Prosili so me, če bi govoril o odvisnostih. Najprej sem dodal, da verjetno mislijo na zasvojenosti, ne na odvisnost. Rekli so, da res mislijo na zasvojenost in da je to isto kot odvisnost. Ne, ni. Vsak od nas je odvisen od vode in zraka etc., to pa ni zasvojenost. Odvisni smo tudi od interneta, pa še nismo zasvojeni z njim, čeprav ga ves čas uporabljamo. Marsikdo je odvisen od javnega potniškega prometa, pa to ne pomeni, da je zasvojen z njim, ker ga uporablja vsak dan.
Potem sem dodal, da verjetno mislijo na zasvojenost z drogami in alkoholom, pa morda še s tobakom in, seveda, z digitalnimi tehnologijami in s pametnimi napravami. So rekli, da približno tako. In sem odvrnil, da bom imel predavanje, v katerem bom dokazal, da zasvojenost nima nobene resne neposredne zveze ne z alkoholom, ne z drogami in ne s tobakom, ne s socialnimi mediji in ne s pametnimi napravami, da o umetni inteligenci sploh ne govorim. Da je vsaka zasvojenost čisto nekaj drugega, kot si običajno predstavljajo ljudje.
Prvič. Noben človek ne želi biti zasvojen. Ne obstaja potreba po zasvojenosti. Kdor postane zasvojen, gre gotovo skozi kalvarijo, ki se imenuje medsebojni odnosi.
Na tej poti se ne okrepi njegov občutek sebe, ne okrepi se samozavest, ne okrepi se samospoštovanje, »samopodoba« je slaba. Vse je razsuto, odnosi, ki so to povzročili, so toksični in destruktivni. Tako uničen človek išče rešitev iz nemogočega eksistencialnega položaja. In jo najde. V substanci. Lahko tudi v čem drugem, na primer v novih prav tako ali še bolj toksičnih odnosih, v podrejenosti drugim ljudem ali pa v kakšnem drugem destruktivnem delovanju oziroma vedenju.
Drugič. Ljudje so zmožni sabotirati sebe, se uničevati in obenem verjeti, da so našli vsaj zasilni izhod iz nemogočega položaja, v katerem se niso nikoli želeli znajti.
Vse skupaj se je začelo že zdavnaj. Z razpadanjem nekaterih tradicionalnih oblik druženja, kakovostnih medsebojnih družinskih odnosov in z uničenjem starega življenjskega vodila, da ni treba biti niti perfekten, niti optimalen, niti popoln.
Zasvojenost torej razumem kot zapleten psihološki in eksistencialni odziv na globoko čustveno stisko in razpadanje odnosov. Predstavlja sofisticiran mehanizem mizernega preživetja – obupan poskus obvladovanja včasih neznosne notranje bolečine z zunanjo regulacijo. Jedro zasvojenosti zato zaman iščemo v sami snovi ali vedenju, v socialnih medijih in pametnih napravah, saj obstaja v bolečini in trpljenju, ki se kopičita v osnovni čustveni pokrajini, ki jo oblikujejo in preoblikujejo medsebojni odnosi, saj ne pade z neba in se ne oblikuje sama od sebe. Posamezniki, ki se spopadajo z zasvojenostjo, pogosto neuspešno in samouničujoče krmarijo skozi življenje zaradi nezaceljenih psihičnih ran, globoko zasidranih travm ali kronične disfunkcije odnosov – najprej družinskih. Mehanizem zasvojenosti tako postane začasna uničujoča strategija obvladovanja, improviziran čustveni povoj, ki za trenutek omrtviči psihično trpljenje in otopi sicer neznosno bolečino samega bivanja.
Kar je torej od zunaj videti uničujoče, nemočno zasvojeno obnašanje, je paradoksno najbolj neposredna posameznikova strategija za čustveno in duhovno preživetje v odtujenem, praznem svetu, ki ga danes poganjajo zlasti digitalne tehnologije. Je torej poskus rešitve, izhoda iz tega, kar ni dobro za človeka. Zasvojenost tako ustvarja mizerno iluzijo nadzora v okolju, kjer se človek počuti popolnoma nemočnega in pogosto povsem nevrednega. Zagotavlja lažni občutek delovanja, predvidljivega pobega pred nepredvidljivo čustveno turbulenco. Kritično je, da pri zasvojenosti nikakor ne gre za predmet odvisnosti, temveč za psihološki in socialni kontekst – neizpolnjene čustvene potrebe, zatrto željo, zlomljen občutek samega sebe in zapleteno medosebno dinamiko, ki ustvarja tako globoko notranjo razdrobljenost, da ima posameznik grozljiv občutek, da je razpadel na koščke, ki jih za silo drži skupaj substanca ali kaj podobnega. Razumevanje zasvojenosti zato terja sočutje, s pomočjo katerega jo prepoznamo kot prefinjeno, čeprav na koncu samouničujočo prilagoditev na silno psihično bolečino in občutek izgubljenosti.
Govoril sem torej o zasvojenosti, ker sem se želel poglobiti v dušo zasvojenega človeka, namesto da bi od zunaj vrednotil, morda kritiziral ali pritiskal na človeka, češ naj se končno vzame v roke in naj se gre zdravit, da ne bo še naprej odvisen.
To je človek, ki živi v brezbrižnem simbolnem prostranstvu, pomislite na komaj dve leti starega otroka, ki ga starša vozita v vozičku, v rokah pa ima pametno napravo, v katero zre s široko odprtimi očmi, ker ga fascinira svetleče dogajanje na zaslonu, medtem ko sta starša verjetno zadovoljna, da imata mir in da jima ni treba ukvarjati z njim, v svetu torej, v katerem se počasi krepi občutek globoke osamljenosti, ki boli bolj kot katerakoli fizična rana. Mislim na visceralno, dušo sekajoče zavedanje popolnega odklopa – ne le od drugih, temveč tudi od sebe. Vsaka interakcija z drugimi ljudmi se spreminja, dokler ne postane predstava, prazna pantomima povezanosti, ki samo še povečuje občutenje notranje praznine. Svet se tako vse bolj zdi kot hladna, oddaljena pokrajina, kjer so odnosi transakcijski, plitvi in v osnovi nesmiselni. Vsak pogovor se zdi kot scenarij, ki ga berejo tujci, vsaka gesta intimnosti zazveni z umetno resonanco. Posameznik postane duh, hkrati prisoten in popolnoma odsoten, vse bolj opazuje življenje, ki se dogaja okoli njega, z razdalje, ne da bi v njem zares sodeloval.
Taka eksistencialna osamljenost pa ni zgolj samota, temveč je svojevrstno globoko doživljanje in razumevanje temeljne ločenosti na celični ravni. Spremlja ju trpko spoznanje, da kljub obkroženosti z ljudmi ostajamo v osnovi nerazumljeni, neupoštevani, nevideni in neslišani. Strupeni odnosi, ki naseljujejo okolje, samo krepijo to odtujenost – vsaka interakcija je opomin na njihovo bistveno osamljenost. Svet postane hladen, sovražen, brezbrižen in pogosto nasilen mehanizem.
Ljudje tako nismo povezava, čeprav smo morda nekoč bili, temveč smo drug drugemu ovira. Pogovori niso izmenjave, temveč so komunikacijske predstave, performansi. Čustva niso deljena, temveč so skrbno varovana ozemlja, ker preveč boli, če jih izrazimo. V tej pokrajini se izgubljena duša giblje kot senca – obstaja, a ne živi zares, nosi ogromno neubesedeno žalost nenehnega odklapljanja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar