Knjiga Vzgajanje otrok v kulturi zmagovalcev je dvojčica moja knjige z naslovom Sočutna šola.
Nobena od njiju ne bo »uspešnica«. Nisem obrtnik, ki se spozna na pisanje takih uspešnic. Nimam pojma, kako jih napisati. Knjigi sem napisal, da bi se vnovič priklonil svojim velikim učiteljem, med katerimi sta Sokrat in Jezus. Velika učitelja sta, ker verjameta v razpust družbenih hierarhij in oblikovanje sočutnih solidarnih skupnosti, v katerih živijo ljudje na način, ki ga je predvidel Kant: odgovorno vedenje (ubogaj, a bodi odgovoren za dolžnost, ki si jo nalagaš) in javna raba uma (razmišljaj, o čemer hočeš in kolikor hočeš, potem pa to povej na glas).
Verjetno ni sporno reči, da si želijo ljudje živeti v varnem svetu. Občutek varnosti je namreč eden najpomembnejših in najvrednejših občutkov, ki ga potrebuje vsako živo bitje, ne le ljudje. Živimo pa v svetu, v katerem se je modro in razumno pripravljati na najhujše. In to je vojna, ki lahko ogrozi vsakogar. Zveni skoraj neverjetno, a saj tudi prebivalci Ukrajine pred nekaj leti niso mogli verjeti, da se jim lahko zgodi vojna, da ne govorim o Palestincih. Dolga desetletja po drugi svetovni vojni so politiki na vsaki možni procesiji sicer kot lajna izražali upanje, da se nikoli več ne bi ponovilo najhujše, a smo danes vseeno priča neracionalnostim sveta, ki jim najhujše lahko sledi dobesedno kadarkoli. Obstoječim podnebnim spremembam se tako lahko pridruži vojna, ker je videti, da človeštvo ne zna ustaviti avtoritarnih voditeljev. A ne le, da ne ve, kako to narediti, dejstvo je tudi, da jih številni ljudje podpirajo in se jim prilizujejo. Avtoritarno vedenje ljudi, o katerem so veliko pisali Adorno in sodelavci kmalu po drugi svetovni vojni, ko so skušali pojasniti, kako se je sploh lahko zgodilo kaj takega, v času torej, ko so ustvarjali knjigo z naslovom Avtoritarna osebnost, namreč ni čudežno izginilo, ker so se časi spremenili. Saj nekaj se je spremenilo, medtem ko se nekaj drugega ni. Poglejmo zato, kaj je značilno za psihologijo avtoritarne osebnosti.
Zanjo je najprej značilno togo upoštevanje konvencionalnih vrednot, kar pomeni, da je avtoritarna oseba močno zavezana nekaterim družbenim konvencijam, ki jih sprejema kot absolutne moralne standarde, od katerih ne more odstopiti in ne želi dvomiti vanje. Podvomiti kljub empiričnim dokazom, ki govorijo v prid dvomu, preprosto ne upa, zato vztrajno verjame v tradicionalno družinsko hierarhijo, ki stoji na absolutni starševski avtoriteti, rigidnih spolnih vlogah, ki natančno opisujejo žensko vedenje in prav tako natančno opisujejo moško vedenje, nobenega tretjega spola ni, in brezpogojni poslušnosti staršem kot modelu širših hierarhičnih družbenih odnosov. V taki perspektivi najprej otroci brezpogojno ubogajo starše, kasneje pa kot odrasli ljudje enako brezpogojno ubogajo avtoritete, ki jih imajo nad seboj. Zaupanje v tradicionalne konvencije in vrednote zajema tudi moralni absolutizem, ki jasno razmejuje »dobro« in »slabo«, del takega absolutizma pa sta tudi konvencionalna spolna morala ter ekstremni kaznovalni odnos do zaznanih moralnih vedenj, ki jih ljudje samodejno prepoznavajo kot »motnje« in »prestopke«, za katere so spontano prepričani, da jih je kajpak treba prepoznati, preprečiti in nemudoma kaznovati. Otroci, vzgojeni v takem, tradicionalnem družinskem okolju, verjamejo v ostro kaznovanje kot sredstvo za ohranjanje družbenega reda, zato se jim zdi sumljiv vsak netradicionalni življenjski slog, ki bi ga utegnil kdo zagovarjati ali celo, bognedaj, živeti. Prepričani so namreč, da odstopanje od ustaljenih norm ogroža družbeno stabilnost, kar pa nikakor ne more biti dobro, tako verjamejo, zato so močno naklonjeni ohranjanju obstoječih družbenih hierarhij, znotraj katerih verjamejo tudi v trdo disciplinirano delo kot glavno sredstvo osebnega in družbenega napredka ter pričakovanega in celo zapovedanega »uspeha«. Logično je, da so nagnjeni k pripisovanju krivde za gospodarske in politične neuspehe osebnim napakam oziroma odločitvam, in ne sistemskim težavam.
Nekritičnemu patriotizmu dodajajo vero v inherentno večvrednost lastne kulturne/nacionalne skupine, sovražni so do domnevnih in arbitrarno določenih tujcev ali manjšinskih skupin, močno podpirajo agresivne nacionalne politike, ki skrbijo za narodovo bit, kot jo imenujejo.
Za avtoritarno osebnost je značilno tudi črno-belo razmišljanje o svetu brez odtenkov in zapletenosti, da ne govorim o kompleksnosti skupnega življenja, ker ima raje včasih do skrajnosti poenostavljeno razmišljanje, v katerem so stvari lepo zapakirane in postavljene v strogo enoznačno določene kategorije, kamor domnevno sodijo, in sicer po principu »enkrat za vselej«.
Izjemno nevarna je tudi avtoritarna podrejenost, ki je ni tako lahko razumeti, saj so avtoritarni ljudje skoraj mazohistično nagnjeni k podrejanju domnevno avtoritativnim osebam, ki jih brezpogojno sprejemajo in včasih dobesedno malikujejo kot voditelje, ki naj bi natančno vedeli, katera pot skozi življenje je pravilna in prava.
Avtoritarna osebnost hkrati časti moč, oblast in željo po prevladi nad drugimi ljudmi, kar kaže na njeno paradoksno psihološko strukturo, v kateri se sicer osebna šibkost zaradi identifikacije z močnimi položaji ali voditelji kmalu spremeni v moč, zato je videti, da sicer šibki ljudje čez noč skoraj magično postanejo močni. V resnici niso močni, saj so zgolj podrejeni avtoriteti in radi imajo svojo podrejenost, obenem pa kažejo izjemno agresijo do tistih, ki jih dojemajo kot nižje v družbeni hierarhiji, in vseh drugih, ki si upajo nasprotovati uveljavljenim družbenim normam. Njihova agresivnost deluje kot psihološki mehanizem za izpodrivanje lastne nezavedne ranljivosti, ranjenosti in šibkosti.
Ljudje z avtoritarnimi značilnostmi se tako močno upirajo refleksiji ter vpogledu v lastno osebnostno strukturo in psihično ekonomijo, upirajo se psihološkemu samopregledovanju, na notranje vpoglede gledajo zviška kot na znak šibkosti in nepotrebnega »filozofiranja«. Čustvena kompleksnost ogroža njihovo psihološko strukturo, ki zahteva vzdrževanje toge zunanje obrambe, zato so nedostopni za vsako možno kritiko ali refleksijo lastnega vedenja oziroma delovanja, čustva pa strogo omejujejo z razumom in verjamejo, da se imajo tako pod nadzorom.
Avtoritarne osebnosti se močno zanašajo na stereotipno razmišljanje in uporabljajo poenostavljene kategorizacije za razumevanje kompleksne družbene realnosti in zlasti vsakega pojava, ki ga ne razumejo. Nagnjene so k magičnemu razmišljanju, vraževerju in teorijam zarote, ki krepijo njihov sicer skrajno poenostavljeni pogled na svet. Obsedene so z dinamiko moči, močjo in s hierarhičnimi odnosi, brez katerih ne morejo živeti. Občudujejo trdo, kaznovalno, »močno« vodstvo nad seboj in verjamejo, da je družbeni red mogoče ohraniti le s strogim nadzorom nad ljudmi. Ker se ne morejo in nočejo soočiti s primarnimi viri lastne psihične napetosti, postajajo napadalne – zlasti do družbeno sankcioniranih »sprejemljivih« tarč, med katere sodijo tipično tradicionalno določene marginalizirane skupine.
Ključno pa je, da Adorno opisanega vedenja ljudi ne predstavlja kot individualne patologije, temveč kot produkt posebnih družbenih pogojev – zlasti kaznovalnih, čustveno represivnih praks vzgoje otrok in širših družbenih struktur, ki spodbujajo podrejenost in strah. Avtoritarna osebnost tako predstavlja globok psihološki obrambni mehanizem pred negotovostjo, kompleksnostjo in čustveno ranljivostjo – osebno negotovost spreminja v navidezno trdno družbeno držo.
Posledice so vselej take, da se jih moramo bati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar