Film Vajenec (The Apprentice, Ali Abbasi, 2024) ponuja izvrstno izhodišče za razmišljanje o številnih temah, mehanizmih in aktualnih izzivih sveta. To je namreč pripoved o vajencu ali učencu, ki hitro sprejme nekaj temeljnih življenjskih lekcij, potem pa bliskovito »uspe«. Danes je ameriški predsednik, človek na čelu najmočnejše in najbogatejše države sveta. Uči se od učiteljev, ki do potankosti poznajo delovanje surovega kapitalizma, zato so tudi lekcije surove, neizprosne, a nagrajujoče.
Lekcije, ki se jih učenec uči, so konkretne, zelo neposredne, koristne, prizemljene. Obenem so preverjene, zato učenec ve, da zares delujejo in da se nanje lahko zanese. Njegova motivacija za učenje je zelo velika, zato se obenem uči in »vzgaja«. Spreminja se kot osebnost, postaja neizprosen, prostaški in primitiven, zato so ženske okoli njega bolj ali manj zgolj uporabno orodje za zadovoljevanje refleksnih vzgibov, medtem ko so moški nosilci uporabnih nasvetov, kako postati bogatejši, uspešnejši, močnejši in vplivnejši. Za vse to ne potrebuje nobenih šol, učiteljev, izpitov ter preverjanja znanja in diplom, saj se usvojeno znanje preverja sproti in tako rekoč samo od sebe.
V nekem smislu je vse skupaj zelo preprosto, ko človek dojame, kaj v resnici hočejo v surovem kapitalizmu ideologija »uspeha«, kultura tekmovalnosti in kult individualizma kot organski del narcistične kulture.
Učenec se v filmu nauči, da ne sme nikoli ničesar priznati, nikoli se ne sme z ničemer strinjati, vselej mora vztrajati pri svojem, ne sme popuščati, biti mora surov, hladen, trmoglav, trd, neizprosen in samozavesten. Kot osebnost se mora spremeniti tako, da postane povsem neodvisen od tega, kar si kdorkoli misli o njem. Janezek tako postane Janez, ta pa predsednik ZDA.
Osebnostne lastnosti in zmožnosti tako poučenega, vzgojenega in usposobljenega Janeza so povsem drugačne od pomanjkljivega nadzorovanja samega sebe, prestavljanja odgovornosti za lastna dejanja na druge ljudi, strahu pred spremembami, izogibanja odločanju, zmanjšane zmožnost prilagajanja, neracionalnega vztrajanja pri svojih mnenjih in škodljivih navadah, nenehnega iskanja pozornosti in nikoli zadovoljene potrebe po dokazovanju in potrjevanju, težnje k ugodju namesto k oddaljenejšim koristim.
Ponujata se konkretni vzporednici iz vsakdanjega življenja.
V nekaterih razsežnostih je vsakdanje dolgoletno šolanje otrok podobno izkušnjam, ki jih pridobimo z rednim obiskovanjem maše. V šolah sicer prevladujejo znanje, prenašanje znanja in njegovo kopičenje, medtem ko maše temeljijo na grešnosti, pridiganju in moraliziranju, na veri in podrejenosti. V šolah naj bi uporabljali kritično razmišljanje, v cerkvi je to nemogoče. Pa vendar daje tradicionalno šolsko okolje pogosto prednost merljivim akademskim dosežkom pred dobrim počutjem učencev, medtem ko naj bi se človek v cerkvi počutil dobro. V resnici se ne počuti dobro, ker se tam krepijo občutki krivde, grešnosti in majhnosti. V šolah je zaradi kulture stresa, tesnobe in majhne zavzetosti malo blagostanja, da ne govorim o sreči, religiozne prakse so v temelju depresivne.
Da bi ustvarili resnično srečno in stabilno okolje, bi morale šole oblikovati celovitejši pristop, ki daje prednost duhovnemu, čustvenemu, socialnemu in telesnemu razvoju otrok.
Odmakniti bi se morale od še vedno prevladujoče kulture »spraševanja, testiranja in ocenjevanja znanja«, ki ustvarja nepotreben stres in pritisk na učence. Namesto tega bi se morali v šolah osredotočiti na zagotavljanje priložnosti otrokom za raziskovanje, ustvarjanje in učenje skozi igro, projektno učenje in praktične dejavnosti.
Za tak pristop je značilno, da ne samo spodbuja ustvarjalnost in kritično razmišljanje, temveč spodbuja tudi občutek avtonomije in samozavesti.
Šole bi morale dati prednost socialno-čustvenemu učenju, otroke bi morale učiti veščin, kot so empatija, sočutje, samozavedanje in reševanje konfliktov. Tako šolo imenujem sočutna šola.
Včasih me na predstavitvi knjige Sočutna šola učitelji sprašujejo, kako jo zgraditi, kako se sploh lotiti dela, da bi jo ustvarili. Odgovarjam, da s širjenjem in z rednim izvajanjem praks, kot so meditacije, sočutje, čuječnost, skupinsko delo in medsebojno mentorstvo. S takimi dejavnostmi se otroci učijo biti sočutni, učijo se biti pozorni na krivičnosti, bolečino in trpljenje, krepijo in povečujejo čustveno inteligentnost.
Z naštetimi dejavnostmi, ki pa morajo biti redno na urniku, ne le enkrat ali dvakrat letno, pomagamo otrokom razvijati zdrave odnose, graditi odpornost in se spopadati z izzivi otroštva, pubertete in adolescence. Vse to je zelo pomembno. Pomembno je zlasti zato, ker se samo od sebe ne zgodi prav nič od tega.
Šole bi morale prav tako priznati pomen telesne dejavnosti in igre na prostem pri spodbujanju splošnega dobrega počutja otrok. Redni odmori za igro na prostem, šport in telesno vzgojo lahko pomagajo zmanjševati stres, izboljšujejo razpoloženje ter krepijo kognitivne funkcije in medsebojne odnose.
Vse naštete dejavnosti bi morale biti podprte z miselnostjo osebne in duhovne rasti, ki potrjuje, da je mogoče zlasti socialno in čustveno inteligentnost razvijati, namesto da jo prepuščamo genom ali celo položaju zvezd na nebu.
S spodbujanjem kulture radovednosti, eksperimentiranja in prevzemanja tveganja lahko šole otrokom pomagajo razvijati ljubezen do učenja, ki ni isto kot prenašanje in kopičenje znanja, ter idejo, da je smisel in pomen življenja treba ustvarjati, ker ne obstaja sam po sebi.
S sprejemanjem izpostavljenih sprememb in medsebojnih odnosov lahko šole ustvarijo bolj podporno, vključujoče in privlačno okolje, v katerem dajejo ljudje prednost sočutju, otrokovi sreči in dobremu počutju ali blagostanju.
Potem se kajpak zbudimo iz sanj in pristanemo v surovem kapitalizmu, v katerem se znova zamislimo nad tem, kaj pomeni biti »uspešen« in kakšni ljudje bi zares radi bili.
Ni komentarjev:
Objavite komentar