Zgodbe, ki si jih pripovedujemo

V veliki meri so zgrešene ali pa so preproste laži, v katere verjamemo, zavestno ali nezavedno, jih imamo radi in jih ponavljamo, ker se zaradi njih domnevno dobro počutimo. Natanko zaradi takih pripovedi vedno znova najdemo izgovore, da se ne spreminjamo, da ostajamo zasidrani nekje, kjer si lažemo, da nam je dobro, tudi če nam ni. Zgodbe, ki si jih pripovedujemo, pravzaprav že vsebujejo izgovore, da se ne spremenimo, zato jih ni treba iskati. Vedno so pri roki. Zaradi njih se ne premaknemo do roba znanega, ne sežemo v neznano, ki se ga tudi bojimo. Ostajamo tam, kjer smo, in se vrtimo v krogih, ne da bi se zares kam premaknili. Potem ob priložnosti rečemo nekomu, da se niti ne nameravamo premakniti, da nam je dobro, kjer smo, tudi če nam ni.

Freud je genialno spoznal, da ljudje ne dobijo v življenju tega, česar si želijo, pa če si želijo še tako močno. Dobijo namreč, kar si »zaslužijo«. To pomeni, da se nenehno odrekajo svoji resnični nezavedni želji, sklepajo kompromise, v resnici pa zadovoljujejo želje drugih ljudi. V tem smislu dobijo, kar si »zaslužijo«. Ali kot bi dodal Kant: ljudje so za lastno nedoletnost odgovorni sami. Verjamejo, kaj si zaslužijo – in to tudi dobijo. Vedno znova in znova.

Za Kanta človeška nezrelost ali nedoletnost ni stanje, vsiljeno od zunaj, temveč je stanje intelektualne in etične predaje, ki si ga človek »vsili« sam. Kant trdi, da so posamezniki odgovorni za lastno intelektualno stagnacijo, ker dosledno izbirajo udobje namesto izziva, predvidljivost namesto pristnega samorazvoja.

Zgodbe, ki si jih pripovedujemo, postanejo učinki delovanja psiholoških obrambnih mehanizmov, ki preprečujejo pristno osebno rast. Pripovedi delujejo kot tisto, čemur bi Kant rekel »samonaloženo skrbništvo« – prostovoljno intelektualno suženjstvo, ki je mogoče, ker se posamezniki že zgodaj v otroštvu odrečejo svoji sposobnosti neodvisnega razmišljanja.

Z ustvarjanjem dovršenih mitologij, ki opravičujejo neukrepanje, ljudje ustvarjajo lažni občutek varnosti, ki prikriva njihov temeljni strah pred preobrazbo. Kantov koncept odgovornosti izhaja natanko iz tega razumevanja: ljudje imajo racionalno sposobnost samoodločanja, vendar se pogosto odločijo, da je ne bodo uporabili. »Nezrelost« zato ni pomanjkanje intelektualnih sposobnosti, temveč je posledica premišljene odločitve, da ostanemo v stanju psihološkega udobja.

Freudov komplementarni vpogled v nezavedno željo – da ljudje pogosto sabotirajo svoj lastni potencial tako, da se držijo ponotranjenih pripovedi o omejitvah – dopolnjuje Kantovo razmišljanje o tem, kako ljudje konstruiramo zgodbe, ki pojasnjujejo, zakaj se ne moremo spremeniti, zakaj si ne zaslužimo boljšega, zakaj je naše trenutno stanje neizogibno.

V bistvu tako Kant kot Freud nakazujeta, da človeška svoboda ni dana, temveč je izbrana – in pogosto zavrnjena s premišljeno samoprevaro.

V njej lahko vztrajamo ali pa se odločimo za spremembo. Za neznano, ki se ga sicer spontano bojimo.

Skoraj neverjetno je, da ima Dispenza prav, ko pravi, da je sprostitev v tem trenutku obenem že tudi sprostitev v neznano. Je prepuščanje sebe neznanemu. Zelo preprosto spoznanje ima kajpak dramatične posledice – prav zato.

Dramatične posledice ima, ker premagujemo strah in se odpiramo novemu, neznanemu, novim možnostim, kako lahko živimo. Obstaja namreč veliko načinov, kako lahko živimo, ne en sam, ta, na katerega smo pač navajeni.

In če hočemo biti srečni, zato ne zadošča, da želimo biti srečni in se naravnavamo k sreči, da ubogamo nasvete in skušamo narediti vse, da bi bili srečni, sledeč gurujem. Psihoanaliza je namreč že zdavnaj dokazala, da človek lahko postane srečen, če najprej preneha biti nesrečen in mizeren. Če se nesrečni ljudje trudijo postati srečni, jim ne uspe, dokler njihova zavest ne spozna, kako zelo nesrečni so.

Meditacije nesrečnim ljudem tako ne pomagajo postati srečni. Tudi druge tehnike in metode ne pomagajo.

Z meditacijami se tudi ne zdravimo, poudarja Dispenza. Ne meditiramo, da bi bili bolj zdravi. To je napačno sklepanje. Meditiramo, da bi se nekaj spremenilo. Da bi se sami spremenili. In ko se spreminjamo, se tudi že zdravimo in postajamo srečnejši. Zdravimo se, ker razmišljamo drugače kot prej, ker čutimo in doživljamo drugače, ker se vedemo drugače. Ko se spreminjamo, se spreminja naše notranje okolje. In če se spreminjamo skupaj z drugimi ljudmi, se spreminja tudi zunanje okolje, ker se spreminjajo naši medsebojni odnosi.

Spreminjanje spremlja nova zavest o tem, kako govorimo, katere besede uporabljamo, katerih ne uporabljamo, kaj čutimo, česa ne čutimo, kaj doživljamo, kako se čustveno odzivamo, kdaj se ne odzivamo, kdaj se odzivamo neustrezno, kako trpimo, katere bolečine čutimo in kako, kje na telesu. Spoznavamo, katera čustva in katere izkušnje so sidra, zaradi katerih smo še vedno zasidrani v preteklosti, in se ne moremo premakniti naprej.

Kdor se ne more premakniti naprej, ne more postati srečen in zdrav tako, da dela, kar sem opisal zgoraj. Brez zavesti o sidrih, zaradi katerih se ne premakne, sprememba preprosto ni mogoča.

Ko odmetavamo sidra, je sprememba mogoča. Ni mogoča, če si jo zgolj želimo ali verjamemo vražam, ki jo obljubljajo.

Telo sledi umu, ker obstaja v njem, kot bi dodal Foucault. Sledi novemu umu.