Morda bi bilo bolje, če me sploh ne bi bilo. Svojim sem samo v breme, čeprav nisem sama kriva, da sem se rodila kot invalid. Vem, da morajo skrbeti zame in da so zato utrujeni in da se ne morejo toliko posvečati drug drugemu, zato se počutim bedno in grozno krivo. Bolečina je velika, zato si včasih želim, da me ne bi bilo več. Takih izpovedi mladih ljudi sem slišal že zelo veliko, vse pa imajo skupni imenovalec: trpljenje in tiho prenašanje bolečine razlike, večno obračanje v krogu in vračanje k preteklim izkušnjam.
Vse to izvrstno opiše tudi Moya Sarner, psihoterapevtka in avtorica knjige Ko odrastem – pogovori z odraslimi v iskanju odraslosti (When I Grow Up – Conversations With Adults in Search of Adulthood, 2022): Predvidevam, da ne gre za nič drugega kot za odpor, s katerim se je Freud soočil v svojem času, ko je vse bolj razumel, da ima vsak od nas v svojem umu dinamično nezavedno, ki nas žene k ponavljanju preteklih izkušenj. Da bi zgradili boljše življenje, moramo dojeti, da to velja za vsakogar in tudi za nas; če tega ne spoznamo, nam je usojeno, da blodimo naokrog, kot da smo lastniki mesta, po katerem hodimo, in nenehno posegamo po ključu, ki ga nimamo – podobno kot Freudov oblegani jezdec, ki je »dolžan voditi svojega konja v smer, kamor tako ali tako hoče iti sam«.
Na delavnicah čustvene inteligentnosti, za katere mislim, da bi jih potrebovala velika večina ljudi, predstavim koncept čustvene resonance, potem ko odgovorim na vprašanje, kaj je inteligentnost. To naredim tako, da ponudim udeležencem srečanja začetno idejo, ki je ta.
Človek lahko spreminja svoje vedenje in celo svoje življenje, če sledi preprostemu Freudovemu spoznanju o pomenu ozaveščanja in simboliziranje nezavednega. Ali natančneje: ozavestiti ne pomeni toliko vedeti nekaj, česar človek pred tem ni vedel, temveč pomeni zlasti čutiti nekaj, česar prej ni čutil. Z vedenjem in znanjem je pogosto enostavno, čutiti nekaj novega pa je lahko boleče, ko se človek morda prvič v življenju sooči z lastnimi občutki in čustvi, za katere niti ni vedel, da jim ima ali jih zmore.
Trenutek čustvenega prepoznavanja in vpogleda, ki ga opisuje Freud, je bistveno drugačen od intelektualnega razumevanja ali preprostega znanja. To je visceralna, pogosto šokantna, osupljiva izkušnja, ko se prej nezavedni material prebije v zavest, spremlja pa ga vsa teža na novo doživljene čustvene resonance. Ta premik od ne-zavedanja k zavedanju skozi čutenje se lahko kaže tudi kot telesni občutek – tiščanje v prsih, val slabosti in solz, za katerega se zdi, da prihaja od nikoder. Zaradi tega je ta izkušnja tako globoka in močna, da zaobide naše običajne obrambne strukture in mehanizme.
Čustev in občutkov nenadoma ne moremo več »uspešno« intelektualizirati ali racionalizirati, saj jih končno doživljamo neposredno, v realnem času, v svojem telesu. Razmislite o nekom, ki nenadoma spozna, da je njegova jeza do otroka odraz in izraz tega, kako so z njim ravnali njegovi starši, ko je bil otrok. Intelektualno spoznanje je morda obstajalo že prej – »Da, tudi moj starš je bil kdaj jezen« –, toda trenutek občutenja te povezave, izkušnje medgeneracijskega prenosa travme v lastnem čustvenem odzivu, je lahko šokanten, celo uničujoč. Nekaj je namreč brati o ognju, nekaj drugega pa je čutiti, da nekaj gori. Tovrstno čustveno prebujenje pogosto prihaja z žalostjo – žalostjo za izgubljenim, žalostjo za tem, kar bi lahko bilo, žalostjo za samim seboj, ker je moral potlačiti in izriniti vrsto občutkov, da je preživel. Vendar predstavlja ta žalost, čeprav je boleča, začetek pristne preobrazbe. Šele ko v celoti začutimo, čemu smo se izogibali dolga leta, po navadi dolgo traja, lahko začnemo izbirati drugače, sicer ponavljamo isto.
Koncept čustvene resonance je v orisani perspektivi izjemno pomemben, ker predstavlja globok psihološki in nevrobiološki pojav, ki daleč presega kognitivno razumevanje in kopičenje znanja, saj presega celo vsakdanje spontano čustveno razumevanje. Ljudje namreč prehitro in prepogosto rečejo drug drugemu, da se razumejo. To rečejo tudi takrat, ko se v resnici ne razumejo ali pa je njihovo razumevanje plitvo, površno, ko njihovo domnevno razumevanje drugega ne zajema čustvene resonance, temveč se zatakne v klišejih in hitrih, refleksnih površinskih odzivih.
To je dobro vidno zlasti med politiki iz različnih taborov, ki se očitno ne marajo in se ne morejo niti videti, a se vseeno obnašajo, kot da so za »konstruktivne dialoge« in »konstruktivne kritike«. V resnici niso, to samo rečejo, ker se zdi, da je treba reči. Ni jasno, zakaj in čemu bi bilo to treba reči, vendar je vedno znova izrečeno. Saj, kateri osel bi pa rekel, da ni za »konstruktivne dialoge« in »konstruktivne kritike«. Oboje namreč pomeni, da morajo biti drugi konstruktivni, medtem ko sam delaš in govoriš, kar ti pač pade na pamet. Čustvena resonanca terja vse kaj drugega.
Predstavlja namreč globoko uglaševanje in sinhronizacijo čustvenih stanj med posamezniki, spodbuja empatijo in sočutje, medsebojno razumevanje in občutek povezanosti, ujemanja, kar vse so razsežnosti dobrih, kakovostnih medsebojnih odnosov. S tem pa ne mislim reči, da bi se morali politiki čustveno uravnovesiti, saj je politika področje, kjer moraš znati zlasti manipulirati, se sprenevedati in sprevračati besede, se izogibati dialogom in kritikam, da se čim dlje obdržiš na oblasti, ker je občutek moči, ki ga s tem dobivaš, tako zelo privlačen.
V središču čustvene resonance je aktivacija specializiranih »zrcalnih nevronov« v možganih, ki se ne sprožijo le, ko izvajamo dejanje, temveč tudi, ko opazujemo druge, ki delajo enako. Nevrološko zrcaljenje nam tako omogoča, da nemudoma celo visceralno izkusimo in ponotranjimo čustva in občutke ljudi okoli nas, kar ustvarja resonančno zanko empatične in sočutne odzivnosti, solidarnosti in medsebojne naklonjenosti.
Nedavne študije so razkrile izjemno globino te fiziološke uglašenosti. Raziskovalci so dokumentirali sinhroniziran srčni utrip, dihalne vzorce in celo hormonske odzive med posamezniki, vključenimi v čustveno resonančne interakcije.
Naštete znanstvene ugotovitve dokazujejo, da čustvena resonanca ni le moderni psihološki pojav, temveč je evolucijsko globoko zakodirana ne le v naši psihologiji, temveč tudi v naši biologiji.
Pomena čustvene resonance za kakovost naših odnosov in globino našega medsebojnega razumevanja zato ni mogoče preceniti. Ko smo se sposobni resnično uglasiti s čustvenimi stanji drugih in jih prepoznati, že gojimo globok občutek empatije in sočutja. Druge osebe ne razumemo več zgolj intelektualno ali kognitivno, temveč začnemo čutiti njeno izkušnjo kot svojo. Ta čustvena uglasitev omogoča pristnejše in bolj smiselno komuniciranje, zlasti pa pogovarjanje, saj se lahko odzovemo celo na neizgovorjene nianse čustvenega izražanja druge osebe. Izboljša našo sposobnost, da nudimo tolažbo, podporo in potrditev, spodbuja močnejše medosebne vezi in večji občutek pripadnosti. Poleg tega se je pokazalo, da ima čustvena resonanca ključno vlogo v terapevtskih okoljih, kjer je zmožnost globoke empatične in sočutne povezave bistvena za zdravljenje, osebno in duhovno rast. Ugotovljeno je bilo, da terapevti, ki izkazujejo visoko stopnjo čustvene resonance, dosegajo bistveno boljše rezultate zdravljenja, saj se njihove stranke počutijo resnično slišane, razumljene in prepričane, da nekdo zanje zares skrbi, ne pa, da zgolj reče, da skrbi, kar je sicer navada v vsakdanjem življenju. S tem pridobi filozofski koncept skrbi za drugega še evolucijske in nevrobiološke argumente.
V vse bolj nepovezanem svetu, v katerem je včasih vtis, da odnosi kratko malo izginjajo in je vse več osamljenih ljudi, obenem pa vztraja vtis, da je taisti svet mnogo bolj povezan, kot je bil v preteklosti, je negovanje čustvene resonance močan protistrup za izolacijo in prehod v globlje, bolj izpolnjujoče medčloveške odnose. Z usklajevanjem s čustvenimi izkušnjami drugih ne bogatimo le lastnega življenja, temveč prispevamo k večji skupni blaginji, ki daleč presega kapitalistično življenje v svetu, v katerem »družba ne obstaja« in mora vsak posameznik poskrbeti zase, obenem pa se še samouresničevati in optimizirati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar