Hiša modrosti je najprej preprosta hiša. V njej se zbirajo ljudje. To so osebe, ki znajo misliti in jih zanima znanje. Ne le informacije ali podatki, temveč znanje kot način razmišljanja o podatkih in informacijah in dejstvih. V taki hiši ne sprašujemo ljudi po veroizpovedi, spolni usmerjenosti, ne zanima nas barva njihove kože, ne zanima nas, ali so »priklenjeni na invalidski voziček« ali ne, ali so hendikepirani ali niso. Zanima nas samo njihovo razmišljanje, zanima nas njihova strast do modrosti, zanima nas njihovo raziskovalno vztrajanje v resnici. Zanima nas njihova želja, da delajo, da bi z delom povečevali znanje o svetu. Vsi, brez izjeme, so dobrodošli. Hiša modrosti je njihov dom.
Današnje šole niso hiše modrosti in niso dom. Pogosto so hiše, v katerih se številni otroci in mladi ljudje dolgočasijo ali pa jih je strah ocen in spraševanja in tega, kaj si o njih mislijo drugi ljudje. Poleg tega je tudi kraj, kjer vladajo hierarhije.
Predmeti so razvrščeni po hierarhiji. Vsi vedo, kateri predmeti so »najpomembnejši in najtežji« in kateri so »najmanj pomembni in najlažji«. Vsi tudi vedo, katerih predmetov se lahko za odlično oceno, kajti samo ta je zares pomembna, »napiflaš« in katere moraš »razumeti«. Vsem je znano, kateri učitelji so »strogi« in kateri niso. Pri nekaterih predmetih tako vlada v učilnicah stroga, mrtvaška tišina, vsi učenci ali dijaki so mirni in pridni in tihi, ker je učitelj »avtoriteta«, medtem ko je v drugih »štala«, v kateri taisti učenci in dijaki nenadoma niso več pridni in tihi in upogljivi, učitelj pa ni »avtoriteta«.
Raziskave s področja kritične pedagogike že dolgo izrisujejo uničujoče ozadje številnih niansiranih kritik izobraževalnih ustanov in njihovega delovanja, a jih načrtovalci šolskih politik enako vztrajno ignorirajo. Razkrivajo globoko psihološko škodo, ki jo povzročajo sodobni šolski sistemi, vendar se ne spremeni kaj dosti. Nedavne nevropsihološke študije potrjujejo stara spoznanja o izobraževalnih hierarhijah in njihovem destruktivnem vplivu ne le na mlade ljudi, temveč tudi na premalo plačane in izgorele, izčrpane učitelje, ki so pod stresom, tesnobni in na robu depresije. Longitudinalne raziskave o počutju učiteljev in učiteljic kažejo, da toga izobraževalna okolja, ki temeljijo na »uspešnosti« in dosežkih, povzročajo kronične odzive na stres pri učencih in dijakih, kar vodi do pomembnih izzivov celo za duševno zdravje. Obsedenost z ocenjevanjem, zlasti vrednotenje »odličnosti« kot edinega smiselnega rezultata, ki ga je treba doseči, včasih za vsako ceno, ustvarja psihološko strupeno okolje, ki temeljito spodkopava pristno učenje za znanje in modrost, ne za kopičenje informacij in krepitev kratkotrajnega spomina.
Hierarhična struktura šolskega okolja odraža tisto, kar kritični pedagogi, kot sta Henry Giroux in Paulo Freire, že dolgo kritizirajo: šole so disciplinske institucije, ki zatirajo ustvarjalno mišljenje in individualni potencial kljub temu, da oboje na deklarativni ravni ves čas zagovarjajo. Razlikovanje med »pomembnimi« in »nepomembnimi« predmeti ustvarja umetne vrednostne sisteme, ki marginalizirajo kreativnost, čustveno inteligenco, kakovostne medsebojne odnose in različne oblike intelektualnega udejstvovanja. Epidemiološke študije duševnega zdravja mladostnikov podobno razkrivajo zaskrbljujoče korelacije med akademskim pritiskom in povečanimi stopnjami depresije, anksioznosti in izgorelosti. Učenci doživljajo tisto, kar raziskovalci imenujejo »performativno učenje« – izobraževalni model, kjer je resnično znanje zmanjšano na tekmovalne dosežke, in ne na pristno intelektualno raziskovanje, ki je pogosto povsem onemogočeno.
Metafora Hiše modrosti postane močan kontrapunkt takemu sistemu. Predlaga izobraževalni model, ki temelji na radovednosti, vključenosti in intelektualni strasti, ne pa na hierarhičnem nadzoru in standardiziranem ocenjevanju. Temelji na starodavnem, a vse premalo upoštevanem spoznanju, da je resnično znanje učinek sodelovalnega, nediskriminatornega iskanja znanja, ne pa množica informacij, ki jih vlivajo v sicer odprte glave med seboj ločenih individualnih enot, ki jih zastopajo učenci in dijaki.
Predstavljajte si razred, v katerem umetna inteligenca ne nadomesti učitelja, temveč ga podpira pri ustvarjanju prilagojenih učnih načrtov za vsakega učenca, ki temeljijo tako na akademski uspešnosti kot na interesih.
Citat je iz dokumenta z naslovom Kritično razmišljanje in etika v dobi generativne umetne inteligence v izobraževanju (Critical Thinking and Ethics in the Age of Generative AI in Education, Pedro Noguera (ured.), USC Center for Generative AI & Society (2024)). Kako ga razumem?
Razumem ga na obzorju obstoječih dokazov, da je generativno umetno inteligenco mogoče uporabiti za oblikovanje novih sredstev za sodelovanje učiteljev in podporo njihovim učencem ter jim omogočiti izmenjavo idej s kolegi po vsem svetu. Z odpiranjem novih pristopov k poučevanju in učenju bi lahko umetna inteligenca služila kot sredstvo za pomoč učencem, da postanejo ustvarjalci znanja, in ne zgolj potrošniki, učitelji pa bi lahko resnično postali pospeševalci učenja, in ne njegovi prenašalci.
Predstavljajte si torej sistem, kjer se meja med učitelji in učenci zabriše, ko obe strani sodelujeta v dinamičnem, nenehno razvijajočem se izobraževalnem potovanju, ki ga poganja sodelovalna, razširjena inteligenca – človeška in umetna. Si je tak sistem šolanja sploh mogoče predstavljati?
Paulo Freire bi k orisani viziji pristopil z globokim navdušenjem in s kritično analizo. Njegov koncept dialoškega izobraževanja, artikuliran v »Pedagogiki zatiranih«, že dolgo ponuja in zagotavlja izjemen konceptualni okvir za natanko tak transformativni izobraževalni model, le da ga večina načrtovalcev šolskih politik ignorira.
Freire bi predlagani sistem slavil kot radikalno dekonstrukcijo tradicionalnega »bančnega modela« izobraževanja, v katerem avtoritativni učitelji znanje »vlagajo« v pasivne učence, kot sicer vlagamo kumarice. Zabrisana meja med učitelji in učenci predstavlja tisto, kar je sam poimenoval »izobraževanje z zastavljanjem problemov«. To je dinamičen proces, v katerem postane učenje posebna izkušnja – sodelovalna, vzajemno transformativna izkušnja. To pomeni, da preoblikuje tako učenca kot učitelja.
Integracija umetne inteligence v orisani proces bi verjetno navdušila Freira, ki ga je vedno zanimalo tehnološko posredovanje učenja. Verjetno bi umetno inteligenco prepoznal kot potencialno orodje za demokratizacijo znanja, podiranje hierarhičnih ovir in ustvarjanje bolj horizontalnih učnih okolij. Obenem bi najbrž posvaril pred nekritičnim sprejemanjem tehnologije kot vzvoda za reševanje problemov v šolskem polju. Poudaril bi, da tehnološka orodja sama po sebi niso osvobajajoča – njihov emancipacijski potencial je odvisen od temeljne pedagoške filozofije in družbenih odnosov.
Ključna načela, ki bi jih ta model utelešal, vključujejo to, kar je jedro pedagoške filozofije, kot jo je razvijal Freire: horizontalno ustvarjanje znanja namesto hierarhičnega prenašanja; medsebojno spoštovanje med učenci namesto ubogljivega sledenja učitelju kot »avtoriteti«; prepoznavanje obstoječega znanja učencev namesto »vlaganja« znanja; transformativni potencial sodelovalnega raziskovanja, ki ne temelji na delitvi na to, kar se sme ali celo mora raziskovati, in ono, ki ostaja netematizirano; zavračanje zatiralskih izobraževalnih hierarhij, v katerih je učitelj za vsako ceno edina »avtoriteta«.
V bistvu bi tak sistem predstavljal izobraževanje kot praktično udejanjanje človekove svobode – Freirejeva najgloblja izobraževalna vizija.
Ni komentarjev:
Objavite komentar