Številni ljudje mi v teh dneh pripovedujejo, da ne marajo praznikov. Ne marajo hrupa in direndaja, gneč po trgovinah, nekateri pa izpostavljajo hladne družinske odnose in praznino, ki zeva doma, ko je zbrana vsa družina in je na vrsti božična ali silvestrska večerja.
Neustrezno bi bilo, če bi jim rekel, da je Jezus, saj je njegova podoba te dni vsepovsod in se zdi, da je decembrsko praznovanje njemu v čast, poudarjal pomen odprtosti srca, njegove čistosti in jasnosti – brez prevar, sprenevedanja ali skritih motivov. Ne bi bilo dobro, če bi dodal, da je pogosto kritiziral farizeje, ker so imeli »zakrknjeno srce«, zaprti za novo razumevanje in božansko resnico. Še manj bi pomagalo, če bi dodal, da je uporabljal metaforo zakrknjenih src tudi v soočenjih z verskimi avtoritetami, ki so bile toge v svojih interpretacijah.
V pogovorih z drugimi ljudmi skušam biti odprt, ker še vedno verjamem, da je imel Jezus prav, ko je rekel: »Resnično, povem vam, če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo!« (Mt 18,3). Zakaj vztrajam v taki drži? Ker vem, kako težko se je premakniti iz zaprtih, prestrašenih, h kritiziranju in obsojanju naravnanih src k odprtim, ljubečim, sočutnim in odpuščajočim, če je človek sam ali je ujet v odtujene, hladne, toksične odnose, iz katerih ne vidi izhoda.
Zelo pomemben avtor v mojem življenju je tudi Dostojevski. Kot najstnik sem za štipendijo kupil njegova zbrana dela. In bil močno presenečen, ko sem izvedel, da so ga še kot mladeniča aretirali, ker je upal glasno kritizirati zatiralski in nazadnjaški caristični režim, ki je takrat vladal v Rusiji. Še bolj pa je name naredilo vtis dejstvo, da so na dan, ko naj bi ga usmrtili, spremenili obsodbo, in sicer na štiri leta težaškega dela v Sibiriji, kjer veliko razmišlja o bolečini, trpljenju, krivdi, odpuščanju in boju za preživetje, pri tem pa izriše koordinate človeške neracionalnosti in se kot eden redkih ljudi sprašuje o pomenu besedne zveze »svobodna volja«.
Veseli december je kajpak praznik luči in preganjanja teme. Te dni je bil dan najkrajši v letu, danes je že nekoliko daljši, to pa obeta vse več svetlobe. Dan se seveda daljša sam od sebe, brez praznovanja. Vesolje ne potrebuje praznovanja, ljudje pač. A za kaj ga potrebujejo, čemu je v resnici namenjeno? Kaj naj bi torej prineslo praznovanje, ki se vsaj navidezno vrti okoli Jezusa?
Praznovanje samo od sebe ne prinese ničesar. Ljudje, ko praznujejo, zato ne upajo toliko na materialne dobrine, spektakle in hrup praznovanja, temveč upajo na nekaj drugega; upajo na odprta srca – natanko na to, o čemer je govoril Jezus. Upajo, da bodo sami vsaj za kratek čas odprli srce, da bodo to zmogli, in da bodo ljudje okoli njih naredili enako. Še več, morda upajo, da bodo znali tudi vztrajati v odprtosti srca, ko bo praznovanje zamrlo. Odpreti srce je namreč podobno, kot če se zjutraj odpirajo cvetni listi, da ujamejo prve žarke jutranje svetlobe. Ljudje z odprtim srcem so kot žarki jutranje svetlobe za druge ljudi. Ne le to jutro, temveč vsako jutro. A za tako vztrajanje je treba imeti veliko poguma.
Nimajo pa vsi ljudje odprtih src. Nekateri imajo zaprta in zakrknjena, ker se bojijo odprtosti in so poškodovani. Odprto srce je namreč ranljivo srce. Je tudi ranjeno, zato ljudje z odprtim srcem vedo, kaj pomeni raniti drugega človeka, kar se hitro zgodi, če je srce zaprto. To so sočutni ljudje, zelo sočutni.
Paradoks decembrskega praznovanja je, da ljudje, ki ne odprejo svojih src, ne doživijo prazničnega vzdušja, čeprav je to, empirično vzeto, povsod okoli njih in ne poneha. V resnici pa je povsod okoli predvsem veliko hrupa in materialnega potrošništva, medtem ko ostajajo številna srca še naprej zakrknjena.
Ko več ljudi odpre srce, je ranljivost vsakega izmed njih še vedno ranljivost, vendar je povezana s pogumom. Ta je potreben in pomemben, kajti imeti odprto srce pomeni dovoliti drugim ljudem, da zapisujejo svoje zgodbe v tvojo dušo, pomeni pa tudi čutiti drugačne zgodbe in pripovedi, pomeni čutiti drugega človeka kot drugačnega, v njegovi drugačnosti torej, zlasti pa v njegovi ranjenosti in v njegovem trpljenju. Pomeni čutiti to, kar nas konstituira – odprtost.
Nasprotno pa zaprto srce vsega tega ne zmore, zato tudi ne praznuje, čeprav je praznovanje, objektivno vzeto, čisto povsod. Ne praznuje, ker se boji, ker je zakrknjeno in nima poguma. Ljudje z zaprtim srcem se bojijo odprtosti, ki lahko pomeni tudi surovo izpostavljenost zakrknjenim ljudem. Ob njih tudi čutimo, vendar so to mrzli občutki, so občutki mrzlih vetrov zavračanja in neodobravanja, nesprejemanja, kritiziranja, vrednotenja in obsojanja.
Nekatera odprta srca se zato v strahu takoj zaprejo, kot se zapre večerni jeglič. Zvijejo se vase, ker čutijo bližajočo se temo, ki jo spremlja hlad. Zaprto srce postane tako trdnjava, zgrajena iz preteklih bolečin in ran, njene stene so debele zaradi brazgotin in spominov na bolečino. Stoji varno, a le za silo in ne vselej. Je osamljeno in ne more občutiti številnih razsežnosti življenja, njegovih barv in barvnih odtenkov.
Resnično, če je odprto srce metafora za skrb za drugega, kot bi rekel Lévinas, in je drugi človek kakor neskončno vesolje, ki ga nikoli ne moremo do konca razumeti, saj ga še raziskati ne moremo, je skrb neskončna. In če je naše srce zaprto, se bojimo vsakega takega raziskovanja, podprtega z neskončno odgovornostjo, zato na koncu tudi razumemo bolj malo, včasih pa sploh ne razumemo ničesar.
Človek, naš bližnjik, je v resnici kakor brezmejni ocean. Če odpremo zjutraj, ko vstanemo, okno, lahko pomislimo, kako bi bilo, če bi bila naša srca odprta tako kakor to okno. Kako bi bilo s tem, kar imamo lahko med seboj? Bistveno, bistveno drugače.
Odprto srce je nujno ranljivo, prej ali slej pa je tudi ranjeno. A šele ranjeno srce zares čuti, kaj pomeni ljubiti; zakrknjeno srce tega ne zmore.
O tem je napisal izjemno pripoved Jean-Luc Nancy. Njegova izkušnja s presaditvijo srca je globoko vplivala na njegovo filozofsko raziskovanje srca, ki daleč presega metaforičnost in vsakdanje romantične klišeje, saj preučuje temeljna vprašanja o telesnem obstoju, čutenju lastne identitete in o tem, kaj pomeni biti zares, v celoti »odprt« za drugačnost, ne le v občasnih besedah, ko se ponudi priložnost zanje.
Nancy pravi, da je srce več kot le telesni organ ali romantični simbol – v resnici je poseben eksistencialni kraj, kjer se križajo naša nikoli povsem odgovorjena vprašanja identitete, tehnologije, smisla življenja in ranljivosti. Izkušnja, ki jo je dobil, ko je njegovo srce zamenjalo srce drugega človeka, ga je spodbudila k globokemu razmišljanju o tem, kaj pomeni biti »sam«, saj je imel v svojem telesu tujca, »vsiljivca«, ki je bil kajpak sam, saj telesa, v katerem je bilo srce darovalca navzoče ves čas, ni bilo več.
Nancy tako prepozna človeško stanje na zelo poseben način, ki mu omogoči, da zapiše, da je samo po sebi izpostavljenost in ranljivost. To pomeni, da je vsak človek vselej-že »odprt«, izpostavljen in ranljiv – ne zgolj čustveno, temveč tudi eksistencialno in ontološko. Tudi če tega ne ve, če o tem ne ve ničesar, tako je.
Za naše življenje je zato značilno, da smo od samega začetka izpostavljeni drugim, drugosti in drugačnosti. Vselej je tako, zato ne moremo reči, da smo kdaj popolnoma samostojni in neodvisni od drugih, saj smo vselej na nek način odvisni od tega, kar je za nas »drugo«; prežeti smo z »drugostjo«, ki je tudi v nas samih, zato včasih rečemo, da je vsak človek »drugi« samega sebe.
Filozofovo razmišljanje o srcu potrjuje spoznanje, da smo ljudje v osnovi odnosna bitja – naš obstoj je vedno že deljen, izpostavljen, ranljiv za druge. Nikoli ne bo drugače, zato »odprto srce« v tem smislu ni le izbira ali čustveno stanje, temveč je mnogo več – je sam temeljni pogoj človeka, njegove eksistence in zavesti o njej.
Ranljivost odprtega srca, ki jo praznujem, zlasti v tišini, zato ni šibkost, ki bi jo bilo treba premagati ali nekako preseči, morda celo odpraviti s kakšno tehnološko rešitvijo, temveč je stanje, ki dobesedno šele omogoča človeški obstoj in obstoj skupnosti, saj je vsak človek nujno odnosno bitje.
Srce v svoji dobesedni in metaforični odprtosti tako postaja način razmišljanja o tem, kako smo sestavljeni, narejeni, oblikovani in preoblikovani skozi odnose z drugimi in našo temeljno izpostavljenost temu, kar je drugačno od nas.
Odprto srce, čeprav ranljivo za puščice, je sposobno ujeti tudi zvezde. Odločitev, da ohranjamo odprto srce, je morda pogumno dejanje v življenju – ostati mehak v svetu, ki nas pogosto skuša utrditi in narediti brezčutne racionalne mašine, ostati dojemljiv za ljubezen tudi po izgubi, verjeti, da je tveganje bolečine vredno možnosti novih povezav. To je pot pesnika, pot ljubimca, pot bojevnika – soočiti se z življenjem s pogumom odprtega srca.
Ni komentarjev:
Objavite komentar