Naslov v resnici nekoliko zavaja, kajti skrb za dušo ni terapevtski poseg, čeprav je ideja o terapiji privlačna, zato se tudi številni ljudje razglašajo za psihoterapevte in verjamejo, da zdravijo. V resnici znamo bolje razumeti skrb za človeško dušo, ki jo razumem podobno, kot jo je razumel sveti Avguštin, ki je spoznal, da je skrb za dušo zahtevno duhovno potovanje, ki ga moramo razumeti kot preobrazbo duše – ta temelji na božanski ljubezni. Mark Avrelij pa bi iz preteklosti nemara dodal, da je v življenju pomembna poleg božanske ljubezni tudi moč ravnodušnosti, brezbrižnosti ali indiferentnosti, ki pomeni to: dobro je biti indiferenten do stvari, ki ne ustvarijo nobene diference. Poglejmo, kaj vse to pomeni danes.
Nelagodje je v življenju nujno, anksioznost je nujna, toda trpljenje ni nujno. Ne moremo sicer vplivati na vse, kar nujno vpliva na nas, lahko pa se naučimo drugače odzivati se nanje. Ta stara stoiška modrost je danes enako veljavna, kot je bila nekoč, ker je univerzalna. To pa še ne pomeni, da ljudje manj trpijo. Zdravljenje duše je vsekakor želeno in nujno potrebno, ker je trpljenja veliko. Za nadaljevanje začnimo na začetku.
Obstajajo dogodki, ki ne ustvarijo nobene razlike, živijo ljudje, ki so ravnodušni in ne ustvarjajo razlik, temveč težijo k ponavljanju istega. Do enega in drugega smo indiferentni ali ravnodušni.
A biti ravnodušen ne pomeni, da nismo skrbni; nismo zaskrbljeni in anksiozni, smo pa skrbni. Zaradi ravnodušnosti smo v resnici še bolj skrbni, zlasti pa postaja za nas pomembna skrb za drugega. Edina konstanta v življenju je namreč sprememba, zato nas ne zanimajo ne ljudje ne stvari, ki ne ustvarjajo razlik in so si podobni kot jajce jajcu, obenem pa vztrajajo na kraju, kjer stojijo že dolgo. Prav zaradi ravnodušnosti ali brezbrižnosti do tega, kar je brezbrižno, sprejemamo razlike in spremembe kot edino konstanto življenja, kot bi rekel Mark Avrelij, ki ni le zagovarjal, temveč je tudi živel tri vsem ljudem razumljive vrednote: prijaznost, spodobnost, preprostost.
Vse tri imajo skupni imenovalec, ki je ravnodušnost ali brezbrižnost, kot je opisano zgoraj. Ko nas ne zanimajo več ponavljajoči se dogodki in ljudje, za katere se zdi, da ne prispevajo ničesar bistvenega, dejansko dajemo globoko izjavo o lastnem dojemanju pomena in vrednosti življenja. Takšna brezbrižnost namreč ni pasivna drža, temveč je aktivna izbira zavesti. Z odločitvijo, da se ne ukvarjamo z navidezno nepomembnim, dejavno ustvarjamo prostor za tisto, kar je resnično pomembno – to tudi ustvarjamo. S takim delovanjem namenoma filtriramo hrup, da ohranjamo duševno in čustveno energijo in se ne izčrpavamo. In morda se na našo ustvarjalnost odzovejo tudi ljudje, ki so sicer brezbrižni ali ravnodušni.
Vendar pa brezbrižnost nosi tudi subtilno nevarnost, ki se je moramo zavedati. Lahko namreč vodi v intelektualno stagnacijo in čustveno izolacijo. Ko dosledno zavračamo izkušnje in posameznike kot nepomembne in indiferentne, tvegamo, da zamudimo niansirane vpoglede, nepričakovane povezave in potencialne priložnosti za rast. Že samo razglašanje, da je nekaj »nesmiselno« ali nepomembno, lahko omejuje naše dojemanja sveta in delovanje. Izziv je torej v preoblikovanju brezbrižnosti v sprevidevnost. Namesto popolne nenavezanosti tako gojimo čuječno zavedanje, ki nam omogoča, da prepoznavamo potenciale, cenimo subtilnost in usmerjamo našo pozornost v prostore pristne ustvarjalnosti, inovativnosti in osebnega razvoja. Naša končna svoboda namreč ni v tem, da zavračamo svet, temveč je v zavestnem izbiranju, s čim se bomo ukvarjali in s čim se ne bomo.
Izbiranje je zahtevno zlasti zato, ker se nam od malega spontano zdi, da je v življenju toliko stvari, s katerimi se je nujno ukvarjati, toliko dogodkov in vsega drugega, na kar moramo biti pozorni. V resnici je namreč zelo malo stvari, s katerimi se zares velja ukvarjati in se jim posvečati, le da tega dolgo časa ne vemo, ker ne sprevidimo.
Na začetku duhovnega potovanja k takemu izbiranju je zaradi mene tudi diagnostika, ki pa je ne smemo razumeti ozko, kot jo po navadi razumejo kliniki. Tako »diagnosticiranje« prepoznavam kot globoko in široko razumevanje temeljnega človekovega stanja, kar sega daleč onkraj kliničnega ugotavljanja, katere diagnoze iz uradne klasifikacije je treba izbrati, ko človek poprosi za pogovor.
Avguštin verjame, da so človeške duše ranjene zaradi greha, ki povzroča globoko notranjo razdrobljenost in napačno usmerjanje ljubezni. V sodobnem besednjaku je greh kajpak temeljna psihološka razdrobljenost, stanje notranjega duhovnega razpadanja in fragmentiranja, globok odklop od »pristnega jaza«, so ponavljajoči se vzorci samodestruktivnega vedenja, močni notranji konflikti in nerazrešene travme, ki vztrajajo kot rane in brazgotine.
Posledice so napačno usmerjena dinamika odnosov, ki postajajo vse bolj toksični, rane v odnosih, ki se ne zacelijo, moralni prestopki in odpovedovanje lastni želji, psihično trpljenje, bolečina v duši, eksistencialna odtujenost. Greh tako danes prepoznavamo kot temeljno izkušnjo odtujenosti in ločenosti, eksistencialne tesnobe, ki spremlja pogosto neučinkovito prizadevanje, da bi se človek dokopal do občutenja smisla in pristnega obstoja. Lahko ga razumemo tudi kot globoko zakoreninjene, pogosto nezavedne motivacijske vzorce, celo kot nevronske poti, ki krepijo destruktivne vedenjske vzorce.
Namesto o grehu tako danes govorimo o kompleksnih oblikah človeškega trpljenja, za katerega so značilni nezavedni mehanizmi, disfunkcija odnosov in sistemska notranja razdrobljenost. Najpomembnejše pri tem pa je, da je Avguštin človeška bitja razumel kot temeljno ranjena in potrebna transformativnega »zdravljenja«. Sam govorim o temeljnem hendikepu človeškega bitja, ki ga prepoznavam v ne-celosti in radikalni odprtosti eksistence.
Prvi korak pri takem »zdravljenju« je zato prepoznavanje hendikepa, odtujenosti odnosov in duhovne zlomljenosti. Transformativna ljubezen zato ni nekakšen »intelektualni popravek« ali celo »normaliziranje«, temveč predstavlja preusmerjanje človeške ljubezni od zlomljenih, poškodovanih, egocentričnih, posvetnih navezanosti k Bogu, ki ga imenujemo Veliki Drugi. To vključuje radikalno preusmeritev želje in duhovne strasti, zaradi česar bi moral biti celo neoliberalni kapitalizem kot proizvodnja objektov želje močno v škripcih.
Avguštin je skrb za dušo razumel kot večdimenzionalni proces, ki vključuje intelektualno razumevanje drugega človeka, čustveno »zdravljenje«, duhovno prenovo, podporo skupnosti, osebni odnos z božansko milostjo, zaradi česar je skrb za dušo sočuten, neskončno potrpežljiv proces preobrazbe.
»Zdravljenje duše« razumemo torej kot duhovno popotovanje, na katerem je osebna preobrazba postopna, zahteva blagost, razumevanje in vztrajno duhovno vodstvo. V jedru Avguštinovega koncepta je zamisel o notranji preobrazbi, zato skrb za dušo ni zunanja modifikacija, temveč je globoka notranja prenova, ki jo omogoča božanska milost, zaradi katere je oseba postopoma »ozdravljena« in povrnjena v prvotno, predvideno stanje občestva z Bogom.
V takem stanju preobražene duše vsaj nekatere zadeve in vsaj nekateri ljudje ne zanimajo več, do njih postane brezbrižna ali ravnodušna, saj končno razume, ker sprevidi, koliko časa in energije je v preteklosti porabila za ništrc, ki ni ustvaril nobene razlike, krepil pa je trpljenje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar