Čutim vašo bolečino

Večina politikov ne kaže veliko sočutja do volivcev in volivk. Ne izražajo ga. A celo če bi ga, jim verjetno ne bi verjeli, ker vemo, da če rečejo kaj takega, kar izraža sočutje, to najbrž rečejo in izrazijo, ker so naučeni, ker so jim tako svetovali spin doktorji. Z volivci in volivkami je namreč treba ves čas »manipulirati«, sicer ne ostaneš dolgo na oblasti. Najbolj sofisticirane manipulacije so pogosto nevidne, delujejo pa preko preciznih in natančno določenih psiholoških in tehnoloških mehanizmov, ki oblikujejo zaznave brez neposredne konfrontacije, ki se je politiki še najbolj bojijo. Ključni psihološki mehanizmi takega delovanja so že dolgo znani: ponavljanje enih in istih sporočil, gesel in klišejev; čustvena resonanca; izkoriščanje spontane psihologije plemenskih/identitetnih pripadnosti; ustvarjanje dinamike odnosov v-naši-skupini (»pri nas je vselej vse v redu«) in v-njihovi-skupini, v kateri je štala in je vselej vse narobe.

Politiki se tako naučijo mojstrsko izogibati neposredni konfrontaciji z repertoarjem prefinjenih retoričnih in strateških tehnik, ki se jih ne sramujejo, čeprav zakrivajo njihovo resnično odgovornost in jo prelagajo na druge. Če torej vprašate konkretnega politika, je za njegovo šlamastiko vselej kriv nekdo drug ali pa je proti njemu sprožen nepravičen politični pogrom v smislu preganjanja čarovnic. Primarni mehanizmi politikovega izogibanja tako vključujejo strateško dvoumnost, skrbno oblikovani žargonski jezik, ki zveni vsebinsko, hkrati pa razkriva minimalno količino konkretnih informacij, in umetnost preusmerjanja. Njihovo osnovno orodje je tako tisti način govorjenja, ki vselej upogne vesolje tako, da so sami povsem nedolžni ali pa so celo žrtve manipuliranja njihovih nasprotnikov in sovražnikov. Politiki zato na vprašanja odgovarjajo tako, da uporabljajo zapletene, žargonsko obremenjene odgovore, ki ustvarjajo iluzijo odgovora, ne da bi dejansko obravnavali vprašanje. Neposredna vprašanja mojstrsko spremenijo v priložnosti za recitiranje vnaprej pripravljenih govornih točk in učinkovito nevtraliziranje potencialnih izzivov. Pri tem ima ključno vlogo medijski menedžment. Z nadzorom komunikacijskih kanalov, izbiro naklonjenih anketarjev in s strateškim časovnim razporejanjem objav politiki ustvarjajo nadzorovana okolja, ki zmanjšujejo nepričakovani nadzor. Izkoriščajo tiskovne konference, skrbno napisane izjave in selektivne medijske interakcije, da ohranjajo nadzor nad pripovedjo. Tehnološke platforme to izogibanje dodatno omogočajo in krepijo. Družbeni mediji omogočajo natančno usmerjeno sporočanje brez takojšnjega navzkrižnega zasliševanja. Algoritemska distribucija vsebin zagotavlja, da njihove želene pripovedi dosežejo ciljno občinstvo, medtem ko so potencialni kritiki marginalizirani ali filtrirani. Institucionalne strukture zagotavljajo močne ščite, za katerimi se počutijo varne. Kompleksni birokratski procesi, pravni mehanizmi in postopkovni labirinti jim ponujajo številne izhode pred neposredno odgovornostjo. Lahko odložijo, delegirajo ali postopkovno ovirajo pristno soočenje in morebitne izzive spreminjajo v administrativne uganke, da se človek, ki bi jih hotel razvozlati, znajde v labirintu brez izhoda. Te strategije skupaj postopoma zgradijo izjemno zapleteno arhitekturo izogibanja, kjer neposredna konfrontacija postane praktično nemogoča.

V tej luči je zato zelo nenavadno pomisliti na bodočega ameriškega predsednika. Ta je namreč nedavno zmagal na volitvah tudi zaradi tega, ker je na precej bizaren način sporočal volivkam in volivcem natanko to, da »čuti njihovo bolečino«. Morda so mu to svetovali spin doktorji, morda pa mu tudi niso – ni pomembno.

Ljudje so dejansko čutili, da je Trump morda res človek, ki čuti njihovo vsakdanjo bolečino in bo nekaj storil za njihovo blagostanje. Obenem so vedeli, da je drugi politiki ne čutijo, da jim je torej zanje preprosto vseeno. Tudi sicer so ljudje navajeni živeti, kot da jim je vseeno za sočutje.

Znotraj teh aktualnih koordinat znova berem traktate o Janezovem evangeliju, ki jih je spisal sveti Avguštin pred mnogimi leti. Sočutje je namreč pomembnejše za blagostanje ljudi in njihovo duševno zdravje, kot se zdi.

Traktati svetega Avguština o Janezovem evangeliju se osredotočajo predvsem na tisti del evangelija, ki vsebuje Jezusov poslovilni govor svojim učencem med zadnjo večerjo. Govor je dolg, zato iz njega izberem le Jezusovo trditev, da ljubi svoje učence, kakor je Oče ljubil njega. Kako to razumeti in zakaj je to pomembno?

Kako oče ljubi sina?

Globok odnos med očetom in sinom, o katerem govori Jezus, je izraz božanske ljubezni, najprej poudari Avguštin. In je zelo natančen, ko pojasnjuje njeno naravo. Ljubezen (lat. caritas) namreč prepozna kot zapoved.

Ljubezen kot zapoved je klic k transformativni, darovalni ljubezni, nadaljuje Avguštin. Govori torej o daru in govori o preobrazbi. Ljubezen je dar in kot dar preobraža. Koga? Tega, ki ljubi, in onega, ki je ljubljen. Zahteva po ljubezni je torej zahteva po darovanju, to pa pomeni svojevrstno odrekanje in duhovno preobrazbo.

Toda zadeva je zelo zapletena.

Avguštin se namreč dobro zaveda izzivov, s katerimi se bodo soočili Jezusovi učenci po odhodu svojega učitelja. Njihova usoda je namreč polna preizkušenj in trpljenja, bolečine, zato Kristusove besede razlaga tako, da svoje sledilce pripravlja na morebitno trpljenje in zavračanje s strani sveta; sočasno ponuja duhovno tolažbo in moč.

Toda zakaj bi svet zavračal Jezusove učence, ki želijo slediti učitelju ter širiti ljubezen in Svetega Duha, ki želijo darovati in slediti zahtevi po ljubezni kot darovanju? Ali ni to čudno? Ali ne bi prej pričakovali, da bodo ljudje z odprtimi rokami sprejeli širjenje Svetega duha?

Ne, upravičeno pričakujemo bolečino in trpljenje Jezusovih učencev. Zakaj? Kaj odkrijemo globoko v človeški naravi, da moramo o tem vprašanju sploh kritično razmišljati?

Avguštinovo razumevanje potencialne sovražnosti sveta do učencev izhaja iz globokega teološkega in zgodovinskega vpogleda. V njegovi interpretaciji Kristusovih naukov zavrnitev učencev ni nenavadna, temveč je pričakovana in tako rekoč nujna, saj je zakoreninjena v temeljnem duhovnem konfliktu med prevladujočimi vrednotami sveta in Jezusovimi vrednotami.

Za Avguština svetovno zavračanje Kristusovih učencev temelji na več ključnih načelih, ki nam pomagajo pojasniti duhovno nezdružljivost, kajti učenci predstavljajo radikalno drugačen vrednostni sistem od prevladujočih družbenih in kulturnih norm. Tako je bilo v času, ko je Jezus živel, enako ali zelo podobno je danes. Glede tega se ni nič spremenilo.

Jezusovi učenci se torej odpravijo v svet ter razglašajo ljubezen, ponižnost in duhovno preobrazbo. A s tem neposredno izzivajo prevladujoče sisteme moči, družbeno hierarhijo in egocentrične interese ljudi. In izzivi izzovejo odpor, nasprotovanje, zavračanje.

Poleg tega ni treba veliko kritičnega razmišljanja za spoznanje o pravih razmerjih med duhovno temo in svetlobo. Avguštin tako, črpajoč iz Janezovega evangelija, prepoznava svet kot temeljno odtujen božanski resnici. Učenci prinašajo sporočilo, ki pa svetu razkriva njegovo duhovno temo, in to izpostavljanje zopet izzove odpor, zavračanje, celo sovražnost.

Ljudje se od pamtiveka pogosto upirajo resnici, ki izziva njihove udobne predpostavke o sebi in svetu, tudi če so povsem napačne, ali razkriva njihov moralni hendikep, zaradi katerega se znižujejo standardi moralnega vedenja in delovanja. Širjenje Kristusovega sporočila o naravi Svetega duha tako resnično vodi do nasilne zavrnitve, kajti ljubezen v njegovi perspektivi sploh ni mehko, ustrežljivo čustvo, kot bi sprva pomislili.

Ne, ljubezen, kot jo razume Jezus, je izzivalna, transformativna sila, ki se sooča s človeško egocentričnostjo, s sebičnostjo in z duhovno slepoto. Ljudje, ki so udobno zadovoljni z obstoječimi hierarhičnimi družbenimi in moralnimi strukturami ali pa jih vsaj tiho, vdano in potrpežljivo prenašajo, lahko takšno ljubezen dojemajo kot ogrožajočo, kar je resnično bizarno.

Avguštin tako zares prepozna Jezusove učence kot nadaljevalce preroške tradicije širjenja neprijetnih resnic, kar je vloga, ki je v zgodovini vselej vabila k preganjanju. Tako kot preroki Stare zaveze so bili tudi novi nosilci Svetega duha poklicani izpodbijati družbene norme in pozivati ​​ljudi h koreniti duhovni prenovi. Tako za Avguština potencialno zavračanje učencev s strani sveta ni protislovje, temveč je potrditev globokega duhovnega boja med božansko ljubeznijo in človeškim odporom do preobrazbe.