V svetu, v katerem imajo zelo pomembno vlogo blagovne znamke, vplivneži ali influencerji, ki jih promovirajo, in milijarderji, ki kažejo ljudem, v katero smer se mora vrteti svet, ni težko odkriti, koliko ljudi jim pohlevno sledi. To pomeni, da skušajo biti natanko taki, kot so sami, skušajo živeti tako kot oni, oblačijo se tako kot oni, mislijo tako kot oni. Če se sprehodite po cesti, jih srečate nekaj malega, če preletite medmrežje in si vzamete nekaj časa, dobite dober vpogled, koliko jih je na vsem svetu. Predlaganje ljudem, kako naj živijo, kako naj se oblačijo, kaj naj čutijo in o čem naj razmišljajo, je kajpak mehko in paradoksno nevsiljivo, a deluje prav tako, kot deluje oblast, za katero je že davno tega skoval Michel Foucault izraz »pastoralna oblast«.
Ta predstavlja subtilno, prodorno obliko družbenega nadzora, ki deluje prek navidezno dobrohotnih mehanizmov skrbi, pomoči, usmerjanja in zaščite. Za razliko od tradicionalnih oblik dominacije deluje tako, da ponotranji nadzor, zaradi česar posamezniki prostovoljno sodelujejo pri lastnem podrejanju. Ključne značilnosti pastoralne oblasti prepoznamo tako, da smo pozorni na logiko intimnih mehanizmov nadzora, ki so organsko povezani z navidezno sočutnimi posegi, ki se predstavljajo kot skrb za dobro počutje vsakega posameznika. Deluje tako, da nevsiljivo usmerja vedenje, misli in želje posameznikov. Zdi se, da pomaga, medtem ko načeloma disciplinira. Ustvarja občutek skrbi, ki pa ga spremlja nadzor. Pastoralna oblast vselej zatrjuje, da »pomaga« ljudem ali jih »izboljšuje«. Pod krinko skrbi ponuja vodenje, sklicujoč se na zunanje avtoritete, češ da vedo, kaj je za vsakega človeka najboljše. Pod pastoralno oblastjo se ljudje počutijo hvaležne za nadzor nad seboj.
Tako se oblikuje mišljenje pod pretvezo osebnega razvoja, normalizira se natanko določeno vedenje, ljudje se na platformah družbenih medijev »povezujejo«, medtem ko algoritmi pridobivajo njihove osebne podatke, da bi jim ponudili še več tega, kar je zanje domnevno dobro. Industrija samopomoči jih najprej diagnosticira, hip zatem jim predpiše normativno vedenje.
Sijaj pastoralne moči je natanko v njeni nevidnosti.
Foucault je pastoralno oblast prepoznal kot nevidno in izjemno prefinjeno evolucijo razmerij moči – kjer nadzor ljudem ni več vsiljen od zunaj, temveč je ponotranjen kot oblika samoupravljanja, optimiziranja sebe in samoudejanjanja. Posameznik postane hkrati objekt in subjekt nadzora, saj verjame, da deluje v lastnem interesu, medtem ko dejansko reproducira širše družbene in ekonomske strukture.
Zdi se torej, da je pomembno in morda tudi imenitno, verjetno je bilo tako vselej, če si podoben drugemu. Če ne bi bilo tako, influencerjev sploh ne bi potrebovali in jih ne bi bilo ali pa bili žalostni, ker ne bi imeli nikogar, na katerega bi lahko vplivali. Vendar ni treba biti v skrbeh.
Mediji bodo še naprej pomagali širiti »univerzalne« življenjske sloge, algoritmi in digitalno gospodarstvo bodo okrepljeni z visoko stopnjo enakosti. Kar se bo dobro obneslo na spletu, bodo ljudje hiteli posnemati, njihovo delovanje pa bo dobro za biznis. A pri tem ne gre samo za objave blagovnih znamk vplivnežev, na delu je tudi to, kar imenujejo nekateri avtorji »estetska konsolidacija«, svet naj bo videti čim bolj enak in čim lepši, drugi pa prepoznavajo v tem koordinate vzporednega življenja, ki ne prenese kritične misli in je moralno ujet v posploševanje klišejev, neoliberalnega novoreka in žargona o paradoksni duhovni samostojnosti ljudi, ki posnemajo drug drugega.
V duhu sedaj že klasične Adornove kritične teorije sodobna estetika vplivnežev predstavlja ultimativno komodifikacijo ali poblagovljenje človeške izkušnje – totalizirajoči sistem psevdoindividualizacije, ki se maskira kot samouresničevanje in osebni izraz, medtem ko v osnovi služi kapitalistični reprodukciji kapitala, tega, kar naj bi imeli ljudje med seboj. Estetika vplivnežev tako ni le všečni vizualni slog, temveč jo prepoznavamo kot sofisticirani mehanizem družbenega nadzora, ki ga večina ljudi brez kritičnega razmišljanja niti ne more prepoznati kot nadzor, saj deluje kot pastorala.
Njen paradoks je, da ustvarja iluzijo izbire in celo poziva h kritičnemu razmišljanju, ker je ta sestavni del ponujenega sloga, hkrati pa standardizira željo in zreducira kompleksno človeško subjektivnost na vrsto tržnih, ponovljivih podob, ki se dobro prodajajo ali pa vsaj nosijo obljubo, da je prodaja, z njo pa tudi zaslužek, mogoča. Vplivnež postane hkrati producent in izdelek, živo utelešenje tega, kar bi Adorno opisal kot »kulturno industrijo« – kjer navidezna in slavljena raznolikost ljudi prikriva globoko enakost in domnevno enotnost. Ta estetski režim deluje po paradoksni logiki: vsaki osebi obljublja edinstveno samoizražanje, hkrati pa ustvarja množično skladnost – podobno kot v vojski in cerkvi. Vsaka skrbno oblikovana podoba nakazuje individualno svobodo in jo zagovarja, medtem ko dejansko konstruira vse ožje parametre sprejemljivega videza, vedenja in teženj. Estetika vplivnežev tako spreminja človeško izkušnjo v organske delčke potrošniških spektaklov. Avtentičnost postane izdelana predstava, čustvena stanja so upodobljena kot potencialni tokovi prihodkov, osebna identiteta pa se raztopi v vrsti algoritmom prijaznih gest. Posamezniki niso več subjekti kot nosilci samostojnega razmišljanja o svetu, temveč so hodeči reklamni panoji, njihov obstoj pa je posredovan z logiko znamke in trga – oboje sprejemajo z obema rokama, misleč, da imajo svobodno voljo.
Kar se torej vedno znova in na drugačen način spontano prikaže odjemalcem kot izvirni osebni slog, je v resnici del prefinjenega sistema družbene discipline.
Orisana ne nakazuje le, kako izgledati ali se obnašati – predpisuje celotne okvire razumevanja sebe in drugih ljudi, reducira kompleksni človeški potencial na niz tržnih, zamenljivih in nevprašljivo všečnih podob. V tem sistemu postanejo celo kritično mišljenje, samouresničevanje, uporništvo in čustvena inteligentnost blago, vsak odpor je vnaprej zapakiran in posamezna kritika je nevtralizirana, še preden se lahko pojavi. Estetika vplivnežev predstavlja popolno kolonizacijo človeške ustvarjalnosti s kapitalistično logiko – popolni mrk pristnega človeškega izražanja, ki ga nadomesti dizajnirana avtentičnost, namenjana prodaji, če pa se že prodati ne more, vsaj všečnosti in potrjevanju na medmrežju.
Vztrajni odpor sodobne družbe oziroma njenih prebivalcev do filozofskega udejstvovanja in kritičnega razmišljanja tako razkriva globoke kulturne, politične in psihološke ovire, ki večini ljudi preprečujejo, da bi sprejeli kritično mišljenje in intelektualno raziskovanje, čeprav jih, morda ne čisto nepričakovano, celo guruji in dušebrižniki prek medijev neumorno iz dneva v dan pozivajo, naj vendarle kritično razmišljajo.
A kritično ne bomo razmišljali in filozofije ne bomo marali, ker nas že v šoli vso mladost, v najranljivejšem obdobju življenja vsak dan nekaj ur pogojujejo predvsem na pomnjenje in usvajanje samo »prenesenega in družbeno verificiranega znanja«, ki ga dobimo od učiteljev. Večinoma ti od nas ne pričakujejo kritičnega razmišljanja, sploh pa nas ne učijo tako misliti, kar je tudi logično, saj ni časa, ker je treba vsak dan predelati tooooooliko snovi. In tako ali tako ves čas zamujamo s snovjo, na koncu pa na nas prežijo izpiti in točke in vse drugo, kar moramo imeti, ker hočemo napredovati, napredovati pa je tudi treba, ker živimo v kulturi zmagovalcev. In ne moreš zmagati, če nimaš dovolj točk in visokih ocen.
Poleg tega je treba dati v šoli in vsakdanjem življenju prednost praktičnim veščinam pred globokim razumevanjem in takojšni uporabnosti znanja pred filozofsko refleksijo, ki je prej ali slej neuporabna in nekoristna, saj to zelo dobro vemo, ker so tako rekli »drugi«. Pomembno je tudi, da smo skladni z njimi in da se naša razmišljanja ujemajo s pričakovanji, z »družbenimi«, denimo. Zakaj bi se torej človek kritično spraševal in uporabljal dvom, kot je predlagal Descartes, pa ne le on, če pa tako spraševanje izziva udobne eksistencialne pripovedi, vraževerje in vsakdanja mnenja, ki jih lahko svobodno in v neomejenih količinah delimo na medmrežju? Ni šans, da bi kritično mislili, če pa to terja intelektualno ranljivost in soočenje z neprijetnimi resnicami o obstoju, tudi lastnem, obenem pa moti vzpostavljena območja duševnega udobja in jih ruši pred našimi očmi.
Pred nami so tudi nepremagljive kulturne ovire, zaradi katerih se dobro zavedamo, da imajo v vsakdanjem življenju prednost hitra poraba informacij, površna digitalna interakcija, vezana na komuniciranje, ne na pogovarjanje, sistemi nagrajevanja, ki cenijo hitre rešitve pred globoko analizo, zabava, ki omrtviči kritično refleksijo.
Zabave je tako veliko, kritične refleksije malo. Hitrega izmenjavanja informacij je ogromno, pogovarjanja malo ali nič. Instantne rešitve problemov so povsod, nasveti, kako živeti tudi, le globokih analiz ni in ni.
Pogosti odgovori ljudi na filozofska povabila običajno vključujejo obrambne reakcije. Ljudje vztrajajo, da nimajo časa za abstraktno razmišljanje, dodajajo, da je filozofija neuporabna v resničnem svetu, ker ne rešuje praktičnih problemov.
Ljudje so tudi že od malega intelektualno ustrahovani, njihova življenja dopolnjuje občutek preobremenjenosti s kompleksnimi koncepti, zato je kmalu na dosegu roke prepričanje, da je filozofija nekaj za elitne akademike. V vsakdanjem življenju zanjo ni prostora, saj izpodbija osebna prepričanja. Ljudje imajo zato raje kot filozofijo takojšnje, uporabno znanje in visoko ovrednotene tehnične veščine. V taki perspektivi je filozofsko raziskovanje povsem neproduktivno.
Ironija pa je, da filozofija ponuja natanko to, kar ljudje ves čas trdijo, da si želijo: globlje razumevanje sebe in sveta, veščine kritičnega mišljenja in orodja za obvladovanje kompleksnih eksistencialnih izzivov. Vendar pa ravno zaradi mehanizmov, zaradi katerih je filozofsko raziskovanje dragoceno, le-to tudi ogroža ustaljene kognitivne in družbene strukture. Filozofija tako ostaja radikalno dejanje intelektualne samoobrambe in osvoboditve – povabilo k spraševanju, razmišljanju onkraj neposrednih praktičnih skrbi in raziskovanju globokih skrivnosti človeškega obstoja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar