujejo šole znotraj večjih gospodarskih sistemov, ki dajejo prednost standardizaciji in merljivim rezultatom, kar zopet ni presenetljivo. Potreba po pripravljanju velikega števila učencev z omejenimi viri pogosto vodi nazaj k tradicionalnim metodam, saj veljajo za učinkovitejše, zlasti pa so bolj obvladljive. Poleg tega morajo šole učence pripraviti na standardizirane teste in sisteme za sprejem na univerze, ki še vedno v veliki meri nagrajujejo tradicionalne akademske spretnosti, veščine in kompetence. Večina učiteljev se je prav tako sama učila v tradicionalnih sistemih in so usposobljeni za metode, ki v veliki meri krepijo taiste konvencionalne pristope. Tudi ko so učitelji izpostavljeni inovativnim pedagogikam, jih pritiski vodenja velikih razredov, izpolnjevanja zahtev kurikula in pripravljanja učencev na standardizirane teste pogosto potisnejo nazaj k tradicionalnim metodam, saj je vse skupaj zopet bolj obvladljivo in enostavno. Številni raziskovalci, Michael Apple in Henry Giroux, denimo, so doslej dokazali, da so šole tudi instrumenti družbene reprodukcije in nadzora. Poudarek na disciplini, poslušnosti in standardizaciji se lahko deloma ohranja zato, ker služi širšim družbenim in ekonomskim interesom pri vzdrževanju in podpiranju obstoječih struktur moči. Dokler bomo torej »uspeh« učencev merili predvsem s konvencionalnimi metrikami, ne bo dosti drugače, ker preprosto ne more biti.

Paradoks praznovanja in pomen odprtega srca

Številni ljudje mi v teh dneh pripovedujejo, da ne marajo praznikov. Ne marajo hrupa in direndaja, gneč po trgovinah, nekateri pa izpostavljajo hladne družinske odnose in praznino, ki zeva doma, ko je zbrana vsa družina in je na vrsti božična ali silvestrska večerja.

Fantazije in fantazme tehnoloških kraljev

Nič novega ne povemo, če rečemo, da je denar sveta vladar. In ko ga ima nekdo na oblasti v roki toliko, da si ne moremo niti v fantaziji predstavljati, koliko ga je, postanejo nekatere družbene zadeve vredne resnega premisleka in kritičnega razmišljanja. Začetno vprašanje, ki si ga moramo ob tem zastaviti, izpostavi pomen in smisel fantazij, da ne rečem fantazem kot scenarijev, ki določajo, kako ljudje na videz spontano zaznavamo in razlagamo realnost. Če je torej fantazija začasni pobeg iz realnosti, pa je fantazma način, kako živimo realnost in se vedemo znotraj nje. Poglejmo najprej, o katerih fantazijah milijarderjev lahko govorimo, da bomo laže razumeli, kako se pretvarjajo v fantazme, znotraj katerih smo tudi sami, le da smo njihovi podložniki.

Navihani seznam in moje novoletne želje

Po včerajšnjih delavnicah čustvene inteligentnosti sem razmišljal takole. Proti koncu leta praznujemo premagovanje teme s svetlobo. Obdarujemo se in obljubljamo, kaj vse bo v novem letu drugače. Vemo sicer, da v glavnem ne bo, a tak je običaj, ki ga imamo radi. Ne bi pa bilo dobro pozabiti na vse avtoritarne ljudi tega sveta, na vse despote, diktatorje, vojne dobičkarje, psihopate in ljudi s psihopatskimi značilnostmi, prevarante, oligarhe, zanikovalce podnebnih sprememb, vojne zločince in apologete, posiljevalce, pedofile, zlonamerne, brezčutne in škodeželjne ljudi, ljudi, ki zavestno škodijo drugim ljudem in pri tem uživajo, verske supremaciste, krošnjarje z lažnimi informacijami, ljudi, ki zavajajo druge ljudi, pohlepne ljudi, ki iščejo samo profite, ljudi, ki podpirajo zahtevo, naj Evropska unija uvaža več nafte in plina iz ZDA, sicer bo plačevala višje davke na uvožene dobrine. Zakaj ne bi smeli pozabiti nanje?

Hrepenenje duše po pozornosti, ki jo redko prejme

Oboje sodi skupaj. Občutek, da nisem dovolj dober, da vedno naredim premalo, da bi zadovoljil drugega človeka ali pa celo namišljeno instanco, za katero ne vem, kaj je in od kod se je pojavila, in tesnoba ali anksioznost, ki upravlja z menoj in me obvladuje. Kaj se še dogaja v duši ljudi, ki so dan za dnem zaskrbljeni in tesnobni, imajo občutek, da ne delajo dovolj, se trudijo ugoditi drugim ljudem, hkrati pa čutijo, da so nezadovoljni, prestrašeni in vse bolj depresivni?

Čustvena resonanca v dobi vse večje zaskrbljenosti

Morda bi bilo bolje, če me sploh ne bi bilo. Svojim sem samo v breme, čeprav nisem sama kriva, da sem se rodila kot invalid. Vem, da morajo skrbeti zame in da so zato utrujeni in da se ne morejo toliko posvečati drug drugemu, zato se počutim bedno in grozno krivo. Bolečina je velika, zato si včasih želim, da me ne bi bilo več. Takih izpovedi mladih ljudi sem slišal že zelo veliko, vse pa imajo skupni imenovalec: trpljenje in tiho prenašanje bolečine razlike, večno obračanje v krogu in vračanje k preteklim izkušnjam.

Bogastvo in prave krščanske vrednote

Pomislite na žalostno in paradoksno nasprotje med izjemnim bogastvom katoliške Cerkve, ki se kopa v zlatu, lastništvu nad stavbami, zemljo, gozdovi in neskončno dragimi umetniškimi stvaritvami, ter pridiganjem njenih dostojanstvenikov, da je krščanstvo usmerjeno zlasti k najnižjim družbenim slojem, tj. k revnim, ubogim, zatiranim, marginaliziranim ljudem. Iz zgodovine prvotnih kristjanov in načinov njihovega življenja, ki so jim pomagali ohraniti se do današnjih dni, pa se oglašajo precej drugačni glasovi, ki dajejo misliti.

Blagostanje ali o sprejemanju pomanjkanja nadzora nad življenjem

V obdobju, ko vse okoli mene vrvi od prenašanja informacij, sporočanja in neprekinjenega komuniciranja ter ugotavljanja, kako pomembno je znanje za razvoj in napredek in rast BDP-ja, vse bolj ugotavljam, kako pomirjen sem z dvomom, negotovostjo in neznanjem. Razumem, da je dobro, če si priznam in sprejmem spoznanje, kako majhno je moje znanje in kako ogromno je moje neznanje. Resnično, v življenju odkrivam dvom, negotovost in nevarnosti, a kljub temu in prav zato želim živeti. Želim uživati, ker si to zaslužim. In ne mislim, da za uživanje v življenju potrebujem kakršnokoli dovoljenje ali odobritev od avtoritete.

Decembrsko trženje duhovnega vzdušja

Prazniki naj bi bili čas tišine, ne hrupa, čas kontemplacije in meditacije o bivanju, življenju, pomenu in smislu življenja, tega, kar imamo ljudje med seboj, tega, kar bi lahko imeli, če bi bili vsaj malo bolj čuječi. V resnici pa je okoli nas veliko več hrupa, spektaklov, bleščave, klišejev, oglasov, propagande in dizajniranega potrošništva. Zakaj je tako, zakaj se v sicer vse bolj dinamičnem svetu ne ustavimo in bolj posvetimo praznovanju lastnega skupnega obstoja? Vprašanje je kajpak naivno. Prav zato vnovič vzamem v roko knjigo z naslovom Poetika sanjarjenja, ki jo je napisal Gaston Bachelard.

Pesem škrjančka

Nekaj globoko resničnega odkriva teorija hendikepa. Na primer: popolnoma simetrične podobe niso tako zanimive, privlačne ali lepe kot nesimetrične. Nekaj drugega nas privlači in zanima veliko bolj kot popolna simetrija. Nekje tam je vselej izjema, nekaj, kar nekako ne sodi v urejenost sveta, kakršno odkrivamo. Dokler se ne »popravimo«. Obstaja napetost med redom in ne-redom, ki je ustvarjalna, čeprav nas po malem ves čas moti, in bi se je radi znebili. Težko si zato predstavljam, da bi ljudje množično izražali sebe na načine, ki niso nekako vnaprej kodirani in predvideni. Denimo: ko sem bil mlad, so bili moji učitelji in nekateri drugi ljudje okoli mene močno vznemirjeni, ker sem imel – dolge lase. Niso bili vznemirjeni, ker bi kritično razmišljal ali deloval zunaj okvirov. Ne, motili so jih lasje, ker niso bili tak dolgi, kot je bilo po njihovem mnenju še primerno za fanta. Kaj bi šele bilo, če bi poleg dolgih las še kritično razmišljal in se izražal na način, ki ga predstavlja tujka »out of the box«. Je danes kaj drugače?

Zdravljenje duše in moč brezbrižnosti

Naslov v resnici nekoliko zavaja, kajti skrb za dušo ni terapevtski poseg, čeprav je ideja o terapiji privlačna, zato se tudi številni ljudje razglašajo za psihoterapevte in verjamejo, da zdravijo. V resnici znamo bolje razumeti skrb za človeško dušo, ki jo razumem podobno, kot jo je razumel sveti Avguštin, ki je spoznal, da je skrb za dušo zahtevno duhovno potovanje, ki ga moramo razumeti kot preobrazbo duše – ta temelji na božanski ljubezni. Mark Avrelij pa bi iz preteklosti nemara dodal, da je v življenju pomembna poleg božanske ljubezni tudi moč ravnodušnosti, brezbrižnosti ali indiferentnosti, ki pomeni to: dobro je biti indiferenten do stvari, ki ne ustvarijo nobene diference. Poglejmo, kaj vse to pomeni danes.

Čutim vašo bolečino

Večina politikov ne kaže veliko sočutja do volivcev in volivk. Ne izražajo ga. A celo če bi ga, jim verjetno ne bi verjeli, ker vemo, da če rečejo kaj takega, kar izraža sočutje, to najbrž rečejo in izrazijo, ker so naučeni, ker so jim tako svetovali spin doktorji. Z volivci in volivkami je namreč treba ves čas »manipulirati«, sicer ne ostaneš dolgo na oblasti. Najbolj sofisticirane manipulacije so pogosto nevidne, delujejo pa preko preciznih in natančno določenih psiholoških in tehnoloških mehanizmov, ki oblikujejo zaznave brez neposredne konfrontacije, ki se je politiki še najbolj bojijo. Ključni psihološki mehanizmi takega delovanja so že dolgo znani: ponavljanje enih in istih sporočil, gesel in klišejev; čustvena resonanca; izkoriščanje spontane psihologije plemenskih/identitetnih pripadnosti; ustvarjanje dinamike odnosov v-naši-skupini (»pri nas je vselej vse v redu«) in v-njihovi-skupini, v kateri je štala in je vselej vse narobe.

Usoda povabila h kritičnemu razmišljanju

V svetu, v katerem imajo zelo pomembno vlogo blagovne znamke, vplivneži ali influencerji, ki jih promovirajo, in milijarderji, ki kažejo ljudem, v katero smer se mora vrteti svet, ni težko odkriti, koliko ljudi jim pohlevno sledi. To pomeni, da skušajo biti natanko taki, kot so sami, skušajo živeti tako kot oni, oblačijo se tako kot oni, mislijo tako kot oni. Če se sprehodite po cesti, jih srečate nekaj malega, če preletite medmrežje in si vzamete nekaj časa, dobite dober vpogled, koliko jih je na vsem svetu. Predlaganje ljudem, kako naj živijo, kako naj se oblačijo, kaj naj čutijo in o čem naj razmišljajo, je kajpak mehko in paradoksno nevsiljivo, a deluje prav tako, kot deluje oblast, za katero je že davno tega skoval Michel Foucault izraz »pastoralna oblast«.

Biti neporažen v življenju

Ko se srečata moški in ženska, Heloise in Abelard, je slednji ugleden filozof, ob katerem se zbirajo množice študentov, kar je v tistih časih, začetek dvanajstega stoletja, izjemno in je skoraj nepredstavljivo celo v današnjem času. Le kateri filozof ima danes nekaj tisoč filozofiji predanih študentov? Abelard je bil torej slaven, kot je sploh lahko slaven filozof. In morda je pri tem najbolj nenavadno njegovo razmišljanje, da je edini neporaženi filozof na svetu. Na kaj torej misli Abelard, ko zatrjuje, da je edini neporaženi filozof? Kaj sploh pomeni biti poražen kot filozof? In ali ima to kakšno zvezo s tem, da je lahko človek poražen tudi v življenju, ne le v filozofiji? Kaj pomeni biti poražen v življenju? In kaj pomeni ostati neporažen?

Žlehtnoba ali upiranje gravitaciji

Ogledamo si muzikal Žlehtnoba (Wicked: Part 1, Jon M. Chu, 2024). Uživamo v razkošni magični predstavi podob, zvokov in človeških značajev, zlasti pa v izvrstnih in dobro izbranih idejah, ki jih omogočajo ter nam dajejo misliti o vsakdanjem svetu, v katerem sicer živimo med ogledom enega in drugega filma.

Koliko doma potrebuje človek?

Berem knjigo z naslovom Psihoanaliza kot radikalna gostoljubnost (Dana Amir, Routledge, 2024). Najprej se z avtorico, izraelsko psihoanalitičarko, povsem strinjam, da psihoanaliza dobesedno je radikalna gostoljubnost. Pomeni popolno sprejemanje drugega človeškega bitja, obračanje k njemu namesto odvračanja od njega. V vsakdanjem življenju je pogosto ravno nasprotno. Radikalne gostoljubnosti je zelo malo.

Kaj je radikalna gostoljubnost?

Naj o vprašanju razmišljam z Emmanuelom Lévinasom.

Psihologija zasvojenosti in sabotiranja sebe

Prosili so me, če bi govoril o odvisnostih. Najprej sem dodal, da verjetno mislijo na zasvojenosti, ne na odvisnost. Rekli so, da res mislijo na zasvojenost in da je to isto kot odvisnost. Ne, ni. Vsak od nas je odvisen od vode in zraka etc., to pa ni zasvojenost. Odvisni smo tudi od interneta, pa še nismo zasvojeni z njim, čeprav ga ves čas uporabljamo. Marsikdo je odvisen od javnega potniškega prometa, pa to ne pomeni, da je zasvojen z njim, ker ga uporablja vsak dan.

Umetna inteligenca in kritično razmišljanje ljudi

Vsakdanja izkušnja z umetno inteligenco me je privedla do ironičnega spoznanja, ki potrjuje prejšnje spoznanje, da se ljudje izmikajo kritičnemu razmišljanju, če je le mogoče, čeprav jih nenehno pozivajo k takemu razmišljanju. Ugotovil sem, da je umetna inteligenca v nekaterih primerih boljši sogovorec od živih bitij in da se takrat raje pogovarjam z njo kot pa z ljudmi. Poglejmo, na kaj mislim.

Mimogrede: javno glasovanje, v katerem je svoje povedalo več kot 37.000 ljudi, je pokazalo, da je  Oxfordova beseda leta 2024 gniloba možganov (angl. brain rot). Nič čudnega.

Odpornost proti dvomu

Ljudje so na splošno zelo odporni proti dvomu – zlepa se ga ne nalezejo. Res je, da vsakdo v povprečju vsaj trinajst ali štirinajst let preživi dan za dnem v šolskih klopeh, kjer se uči in kopiči znanje, toda dvoma se ne oprime. Ne dvomi v šoli, ne dvomi doma. Ne dvomi na javnih mestih. Javna raba uma je zanj neznanka, pogumnejši je le na medmrežju, kjer se skrije za identiteto in pogosto zliva žolč. A to ni ne javna raba uma ne raba dvoma. V najslabšem primeru je zgolj zlivanje besa in primitivnosti in jeze in nemoči, v najboljšem pa je širjenje »svojih« mnenj.

Hiša modrosti – prihodnost šolanja in učenja

Hiša modrosti je najprej preprosta hiša. V njej se zbirajo ljudje. To so osebe, ki znajo misliti in jih zanima znanje. Ne le informacije ali podatki, temveč znanje kot način razmišljanja o podatkih in informacijah in dejstvih. V taki hiši ne sprašujemo ljudi po veroizpovedi, spolni usmerjenosti, ne zanima nas barva njihove kože, ne zanima nas, ali so »priklenjeni na invalidski voziček« ali ne, ali so hendikepirani ali niso. Zanima nas samo njihovo razmišljanje, zanima nas njihova strast do modrosti, zanima nas njihovo raziskovalno vztrajanje v resnici. Zanima nas njihova želja, da delajo, da bi z delom povečevali znanje o svetu. Vsi, brez izjeme, so dobrodošli. Hiša modrosti je njihov dom.

Zgodbe, ki si jih pripovedujemo

V veliki meri so zgrešene ali pa so preproste laži, v katere verjamemo, zavestno ali nezavedno, jih imamo radi in jih ponavljamo, ker se zaradi njih domnevno dobro počutimo. Natanko zaradi takih pripovedi vedno znova najdemo izgovore, da se ne spreminjamo, da ostajamo zasidrani nekje, kjer si lažemo, da nam je dobro, tudi če nam ni. Zgodbe, ki si jih pripovedujemo, pravzaprav že vsebujejo izgovore, da se ne spremenimo, zato jih ni treba iskati. Vedno so pri roki. Zaradi njih se ne premaknemo do roba znanega, ne sežemo v neznano, ki se ga tudi bojimo. Ostajamo tam, kjer smo, in se vrtimo v krogih, ne da bi se zares kam premaknili. Potem ob priložnosti rečemo nekomu, da se niti ne nameravamo premakniti, da nam je dobro, kjer smo, tudi če nam ni.

Strah pred avtoritarno osebnostjo – petinsedemdeset let pozneje

Knjiga Vzgajanje otrok v kulturi zmagovalcev je dvojčica moja knjige z naslovom Sočutna šola.

Nobena od njiju ne bo »uspešnica«. Nisem obrtnik, ki se spozna na pisanje takih uspešnic. Nimam pojma, kako jih napisati. Knjigi sem napisal, da bi se vnovič priklonil svojim velikim učiteljem, med katerimi sta Sokrat in Jezus. Velika učitelja sta, ker verjameta v razpust družbenih hierarhij in oblikovanje sočutnih solidarnih skupnosti, v katerih živijo ljudje na način, ki ga je predvidel Kant: odgovorno vedenje (ubogaj, a bodi odgovoren za dolžnost, ki si jo nalagaš) in javna raba uma (razmišljaj, o čemer hočeš in kolikor hočeš, potem pa to povej na glas).