Obstajajo zelo zanimive besedne zveze, s katerimi se lahko ukvarjamo, ko kritično razmišljamo o svetu, v katerem živimo. Ena je »ekspanzivna zgodovina«. To je, zelo na kratko, zgodovina modernega sveta, v katerem se življenja ljudi spreminjajo z vse večjo hitrostjo, na katero ljudje preprosto niso niti navajeni niti pripravljeni. Druga je kajpak »podnebna kriza«, ki se tudi stopnjuje z vse večjo hitrostjo, ki je večina ljudi ne razume.
Opažanja o neskladju med človeško evolucijsko psihologijo in aktualnimi globalnimi izzivi nam pove, da smo se ljudje večino časa razvijali tako, da smo se odzivali na takojšnje, vidne grožnje – kot so plenilci ali sovražna plemena –, ne pa na postopne, abstraktne, globalne grožnje, kot so podnebne spremembe. Tako je nastalo nekaj, kar psihologi včasih imenujejo »luknja v obliki zmaja«, ki obstaja v našem sistemu odzivanja na grožnje: bolj smo opremljeni za boj proti zmajem kot za reševanje sistemske degradacije okolja.
Obrambni mehanizmi, kot sta zanikanje in magično razmišljanje, so sicer za silo prilagodljivi v nekaterih situacijah, pomagajo nam pri obvladovanju stresa in negotovosti, vendar postanejo povsem neprilagodljivi, ko se soočamo s podnebnimi spremembami. Zdi se, kot da poskušamo uporabljati psihološka orodja kamene dobe za reševanje problemov vesoljske dobe.
Zapisano je povezano s tem, kar je znano kot »sindrom premikajoče se izhodiščne črte«: vsaka generacija se nagiba k temu, da okolijske razmere, v katerih se znajde, obravnava kot »normalne«, zaradi česar težje prepoznava dolgoročno poslabšanje.
Zaradi kombinacije z našo nagnjenostjo k optimizmu (»saj ne bo tako slabo«) in časovnim odlaganjem (vrednotenje takojšnjih nagrad namesto prihodnjih posledic) smo se znašli sredi viharja psiholoških ovir za podnebne ukrepe. In te ovire niso le individualne, saj so že nekaj časa vgrajene v naše družbene in politične institucije.
Ko se tako dovolj ljudi ukvarja z zanikanjem ali magičnim razmišljanjem, se njihovo vedenje in delovanje počasi institucionalizira v političnih odločitvah in vedenju podjetij.
Leta 2024 smo tako zaradi povečane rabe fosilnih goriv v večji meri kot prej izpostavljeni vročinskim valovom, če omenim zgolj te (več o tem lahko preberemo v članku z zgovornim naslovom Podnebna kriza je leta 2024 ljudi izpostavila dodatnim šestim tednom nevarne vročine – Damian Carrington, The Guardian, 27. december 2024). Prebrati velja tudi knjigo z naslovom Crude Capitalism: Oil, Corporate Power, and the Making of the World Market (Adam Hanieh, Verso, 2024).
To je knjiga o močnih in včasih težko razumljivih povezavah med surovo nafto in surovim kapitalizmom oziroma vsakdanjim kapitalističnim življenjem.
Paradoks našega časa je, da tehnološki in gospodarski napredek ustvarja tudi napredek v uničevanju brez primere ter okolijske izzive brez primere. »Ekspanzivna zgodovina« ustvarja globoke občutke, da se družbene spremembe pospešujejo same od sebe; zdi se, da ljudje nimajo ničesar z njimi, da so avtonomne. Zgodovinarji včasih govorijo o »velikem pospeševanju« – obdobju po letu 1950, ko so številni družbeno-ekonomski in drugi trendi začeli kazati vzorce eksponentne rasti. Povezava med fosilnimi gorivi, gospodarskim razvojem in podnebnimi spremembami je prav v tej perspektivi danes še posebej pomembna, saj rast neposredno spremlja destrukcija.
Razmerja med nafto, močjo globalnih podjetij in svetovnimi trgi so ključni dejavnik pri oblikovanju tako »ekspanzivne zgodovine« kot aktualnih podnebnih izzivov, ki so za človeštvo morda celo preveliki.
Adam Hanieh takoj na začetku knjige poudari nekaj zelo pomembnega: da moramo razumeti surovo nafto ne le kot vir energije ali transportno gorivo, temveč predvsem kot organski sestavni del naših modernih življenj. Kaj to pomeni?
Ko knjigo preberemo do konca, nam je jasno, zakaj se človeštvo tako malo zmeni za podnebno krizo. Njegov obstoj namreč temelji na fosilnih gorivih, zato je celo elementarno psihološko odzivanje ljudi naddoločeno z nevidno vseprisotnostjo fosilnih goriv v njihovih življenjih. Reči hočem, da smo ljudje zaradi fosilnih goriv dobesedno ujeti v ohranjanje vse večje rabe fosilnih goriv, ki poganjajo gospodarstvo, to pa pomeni, da so od tega odvisna tudi oblačila, ki jih nosimo, hrana, ki jo jemo, naprave, ki jih uporabljamo, celo zdravila, ki jih nujno potrebujemo. Odvisni smo od fosilnih goriv, morda pa smo celo zasvojeni z njimi.
Odvisnost in zasvojenost skoraj v celoti preprečujeta kritično razmišljanje o vsakdanjem življenju, zato ni treba veliko, da celo na svetovnih konferencah, posvečenih podnebnim spremembam, niti ne poskušajo več razpravljati o radikalnem prenehanju rabe fosilnih goriv, obenem pa kot v tolažbo še vedno nastajajo analize, ki dokazujejo, da se človeštvo kot celota vendarle trudi vplivati na podnebne spremembe.
Dokazovanje lahko razumemo tudi kot poskus prepričevanja Velikega Drugega, ki sicer natanko ve, da je človeštvo odvisno in zasvojeno s fosilnimi gorivi, kar preprosto pomeni, da se jim ne more odreči, celo če si tega iskreno želi.
»Iskrene želje« pa je še ena besedna zveza, ki nam pomaga misliti diktatorske poteze svetovnih voditeljev, ki se zavedajo pomena velikanskih rezerv nafte in plina v Rusiji, rezerv sveže pitne vode v osrednji Aziji in Afriki, petrokemičnih krogotokov, kot jih imenujemo, ki povezujejo Bližnji vzhod, Kitajsko in vzhodno Azijo. Zaradi njih ne bi smeli naivno misliti, da ni mogoč »novi svetovni red«, o katerem govorijo in v katerem imajo ključno vlogo prav lastništvo in nadzor nad podjetji, ki črpajo surovo nafto, in rafinerijami, ki jo predelujejo za vsakdanjo rabo čisto vsakega izmed nas.
Sprememb v zaznavanju in razlaganju podnebnih sprememb zato ni pričakovati. Še naprej bomo priča zanikanju podnebnih sprememb in čarobnemu upanju v tehnološke rešitve, vse z namenom, da se človeštvu ne bi bilo treba ničemur odpovedati.
Sprememb življenjskega sloga ne bo, »tehnooptimizem« bo še naprej odražal našo željo po neboleči rešitvi. Verjeli bomo v tehnološki deus ex machina, ki bo rešil podnebno krizo in nam hkrati omogočil ohranitev sedanjih vzorcev potrošnje, zlasti v bogatih državah. Ljudje smo namreč naravnani na iskanje poti najmanjšega odpora in ohranjanje statusa quo. Ko se soočimo s potrebo po znatnih žrtvah ali spremembah, veliko ljudi in institucij upa na razvoj novih tehnologij, kot sta zajemanje ogljika ali geoinženiring.
Besedna zveza »ničemur se ni treba odreči« je zato še posebej odmevna, ker poudarja ključno psihološko oviro številnih ljudi: averzijo do izgube. Psihološka resnica je, da ljudje bolečino ob izgubah čutimo močneje kot užitek ob pridobitvah, zaradi česar je še posebej težko prostovoljno zmanjšati porabo ali spremeniti ustaljeno vedenje, tudi če je to potrebno za preživetje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar