Ko se srečata moški in ženska, Heloise in Abelard, je slednji ugleden filozof, ob katerem se zbirajo množice študentov, kar je v tistih časih, začetek dvanajstega stoletja, izjemno in je skoraj nepredstavljivo celo v današnjem času. Le kateri filozof ima danes nekaj tisoč filozofiji predanih študentov? Abelard je bil torej slaven, kot je sploh lahko slaven filozof. In morda je pri tem najbolj nenavadno njegovo razmišljanje, da je edini neporaženi filozof na svetu. Na kaj torej misli Abelard, ko zatrjuje, da je edini neporaženi filozof? Kaj sploh pomeni biti poražen kot filozof? In ali ima to kakšno zvezo s tem, da je lahko človek poražen tudi v življenju, ne le v filozofiji? Kaj pomeni biti poražen v življenju? In kaj pomeni ostati neporažen?
Trditev Petra Abelarda, da je »edini neporaženi filozof«, lahko razumemo kot rezultat njegovega globokega vpogleda v naravo filozofskega iskanja kot nenehnega intelektualnega boja – nikoli zaključenega dialektičnega procesa izpodbijanja uveljavljenih idej, razgradnje dogmatičnega mišljenja in premikanja meja človeškega razmišljanja oziroma razumevanja sveta.
Biti »neporažen« pomeni v Abelardovem filozofskem pogledu na svet več kot le akademsko zmagoslavje, pospremljeno z nagradami in družbenimi priznanji, na kar bi sprva pomislili. Pomeni čisto nekaj drugega: radikalno zavezanost intelektualni integriteti, kritičnemu razmišljanju in neusmiljenemu prizadevanju za razumevanje. Redki ljudje vztrajajo v taki drži vse življenje, ne da bi jih zamikalo družbeno priznanje, mnogi se prezgodaj predajo in položijo orožje, denimo pred kapitalistično produkcijo dobrin in popularne svete preproščine, medtem ko številni ljudje niti ne upajo vztrajati, ker je pretežko, predvsem pa terja veliko poguma.
Za Abelarda filozofija ni statično telo znanja, ki bi ga bilo treba »prenašati« na učence, to je še najlaže početi v varnem zavetju učilnic, temveč je dinamična, transformativna praksa človeškega razuma, sebe in samega življenja. Biti »poražen« kot filozof zato pomeni več kritičnih stvari: intelektualno predajo; sprejemanje vnaprej določenih filozofskih dogem brez kritičnega pregleda; zavračanje dvomov v uveljavljene avtoritete; predajanje intelektualne radovednosti institucionalnim ali verskim omejitvam; osebnostno, duhovno in eksistencialno stagnacijo. Pomeni tudi, da postane človek ujetnik ustaljenih miselnih sistemov, pomeni izgubo sposobnosti za radikalno spraševanje, opustitev iskanja globljega razumevanja sveta in sebe v njem, moralni in intelektualni kompromis.
Poraz, kot ga razume Abelard, pomeni, da daje človek prednost institucionalnemu sprejemanju pred resnico, da utiša lastna kritična spoznanja in se jim odreče, pomeni pa tudi, da se začne vesti in da deluje na način, ki ustreza družbenim ali verskim pričakovanjem, in sicer na račun intelektualne in moralne integritete.
Abelard nadalje trdno verjame, da filozofija ni le akademska disciplina, temveč je temeljna človeška sposobnost razumevanja sveta. Njegova filozofska metoda – sistematično spraševanje, predstavljanje nasprotnih argumentov in iskanje sinteze – je revolucionarna. Pri tem je zlasti pomembno njegovo prepričanje, da ima vsak človek potencial za filozofsko raziskovanje, ne le nekateri izbranci. Filozofija zato ni več privilegirana domena elitnih učenjakov, temveč je univerzalna človeška sposobnost spraševanja, dekonstrukcije predpostavk oziroma domnev, iskanja globljega razumevanja sveta, izzivanja katerekoli obstoječe paradigme.
Njegova metoda se imenuje »Da in Ne« in uteleša orisani pristop. V besedilu z enakim naslovom, »Sic et Non«, poudari zlasti nekaj, kar je še danes za ljudi velik zalogaj: da je za razumevanje česarkoli pomembno opazovanje več pomenov ene same besede. Zalogaj je velik zato, ker želijo ljudje po navadi en sam pomen besede, ker mislijo, da je pomen nekako pripet na vsako besedo in da ima vsaka enega samega, kar pa seveda ni res.
S predstavitvijo na videz nasprotujočih si argumentov in spodbujanjem stroge analize Abelard pokaže, da se resnica pojavi s kritičnim dialogom, ne s slepim sprejemanjem od učiteljev na učence »prenešenega« znanja. Biti »neporažen« zato pomeni ohranjati absolutno zavezanost intelektualni poštenosti, pripravljenost slediti racionalnim argumentom, kamorkoli vodijo, in zavračanje institucionalnih, verskih ali družbenih omejitev.
Abelardovo filozofsko stališče je torej v osnovi uporniško. V dobi, v kateri prevladuje togo teološko mišljenje, zagovarja racionalno raziskovanje. Ironično je, da verjame, da je razum božji dar, da je kritično razmišljanje vsakdanja duhovna praksa, spraševanje oblika čiščenja duha od navlake in neuporabnega znanja, intelektualna integriteta pa moralni in etični imperativ.
Abelard vsak dan živi to, o čemer govori. Ne pozna alternative, ker ve, da ne obstaja. Ni suhoparni predavatelj, ki »prenaša znanje«, eno govori, drugo pa dela. Njegovo lastno življenje ponazarja filozofijo, ki jo zastopa. Prav zato ga telesno pohabijo, cerkveno obsodijo in vse življenje institucionalno preganjajo.
Kljub temu se nikoli ne odreče svoji intelektualni viziji. Vsesplošno občudovanje, ki ga doživlja, zato ni toliko zaradi njegove briljantnosti, temveč je predvsem zaradi njegovega utelešenja filozofskega poguma na ravni vsakdanjega življenja. Predstavlja ideal intelektualne svobode, ki globoko odmeva pri študentih iz različnih okolij, odmeva pa še danes, skoraj tisoč let pozneje.
Biti neporažen tako pomeni ohraniti odprt, radoveden in nenehno sprašujoč um. Pomeni vztrajanje v odprtosti in zavračanje ustrahovanja, notranjega institucionalni moči, verskim avtoritetam ali družbenim konvencijam. Vse to pomeni, da na filozofijo ne gledamo kot na niz odgovorov na abstraktna ter nikomur povsem razumljiva in za vsakdanje življenje neuporabna vprašanja, temveč kot na stalni, transformativni pogovor o človeškem obstoju. V tem kontekstu Abelardova trditev, da je »neporažen«, ni aroganca, temveč je globoka zavezanost filozofskemu idealu: nenehnemu raziskovanju, radikalni odprtosti in neomajni predanosti razumevanju. Njegova filozofija je zato povabilo – klic vsakemu človeku, naj sprejme kritično razmišljanje, se neustrašno sprašuje in naj samo razmišljanje prepozna kot obliko duhovne in intelektualne osvoboditve.
Ni komentarjev:
Objavite komentar