Na željo dragih gostov iz tujine smo se udeležili polnočnice. Vnaprej smo kajpak vedeli, da jo bodo izvajali samo moški. In so jo. Ženske namreč še vedno ne smejo biti duhovnice. Ne spoznam se sicer na to, kakšen je naziv človeka, ki stoji spredaj in nekaj bere iz zelo debele knjige, toda mislim, da žensk tam ne more biti, če niso presedlale k protestantom. Kot v srednjem veku, preden je Martin Luther končno uporabil kritično razmišljanje, s tem tvegal življenje, in postavil nekatere teološke zadeve na pravo mesto. Vem torej, da je pri protestantih drugače. Naj razčlenim sinočnje dogajanje v tisti cerkvi.
Gospod srednjih let, ki je bil glavni, tako se je dalo sklepati, je pred zbranimi ljudmi bral iz zelo debele knjige. Zdelo se mi je nenavadno, da mora brati, delovalo pa je tudi, kot da ne ve, kaj mora povedati ali kaj bi rad povedal. Ves čas je pogledoval v knjigo, kot da se boji, da bo povedal kaj narobe, namesto da bi kot dober učitelj nagovarjal vernike in jim povedal prepričljivo zgodbo.
Neskončno dolgočasno branje iz debele knjige je bilo polno ugotavljanja, kako zelo grešni smo in da je dobro, da priznamo svojo grešnost. Podobno je bilo karanju otrok, ki še ne vedo, da so grešni in da morajo končno vendarle priznati, da so, češ da se bodo potem bolje počutili. Vzdušje, ki se je počasi plazilo v tisto cerkev, je bilo depresivno, turobno, podprto z inhibiranim, žalostnim in nekako čudno zategnjenim glasom moškega, ki je bral iz debele knjige.
Nobene radosti ni bilo v tistem prostoru, nobenega veselja nad življenjem, čeprav je bilo večkrat rečeno, da se je na ta večer rodil odrešenik, Jezus Kristus, ki je prišel sem dol na Zemljo, da nas odreši. Ni bilo jasno povedano, zakaj in čemu nas je moral odrešiti, zakaj ljudje sploh potrebujemo nekoga, da nas opere inherentne krivde, še manj je bilo jasno, za kaj smo sploh krivi, če odštejemo nekakšno grešnost, ki se nas menda drži že od nekdaj, ker je nekdo tako rekel, vsi drugi pa ponavljajo za njim.
Petje, ki je dopolnjevalo gospodovo branje iz debele knjige, je bilo prav tako polno nekakšne zatrte žalosti, neizrečene krivde in bogaboječnosti. Ljudje, ki so očitno znali besedila na pamet, so se pridružili petju, da je bilo še bolj žalostno.
Med polnočno mašo sem se spraševal, kako je s kritičnim mišljenjem in z delovanjem »out of the box«, h kateremu nas sicer pozivajo neki drugi sodobni ideologi, kako je z veseljem do življenja, z radostjo, da sploh živimo ta kratek čas na Zemlji, ki mu bo sledilo milijarde kozmičnih let praznine in niča, ko nas ne bo.
Razkorak med tistim žalostnim vzdušjem in Jezusovim učenjem je bil res velik. Poročila o Jezusovem rojstvu namreč prinašajo »dobro novico velikega veselja«, zgodba o rojstvu pa poudarja upanje, prenovo in ljubezen. Nobene grešnosti in nobene krivde ni v njej. Zgodba o Jezusovem rojstvu tako rekoč po definiciji poudarja duhovno rast in etično delovanje. Poudarek na skrbi za druge, ki je v samem jedru Jezusovega učenja, odraža praktično manifestacijo duhovnega razvoja, zaradi katere se vsakdanje življenje ljudi vse bolj spreminja tako, da prepoznavamo v njem ne le delovanje vse bolj duhovno zrelih ljudi, temveč tudi skrb za drugega.
In ko mislim na skrb za drugega, mislim tako na skrb za bližnjika kot na skrb za tujca. Vsakega tujca. Kajti težko je sprejemati tujca in njegovo tujost, zato Jezus vedno znova poudarja, naj se učimo ljubiti predvsem sovražnike, kajti lahko je ljubiti človeka, ki se vedno strinja z nami, ne izraža svoje drugačnosti in drugosti, je vedno tak, kot v svoji egocentričnosti želimo, da bi bil.
Duhovna preobrazba zato ni osredotočena na greh in krivdo, kajti prav spoštovanje odrešitve že ima pozitiven naboj, ki ne pozna nobene krivde, temelji pa na skrbi za drugega.
Psihološko je lahko nevzdržno, če je človek obremenjen z neracionalnimi občutki krivde, kar kot psiholog zelo dobro vem, zato ima odrešitev od nje tudi smisel in pomen. Ta je morda celo najpomembnejša psihološka razsežnost duhovnega in osebnega razvoja ljudi.
Če bi se zdajle pogovarjal z Jezusom, z odrešenikom torej, bi me živo zanimalo njegovo mnenje o povezanosti krsta v duhu in moralnega poguma. Moje mnenje bi bilo, da se resnična duhovna rast ne kaže skozi krivdo in samoobtoževanje, temveč skozi razvijanje in krepitev moralne moči za skrb za druge, sočutje in empatijo.
Polnočna maša je bila torej demonstracija nečesa, česar kot psiholog nikakor ne morem sprejeti, kajti če je Jezus res učil, da je ljubezen izpolnitev vere in etičnega zakona, potem je praznovanje božiča smiselno nadaljevanje festivalov zimskega solsticija, ki ga poznajo ljudje od pamtiveka – praznovanje vrnitve svetlobe v svet in prenove življenja.
Tisočletja stara kulturna dediščina veselega praznovanja podpira razumevanje božiča kot temeljnega potrjevanja življenja in človeške povezanosti, ki ne pozna grešnosti in krivde ter ne potrebuje ne družbenih spektaklov, ne potrošništva, še najmanj pa potrebuje depresivne občutke in notranjo inhibiranost.
Ni komentarjev:
Objavite komentar